Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Renata Dacinger: Znanost moraš imeti rad

Renata Dacinger, novinarka
Renata Dacinger, novinarka (Foto: Jure Makovec)

Renata Dacinger je iskriva novinarka in voditeljica oddaje Ugriznimo znanost na TV Slovenija. Letos poleti ji je v Lozani v Švici na Svetovni konferenci znanstvenih novinarjev Združenje britanskih znanstvenih novinarjev (ABSW) podelilo prestižno nagrado za najboljšo znanstveno novinarko leta v kategoriji TV/video.

Poudarja, da je nagrada priznanje vsej ekipi, ki je skupaj ustvarila že več kot 300 oddaj. Njeno kreativnost, navdušenost nad raziskovanjem in znanostjo ter radovednost je začutiti na vsakem koraku. Štajerka, ki že 18 let živi v Ljubljani, je najbolj ponosna na svojo družinsko srečo in da zna uživati v vsakem lepem trenutku.
Za urejanje in vodenje znanstvene oddaje verjetno ni dovolj biti le iznajdljiv novinar in urednik. Morate znanost tudi dobro poznati?
Res je, da moraš znanost poznati, hkrati pa jo moraš imeti tudi rad. Da se lahko zagrizeš v teme, te mora to veseliti. Ugriznimo znanost delam že deset let, pred tem pa sem pet let delala dokumentarne oddaje o znanosti. To mi je od nekdaj všeč. Če to počneš že nekaj časa, postane rutina, na tem področju se udomačiš in ugotoviš, da ti gre dobro. Nimam recepta, ki bi narekoval, kako se moram lotiti neke teme. Gre za zanimiva področja in vesela sem, da to počnem.

Ko gledamo vašo oddajo, ne bi nikoli pomislili, da niste naravoslovka ...
Pa nisem (smeh). Veliko berem, gledam, raziskujem, poskušam si veliko zapomniti. Moja dobra lastnost je zelo dober spomin. Zelo dobro se spomnim, kdaj in s kom smo delali določeno oddajo.

Koliko je še prostora za nove podatke?
Nekaj tudi pozabim in tako sproti naredim prostor za nove stvari. Vse me zanima. Zanima me vsaka podrobnost, ki jo opazim. Kako zalivajo rožo, ki je obešena visoko pod stropom, kako deluje dvigalo, kako je kaj narejeno, kako deluje ... Morda je kdaj zoprno, ampak ne morem iz svoje kože. In potem mi vsi pravijo, češ poklicna deformacija. Ampak to ni res! Nisem takšna, ker sem novinarka, ampak sem očitno novinarka, ker sem po naravi radovedna in me stvari zanimajo. Dober spomin pa pri vsem tem zelo pomaga.

Čeprav so vas znanost, naravoslovje in predvsem matematika od nekdaj zanimali, pri teh predmetih ste v šoli tudi blesteli, ste se odločili za študij novinarstva. Zakaj?
Matematika mi je zelo všeč. Kadarkoli mi hči reče, da ji je matematika zoprna, ji razložim, da je matematika najbolj enostavna in preprosta stvar na svetu. Pri učenju matematike lahko poslušaš glasbo in računaš in vse se izide. Novinarstvo pa sem šla študirat, ker sem imela o obeh poklicih izjemno stereotipne predstave. Prepričana sem bila, da bom kot novinarka potovala, spoznavala nove ljudi, poklic matematika pa sem si predstavljala precej dolgočasno. V najboljšem možnem primeru bom profesorica matematike, kar se mi je zdelo dolgočasno. Poleg tega sem mislila, da nisem tako pametna, da bi z znanjem družboslovne srednje šole naredila matematično fakulteto. To sta bili moji zavori.

Kako urite spomin?
Nič ga ne urim, takega imam. Zapomnila si bom vse malenkosti. Od tega, kaj ste imeli danes oblečeno, kaj je bilo na mizi, o čem sva se pogovarjali po telefonu ...

