Ivana Gradišnik o otrocih z močno voljo

Ivana Gradišnik, Familylab Slovenija
Ivana Gradišnik, Familylab Slovenija (Foto: Irena Herak)

Otroci z močno voljo, vodja slovenskega Familylaba, Ivana Gradišnik, jim najraje ljubkovalno reče neuklonljivi, so avtonomni, mislijo s svojo glavo, so energični, odločni, radovedni, ustvarjalni, imajo bolj izražen čut za lastno integriteto, kot je to pri večini, in se upirajo vsemu, kar diši po ukazih. Kako ravnati, da se ta njihova notranja sila zasuka v produktivno smer?

Pomembno je, da otroka z močno voljo sprejmemo. Kaj to resnično pomeni?

Da ga sprejmemo takšnega, kakršen je. Da se odrečemo želji, da bi ga spremenili in popravili. To ne pomeni, da nam mora biti vse na njem všeč – nikakor ne. Pomeni pa, da smo ga zmožni uzreti v vseh njegovih razsežnostih, boljših in slabših, prijetnih in napornih, občudovanja vrednih in zoprnih, in da se odrečemo bolj ali manj skriti agendi, da ga je treba najprej »popraviti«, zato da bo potem postal »sprejemljiv«.

Vrstni red je v resnici obrnjen: človeška bitja moramo biti najprej sprejeta in ljubljena prav taka, kakršna smo, in prav to nas potem navda z močjo, da lahko kaj od tistega, kar nam ni tako zelo všeč ali nam otežuje življenje in odnose, celo spremenimo. Zadnje velja enako za otroke in odrasle, v vseh obdobjih življenja. Vedno je najbolje, če imamo srečo, da od staršev dobimo temeljno sporočilo, da smo dovolj dobri takšni, kakršni smo – že samo zato, ker smo, in ne da bi si bilo treba starševsko sprejetje, naklonjenost in ljubezen s čim posebej zaslužiti.


Otroci z močno voljo imajo visoko stopnjo integritete. Kako to razumeti?

Mislim, da se nekateri kratko malo rodimo z malo bolj izraženim čutom za integriteto. Obstajajo ocene, da je takih v populaciji okrog 10 odstotkov. Zanimive so razprave o tem, od kod ta »posebnost«. Ena od teorij pravi, da bi lahko šlo za ljudi, ki smo v času pred in med porodom ali po njem doživeli takšno ali drugačno travmo, in je potemtakem ta izrazita ali neuničljiva močna volja obrambni odziv organizma v službi preživetja. To pa nam potem ostane kot nekakšna preživetvena strategija. Osebno se strinjam, da gre kratko malo za del temperamenta, nikakor za diagnozo ali kakšno »božje znamenje«.

V praksi to pomeni, da ti otroci bolj resno jemljejo svoje meje. V tem se razlikujejo od večine, ki se je v zameno za starševsko naklonjenost in ljubezen, toplino in skrb, bolj ali manj rade volje pripravljena odpovedati svojim mejam in nam staršem dovoliti, da jih prestopamo in rušimo. Zato običajni starševski vzgojni manevri, manipulacije in intervencije, če so kakorkoli nespoštljive, nanje nimajo nobenega učinka. No, razen tega, da se jim na vse kriplje uprejo. Po domače rečeno: ti otroci praviloma raje obrnejo hrbet, kot da bi padli na kolena. Tega se je dobro zavedati, ker ima svojo ceno, tako zanje kot za njihove starše, pa tudi v širšem družbenem pogledu.


Kako vzgajati otroke z močno voljo?

Recepta za vzgojo ni, največkrat so kognitivno-behavioristične intervencije na splošno kratkega diha, predvsem pa pri tej vrsti otrok preprosto ne delujejo. Lahko pa razmišljamo o smernicah. Najpomembnejše so zbrane v knjigi, ki smo jo pred kratkim izdali z naslovom Otroci z močno voljo avtorice Smille Lynggaard in je namenjena staršem takih otrok.

