Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Mag. Miran Možina o apatiji, ki grozi osamljenim starostnikom

mag. Miran Možina, dr. med. spec. psihiater, sistemski psihoterapevt
mag. Miran Možina, dr. med. spec. psihiater, sistemski psihoterapevt (Foto: Aleš Beno)

Mag. Miran Možina je specialist psihiater, sistemski psihoterapevt, učni terapevt in supervizor, ustanovitelj in direktor Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, vodja izobraževanja iz sistemske psihoterapije ter strokovni vodja ambulante za otroke in mladostnike v okviru Psihoterapevtske ambulante fakultete. Je ustanovitelj in odgovorni urednik prve slovenske psihoterapevtske strokovne in znanstvene revije Kairos – Slovenska revija za psihoterapijo.
Je z nami kaj narobe, če nam je dolgčas? Kaj pravi psihoterapevtska znanost o apatiji pri starejših, koga se loteva, kako jo je mogoče preprečevati?
Ob tem vprašanju se mi poraja slika jastrebov, ki v puščavi preletavajoče spremljajo popotnika, izmučenega od dolge poti. Željno čakajo, da se bo zgrudil in da bodo lahko iz njega izkljuvali še zadnje ostanke življenja. Apatijo si lahko predstavljam kot jastrebe, ki se nad glavo starejšega človeka spreletavajo vse nižje in nižje, vse bolj drzno in grozeče, če vidijo, da je bolan in osamljen. Najbolj priljubljen plen apatije so osamljeni starejši, te najraje napade skupaj z drugimi jastrebi depresije, kot so potrtost, zaskrbljenost, brezvoljnost, nesmiselnost, anhedonija, nezadovoljstvo, obup, nemoč. Vsi ti jastrebi pa se držijo stran, če vidijo, da je starejši človek obkrožen z drugimi ljudmi. Socialna vključenost je odločilnega pomena za preprečevanje apatije, potrjuje tudi psihoterapevtska znanost, ki v trganju socialnih mrež starejših ljudi vidi enega glavnih dejavnikov za epidemično razraščanje anksioznih in depresivnih motenj.

Od kod izvira častihlepnost in na katere posameznike, ne glede na starost, najbolj preži?
V zadnjih desetletjih se tako v psihološko-psihoterapevtskih kot tudi socioloških teorijah veliko govori o narcizmu. Teorija narcizma razlaga častihlepnost kot enega od načinov polnjenja tako imenovane narcistične luknje, to je manka v občutku lastne vrednosti. V razvojnopsihološkem smislu se ta lahko razvije že v zgodnjem otroštvu, če so, na primer, starši prezahtevni, imajo nerealna in previsoka pričakovanja, kaj vse bi moral njihov otrok doseči. Tako vedno znova prezrejo njegove osnovne potrebe po sprejetosti in horizontalni vključenosti v socialne mreže. To je zanje premalo, saj hočejo, da se njihov otrok povzpne na vidnejše mesto. Rezultati in cilji so zanje pomembnejši od poti, uveljavljanje in tekmovalnost za vsako ceno pomembnejša od sožitja in solidarnosti.

V sociološkem smislu pa se veliko govori o neoliberalizmu kot idealnem gojišču za častihlepnost. Na sodobnih trgih sta vse manj pomembni kakovost in vsebina, vse bolj pa videz, svetleča in prepričljiva embalaža. Najpomembneje je, kako se promoviraš, kako skrbiš za svoj ugled, ki mora biti hkrati vsem stalno na ogled. Sodobni menedžer ali politik, na primer, ki je prototip junaka našega neoliberalističnega časa, ima površne odnose, pozna pa pomembne ljudi, dobro se mreži s podobnimi častihlepneži, za doseganje raznih časti je pripravljen tudi lagati in zaradi tega nima slabe vesti. Vedno je na preži za nove vplivne položaje in stalno daje vtis, da je končal nekaj zelo pomembnega, čeprav je veliko tega iz trte izvito.

Kako pa je z dolgočasenjem v različnih življenjskih obdobjih? Je enako moreče tako za mladega kot starejšega človeka?

V srednjem življenjskem obdobju je dolgočasenje v svetu, ki pod taktirko bliskovitega tehnološkega razvoja vse bolj drvi in kjer je učinkovitost postala novo zlato tele, dobilo že skoraj nalepko patologije. Zdi se nam, da je nekaj narobe, če nam je dolgčas. Danes smo tisti, ki smo zaposleni, vse bolj prisiljeni v »kratek čas«, hitenje in stiska s časom sta postala nekaj običajnega. Roki delovne ljudi preganjajo na vsakem koraku. Žal to ubija izvirnost in ustvarjalnost. Za to, da se približam svojemu pristnemu izrazu, potrebujem tudi trenutke praznine in faze dolgočasja, ko v globinah nezavednega nekaj zori. Ustvarjalni proces potrebuje tudi visenje ali stopicanje na mestu, »bluzenje«, ki je včasih lahko tudi moreče, še posebno, ko so roki za oddajo izdelka prekratki.

V najstniških letih je dolgočasenje lahko znamenje upora, ko se mladostnik noče vključevati v aktivnosti, ki mu jih ponujajo starši ali svet odraslih. Ta upor ni nujno rušilen, temveč lahko tlakuje pot oblikovanja lastne identitete. Žal je danes zaradi stalne navzočnosti elektronskih medijev, nenehne priključenosti na medmrežje, veliko manj možnosti za dolgčas mladih, kot jih je bilo nekoč. Mladi so postali neodporni proti dolgčasu, se ga vse bolj bojijo, kar pa zmanjšuje možnosti, da bi našli sami sebe in svoj ustvarjalni izraz.

V starejših letih je dolgočasenje lahko eno od znamenj depresije, lahko pa je tudi privilegij. Depresivnemu človeku se čas mučno vleče, minute ali celo sekunde postanejo dolge kot dnevi, temačni čas potrtosti dobi obličje brezizhodne neskončnosti. Po drugi strani pa je dolgčas lahko tudi privilegij, če je starejši človek po plodnih mladih in srednjih letih končno v njem našel možnost za kontemplacijo, meditacijo ali za preprosto čuječe zrenje, v katerem se razpira prostor za sprejemajoče zavedanje sedanjega trenutka. Tak dolgčas ni moreč, temveč poživljajoč.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

starostniki , apatija

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.