Si česa ne zapomnite?
Nikoli si ne zapomnim telefonskih številk ali rojstnih dni. Še svojega sem si težko zapomnila, mešala sem junij in julij. Vizualno si bom pa zapomnila vse. Zapomnila si bom vse malenkosti med današnjim fotografiranjem. Vedela bom, kako je sijalo sonce, kam je fotograf postavil fleš, kaj sva se vmes pogovarjala. Dobro se zavedam, da so vsi ti podatki nepomembni, in včasih me mož vpraša, kam vse to nalagam. Ni mi jasno.

Nikoli si ne zapisujem sestankov, pravzaprav si ničesar ne zapisujem ali pa zelo malo. Vse si zapomnim. Ko se zjutraj zbudim, natanko vem, kdaj in kje sem s kom zmenjena. Samo enkrat sem pozabila točen dan sestanka z znancem, vendar je bila olajševalna okoliščina porodniški dopust in nisem vedela, kdaj je petek in kdaj sobota. To je bilo zame precej nenavadno. No, pa še kdaj se kaj najde, ne pa prav pogosto.

Ste na meji genija?
Žal nisem (smeh).

S katerim področjem bi se najraje ukvarjali, če bi se vseeno posvetili znanosti?
Težko mi je izločiti eno stvar. V resnici ne čutim pritiska, da bi se morala odločiti. Ko se pogovarjam z zdravniki in spoznavam raziskovalce s področja medicine in profesorje medicine, si mislim, da tega ne bi mogla početi, saj bi zgodbe bolnikov jemala preveč osebno. Če bi se karkoli zgodilo in bi nekdo izgubil življenje, bi jokala bolj od svojcev. Pravijo, da se vsega navadiš, vendar mislim, da se tega ne bi mogla navaditi. Po drugi strani se mi zdita fizika in astronomija pretežki. Živali imam sicer rada, vendar ne tako, da bi bila lahko biolog.

Vsakič, ko delam oddajo in se srečujem s strokovnjaki, si mislim, s kako zanimivimi rečmi se ukvarjajo, naslednji teden pride nekdo s popolnoma drugega področja in njegova tema me prav tako prevzame. Ta področja se kar odpirajo in nimam potrebe, da bi se odločila za eno, saj lahko spremljam in raziskujem vse.

Spominjam se oddaje, v kateri ste predstavili, kako s pomočjo dreves ugotavljajo vreme v preteklosti.
Ta tema mi je bila zelo všeč. Tako zanimivo je, da lahko z drevesnimi branikami določajo podnebje iz preteklosti. Branike so namreč drevesne letnice, tega izraza prej nisem poznala. Zavrtajo v deblo, in če je branika debela, pomeni da je bilo takrat veliko sonca, vode, skratka ugodne razmere za rast. Če je majhna, je bilo hladno, sonca je bilo premalo in drevo ni dovolj zraslo. Zelo zanimivo se mi zdi, da tako delajo rekonstrukcijo vremena v preteklosti. Kot vidite, se mi zdi vse tako zanimivo, in to je moja težava (smeh).
Mislim, da ni nezanimivih tem. Morda bi se težko lotila teme, ki se mi zdi zelo nerazumljiva, pa še takrat si rečem, da bi bil čas zdrobiti tudi ta oreh. Zdaj so znanstveniki na Inštitutu Jožefa Stefana odkrili novo obliko snovi, ki je ne znajo opisati z znano fiziko. Takrat se vprašam, kaj je to.

Kako bi gledalcem razumljivo predstavili odkritje nove snovi?
Vedno poskušam izhajati iz dosedanjega znanja. Najprej razmislim, kaj ljudje poznajo, in potem iščem oporne točke. To je tako, kot ko te otrok vpraša, kaj je oblak, in mu razložiš, da je to podobno kot vroča voda na štedilniku, ki izpareva, pokažeš mu, da je te vode vse manj in da gre para v zrak. Naše glavno delo je razložiti znanost in pojave ljudem primerno in razumljivo. Seveda se kdaj počutim neumno oziroma imam občutek, da postavim neumno vprašanje, vendar vse manj.