Pomembno se mi zdi, da poskušamo tudi sebe uzreti takšne, kakršni smo, z vsemi svojimi pomanjkljivostmi, slepimi pegami, senčnimi platmi, iracionalnostjo, obrambnimi mehanizmi … pač z vsem, kar je človeškega. To je sicer vseživljenjski proces, ki se nikoli ne konča. Pomembno je, da nas zanima, da smo radovedni, kaj vse je še onkraj zunanjega izraza vedenja. Težava je namreč v tem, da dokler ne vidimo sebe, ne moremo zares uzreti nikogar, še sploh pa ne svojih otrok, ki so povrhu vsega programirani za to, da drezajo natanko v naše slepe pege. Prav zato so tako zelo dragoceni za nas starše v eksistencialnem smislu – pomembni za našo osebno rast in razvoj.

Kaj bi poudarili med smernicami pri vzgoji neuklonljivih otrok?

Stare metode nagrajevanja in kaznovanja, pogojevanja, čustvenega izsiljevanja in druge običajne starševske manipulacije se ne obnesejo. Predlagam, da se vprašamo malo širše: ne samo, kaj »deluje« ali »ne deluje«, temveč tudi za kakšno ceno in kakšni so ne samo kratkoročni, temveč tudi dolgoročni učinki in posledice.
In pa – najpomembnejše – kaj sploh želimo doseči? Kaj bi radi? Hočemo poslušnega otroka, ki uboga druge, ki se ravna po zunanjih avtoritetah in zna slediti drugim? Ali bi radi odgovornega otroka, ki se zna postaviti zase, ne da bi škodil drugim, ima razvit notranji moralni kompas in zna presojati o tem, katera avtoriteta je vredna njegovega spoštovanja in katera ne? To je bistveno vprašanje. Na to si mora odgovoriti vsak sam. Od tega je namreč odvisno, kakšne vzgoje se nam splača oprijeti.

Pravite, da je vzgoja odnos.

Odnos je tisti, ki deluje vzgojno ali ne. Je produktiven ali destruktiven. Na otroke vplivamo prek kakovosti odnosa in zgleda. Pomembno je torej, kako živimo in kaj počnemo, ne toliko, kaj govorimo. Ne pozabite, da otroci živijo z nami in nas precej dobro poznajo. Gledajo in poslušajo tudi, kadar mislimo, da ne. Zanima jih, kdo smo, in ne kaj pridigamo. Učinek in vtis delamo nanje s celotno svojo osebnostjo, ne pa s tistimi običajnimi banalnimi vzgojnimi floskulami, kakršnih smo bili deležni že sami in smo takrat še vedeli, da nimajo ne smisla ne haska, pa potem to žal kar nekako potisnemo v pozabo ...

Starši si domišljamo, da vzgajamo zavestno, vendar moram razbliniti te upe: samo približno 10 odstotkov tako imenovane vzgoje je pod našim nadzorom. Vse drugo poteka med vrsticami. Mislim na ton, ki ga uporabljamo, ozračje, ki nas obdaja, energijski naboj, skrivne agende v ozadju in seveda na vse, kar počnemo in kako se vedemo do sebe in do drugih. Otroci to vsrkavajo. In to je tisto, kar jih vzgaja.

Kaj opredeljujete kot produktiven odnos?

Osebna odgovornost, integriteta, enakovrednost in avtentičnost. To so prvine, na katerih se splača graditi odnos. Otroci nujno potrebujejo tudi starševsko vodstvo, a to naj temelji na osebni avtoriteti, osebni govorici, empatiji, spoštovanju sebe in drugega. Trdno verjamem, da za prihodnost človeštva, preživetje vrste in planeta, nujno potrebujemo kritično množico ljudi z visoko razvito empatijo, ki sebe in druge jemljejo resno.
Vzgoja, o kakršni govorim, ne poveličuje vsevednega in vsemogočnega starša, ki vedno ve, kaj je najbolje za otroka, še bolj pa ve, kdo ali kaj bi ta otrok moral biti, temveč gre za dvosmerno cesto. Odnos je vzajemni proces spoznavanja in rasti. Kot se otrok uči od starša, se tudi starš uči od otroka – o sebi, o njem, o življenju. In to do smrti.