Vam je to kdaj težko priznati?
Včasih me je bilo strah postavljati vprašanja zelo uglednim znanstvenikom. Zdaj pa jim povem, da ne razumem, kaj so mi povedali, in da se mi ob njihovi razlagi ni prikazala nobena slika. To mi je bilo včasih težko priznati, saj sem bila prepričana, da bi to morala vedeti in razumeti, vendar nisem. Zdaj me ni več strah, da bi izpadla zelo neumno, saj sem sama pri sebi ugotovila, da nisem neumna (smeh), dejstvo pa je, da o zelo malo stvareh vem toliko, da bi jih lahko suvereno prenašala naprej. Sebe razumem kot medij, prevajalec in orodje znanstvenih tem do gledalca.

Katere teme so vas najbolj navdušile?
Navdušuje me napredek v medicini, na primer raziskovanje matičnih celic, od katerih morda pričakujemo preveč. To je področje, ki zelo napreduje, veliko obeta, hkrati pa ne vemo, ali se bodo vse napovedi uresničile. Letos je bila 50. obletnica prve vsaditve umetnega srca v človeka in danes v Ameriki že poskušajo vzgojiti srce iz bolnikovih lastnih celic, ki bo zraslo v laboratoriju. Fascinantno se mi zdi, če bodo lahko prekrvili to tkivo, da bo za nekoga uporabno. Po drugi strani se mi zdi neverjetno, kaj vse že znajo astronomi v vesolju videti, izračunati, slikati, določiti starost. Te ljudi močno občudujem. Neverjetno se mi zdi tudi, da smo ljudje prišli do Lune.

Tudi v medicini prisegate zgolj na znanstveno podprte teorije ali dajete priložnost tudi alternativnim oblikam zdravljenja?
V medicini in zdravljenju zelo zaupam znanosti. Razumem ljudi, ki v stiski posegajo po alternativnih možnostih zdravljenja, saj jim dajejo upanje. Nikoli si ne bi upala trditi, da jaz ne bi storila enako. V hudi bolezni se oprimeš vsake rešilne bilke, verjamem pa tudi v placebo učinek. Zelo pa obsojam tiste, ki zavestno ljudem v stiski obljubljajo zdravje in rešitve, za katere nimajo dokazov. Uporabnikom alternativne medicine ne zamerim, zamerim pa tistim, ki jih odvračajo od konvencionalne medicine in jih peljejo na drugo pot, za katero vemo, da je lahko tudi usodna. To se mi zdi zelo sporno.

Za zdaj zaupam zdravnikom, se pa zavedam, da se lahko v drugačnih okoliščinah vse spremeni. Ko te je strah, si v brezupnem položaju in soočen z dejstvom neozdravljive bolezni, je težko ne upati in ne verjeti tistemu, ki ti prodaja upanje. Nič se mi ne zdi narobe, da ljudje v nekaj verjamejo, zamerim pa tistim, ki na njihov račun kujejo dobiček.

Vas je znanosti in novih odkritij kdaj strah?
Malo me je strah genskega inženiringa, ko bi starši izbirali barvo oči svojih otrok. Ali se bomo znali ustaviti? Odlično pa se mi zdi, da se tovrstno raziskovanje ukvarja s preprečevanjem gensko pogojenih bolezni in staršem omogoči, da imajo otroka brez genskih okvar. Strah me je ljudi, ki bi znanstvena dognanja zlorabili. Znanost nam lahko zelo pomaga, hkrati pa je lahko zelo nevarna, če pride v napačne roke. Strah me je človeškega pohlepa, brezmejne moči in egoizma, ki lahko škodujejo drugim. Najboljša primera sta atomska bomba in jedrska energija. Na eni strani je koristna in uporabna energija, na drugi strani pa ena največjih groz.

Se vam ne zdi, da je jedrska energija kljub vsemu ena najbolj spornih oblik pridobivanja elektrike?
To je zelo zelena energija, saj neposredno ne onesnažuje okolja. Strah zbujajo jedrski odpadki, za katere znamo dobro skrbeti. Spet pa je od ljudi in družbe odvisno, kako bomo za njih odgovorno poskrbeli. To se mi zdi absolutno dobro, saj je veliko bolje, kot da vsak dan zaradi termoelektrarn dihamo slab zrak. Jedrske energije se ne bojim in zelo sem bila vesela, ko sem prvič obiskala nuklearko v Krškem. Rekla bi, da so to najbolj nadzorovane elektrarne.