Otroci z močno voljo večino časa živijo z občutkom, da je z njimi nekaj narobe, ker svojo drugačnost prepoznajo. Kako doseči, da se doma s tem pomirijo?

Če se zavoljo miru, zato da bodo drugi bolj zadovoljni in pomirjeni, nisem pripravljen odreči sebi, s tem v okolici neizogibno zbujam nelagodje, frustriranost, jezo in zamero. Večina otrok z močno voljo zato neprenehoma zbuja to paleto čustev in občutkov. In tega se zelo zavedajo!
Zelo dobro vedo, da je z njimi nekaj narobe, da so vedno tisti, ki vse zamočijo, ki otežujejo življenje drugim. Živeti vedoč, da me drugi tako doživljajo, je zelo boleče. In naj vas ne zavede drža »briga me«. Za tem se vedno skriva ranjeno srce. Kako to temeljno eksistencialno pozicijo nevtralizirati? Tako, da vsaj doma ni deležen enakega sporočila.


Kako je s postavljanjem mej pri otrocih z močno voljo, ki se upirajo vsemu, kar diši po meji?

Vsi otroci nujno potrebujejo meje. Vendar ne potrebujejo mej, ki bi jih drugi postavljali okrog njih. Potrebujejo starše, ki postavljajo vsak svoje meje! Tega sicer nismo vajeni, ker smo bili večinoma vzgajani tako, da se svojih mej večinoma niti ne zavedamo ali pa se o njih celo sploh ne sprašujemo. Zamenjujemo jih s pravili, ukazi, zahtevami, dogovori ..., kar vse je v življenju potrebno, vendar pa to vseeno niso meje. Ko se torej začnemo učiti postavljanja svojih osebnih mej, zelo pomaga, če si najprej malo razjasnimo pojme.
Otrokom zelo odleže, če starši postavljamo vsak svoje meje, tako da vidijo, da se jemljemo resno. Niso nastrojeni proti avtoriteti na splošno, upirajo se predvsem neustreznemu načinu, kako uveljavljamo avtoriteto. Kot rečeno, otroci z močno voljo sami sebe jemljejo preveč resno, da bi bili pripravljeni prenašati odraslo nespoštljivost, ne glede na ceno, ki jo zato plačajo.


Avtonomnost in notranjost sta velika moč, kako otroka naučiti, da ju zna uporabiti?

Če otroci z močno voljo ne dobijo možnosti in prostora, da bi se naučili svojo značajsko lastnost usmerjati v produktivno smer, se praviloma zatečejo v bolj ali manj destruktivne vzorce. Eden od njih je na primer večni upornik brez razloga. Zato je starševsko vodstvo tako zelo pomembno! Odrasli smo tisti, ki mu lahko pokažemo, kako se lahko kosajo z vso silovitostjo notranje moči in volje, ki jo premorejo, z vso dramatičnostjo občutkov in čustev, ki jih prevevajo, s strašljivostjo kreativne energije, ki jih navdaja, z bolečino ob zavedanju, da niso sprejeti.
Za vse to potrebujejo pomoč in vodstvo nas, odraslih, staršev, vzgojiteljev, učiteljev, če pa med temi ni takih, pridejo prav tudi sosedi, hišniki, kdorkoli že lahko najde v sebi razumevanje za vse to. Če želimo te otroke naučiti prožnosti, gibkosti, potrpljenja, prilagajanja ..., potem moramo vse to najprej znati nakloniti njim. Samo tako se ljudje učimo drug od drugega.
Galerija

Ivana Gradišnik, Familylab Slovenija Irena Herak

»Kaj bi radi? Hočemo poslušnega otroka, ki uboga druge, ki se ravna po zunanjih avtoritetah in zna slediti drugim? Ali bi radi odgovornega otroka, ki se zna postaviti zase, ne da bi škodil drugim, ima razvit notranji moralni kompas in zna presojati o tem, katera avtoriteta je vredna njegovega spoštovanja in katera ne? To je bistveno vprašanje.« Irena Herak