Vse bolj ugotavljamo, da je eden naših največjih sovražnikov plastika. Imate kakšne ideje, kako bi se morali globalno lotiti vprašanja odpadkov?
Mislim, da ima znanost kar nekaj odgovorov na to, saj izdelujemo tudi biorazgradljivo plastiko. Še več jih išče. Vprašanje je, ali imamo voljo spremeniti način življenja in se odreči delu udobja. Rešitev bo prišla, ko bomo naredili preskok v glavi in bomo ugotovili, da moramo popraviti, kar smo uničili. Znanost je ustvarila plastiko, ni pa je metala v okolje. To počnemo ljudje. Napredek ni krivec za slabo stanje. Do tega je prišlo zaradi našega pohlepa, nismo se pripravljeni ničemur odreči in nismo pripravljeni misliti na druge. Včasih so nam v Aziji reciklirali telefone in drug odpadni material. Ko tega za nas ne bodo več delali nekje drugje in se bo to dogajalo pred našimi očmi, se bo mogoče kaj spremenilo.

Bi morali radikalno spremeniti svoje navade?
Svoje navade lahko hitro spremenimo. Ko smo ljudje prisiljeni v neko spremembo, sprva tarnamo. Tudi jaz bi se verjetno spremembi nekaj časa upirala, ko pa pride do dejstva, da tako pač je, bi jo zelo hitro sprejela. Zdaj plastične vrečke v trgovinah zaračunavajo, prej smo jih povsod jemali zastonj. Ni nam več težko oblačil, ki jih kupimo v trgovini, spraviti v torbico. Ko se začne nekaj uvajati, se hitro navadimo na novost in pozabimo, kako je bilo prej. Smo zelo prilagodljivi.

Nam sodobne tehnologije več dajejo ali jemljejo?
Telefon nam vzame veliko časa. Najprej te nekaj zanima, potem pa se zalotiš pri brskanju, od katerega nimaš včasih nič. To se mi zdi škoda. Trudim se, da ne bi tako pogosto gledala na telefon. Raziskave namreč kažejo, da naj bi pogledali na telefon vsakih nekaj sekund. Meni se zdi to grozno. Te naprave nam kradejo pozornost. Ko se usedemo pred televizor in začnemo gledati film, vmes gledamo na telefon. Takrat si rečem, zakaj sploh gledamo film. Tudi ko gremo na izlet, želimo čim več fotografirati. Zakaj ne bi tam samo uživali, saj obstaja velika možnost, da se tja nikoli več ne vrnemo. Uživajmo v vonju trave, borovcev, morja, začutimo veter. Ni nam treba vsega poslikati, saj občutki ostanejo v spominu. Ko vidimo naravo ali kakšno kulturno znamenitost na fotografiji, si tja želimo, ko pa smo tam, samo fotografiramo, namesto da bi uživali, da smo končno tam. Ampak to je le primer telefona. Mislim, da je vse skupaj še vedno na pozitivni strani. Več nam dajejo.

Imamo v današnji družbi preveč izbire?
Danes imamo možnost vsega, to pa morda ni tako dobro. Ko pridem v trgovino s preprosto nalogo kupiti šampon, vse embalaže kričijo proti meni. Eden mi obljublja volumen, drugi zaščito pred soncem in tako naprej. To me pravzaprav frustrira. Sem izbrala pravega? Raje bi videla, da bi bila na voljo dva, trije. Tako pa nikoli nisem prepričana, ali sem se pravilno odločila. To lahko prenesemo tudi na večno iskanje sreče in zadovoljstva – pri tem se ne znamo več ustaviti. Doma si večkrat rečem, kako mi je lepo. Svoji družini rečem, dajmo se zavedati, kako nam je lepo. Zdravi smo, radi se imamo. Bodimo veseli, da nam je lepo, ne iščimo nekaj več.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

znanost , sporočila z naslovnice

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.