Intervju: Gregor Drnovšek, dr. med.

Gregor Drnovšek, dr. med, Moj zdravnik leta 2004
Gregor Drnovšek, dr. med, Moj zdravnik leta 2004 (Foto: Diana Anđelič)

Moj zdravnik 2004

Mariborčan Gregor Drnovšek, Moj zdravnik leta 2004, že dobri dve desetletji dela v ambulanti v Zdravstvenem domu na Taboru, v okolju, kjer je odraščal in kjer se ga še danes marsikdo spomni kot otroka. Čeprav je imel takoj po končanem študiju drugačne načrte, je prva služba ostala za zdaj edina, saj je hitro ugotovil, da mu delo v splošni ambulanti daje zadoščenje, ki ga je iskal v poklicu. Da bo zdravnik, mu je postalo jasno v gimnaziji: "Ni se mi bilo treba odločati, to je kar dozorelo v meni," pravi in dodaja, da si je vedno želel samo eno: "Da bi ljudje rekli: to je pa dober zdravnik!" No, želja se mu je očitno izpolnila ...

Zdi se, da vas je priznanje precej presenetilo. Imam prav?

Da, res je. Resnično nisem pričakoval kaj takega. Slutil sem sicer, da se nekaj dogaja in da bolniki nekaj pripravljajo, vendar me je novica o priznanju vseeno povsem presenetila. Moram priznati, da mi je toplo pri srcu ob spoznanju, da naše delo ni ostalo neopaženo. Ko govorim o našem delu, imam v mislih seveda medicinske sestre in druge sodelavce, s katerimi delim to priznanje.

Kaj menite, zakaj so vam pripravili to "presenečenje", zakaj so prav vas izbrali za zdravnika leta?

Tudi sam sem si zastavil enako vprašanje in, po pravici povedano, odgovora nanj preprosto ne najdem. Menim, da ne delam nič drugače kot drugi kolegi. Vse življenje si pravzaprav prizadevam delati samo tisto, kar "prihaja iz mene". Potem ni nič težko, vse teče samo od sebe, vse je samoumevno. Verjamem, da je tako pri vseh zdravnikih.

Ljudje običajno visoko cenimo zdravnikovo pripravljenost poslušati. Zadovoljstvo bolnikov, in to potrjujejo tudi raziskave, je v veliki meri odvisno od časa, ki jim ga namenjate zdravniki. Kaj bi rekli zase: ste vedno pripravljeni na pogovor?

Prizadevam si, da vsakemu bolniku posvetim dovolj časa. Bolniki to od nas tudi pričakujejo. A v tem nisem nobena izjema, tudi drugi kolegi počno enako.

Načeloma že, ampak veliko jih opozarja, da jim kronično primanjkuje časa in se zato posameznemu bolniku ne morejo posvetiti toliko, kot bi želeli. Ali vam nikoli ne zmanjka časa?

Resnici na ljubo si včasih zaželim, da bi bil dan daljši, da bi teden štel osem dni... Ampak s časom je takole: imaš ga toliko, kolikor si ga vzameš. Vsak bolnik ga zasluži toliko, kot ga potrebuje. Moj ordinacijski čas zato ni fiksen "od ... do", delo pogosto podaljšam, tudi mimo ordinacijskega časa. Zdravnikov delovni čas določajo zgolj in samo bolniki: začne se s prvim bolnikom in konča takrat, ko je zadnji oskrbljen tako, kot je prav. Reči moram, da sem se s časom nehal obremenjevati že pred veliko leti, delam pač tako dolgo, dokler niso vsi bolniki ustrezno oskrbljeni.

To seveda pomeni, da imate zato znatno manj prostega časa.

To je usoda zdravniškega poklica nasploh, to je treba vzeti v zakup. Sčasoma postane to način življenja. A ni težko. Mirna vest, da je za bolnike poskrbljeno, je navsezadnje najpomembnejša.

Vaši bolniki torej nimajo občutka, da se vam mudi?

Upam, da ne (smeh), po najboljših močeh se trudim v to smer. Vsakega bolnika po koncu pregleda vedno vprašam: ali je še kaj? Šele ko reče, da ne, vem, da gre iz ambulante "potešen". Po mojem mnenju je to tisto, kar je pomembno: da bolnik ne odide iz ambulante z dvomi in nerazjasnjenimi vprašanji. Ali - če strnem: za bolnika si je treba vedno vzeti čas!

Nekateri ljudje potrebujejo veliko časa že za to, da sploh lahko spregovorijo o svojih težavah. Pogosto govorijo o čem drugem, sprašujejo kaj tretjega ... Kako ravnate v takih primerih?

Zelo pomemben je že prvi stik z bolnikom. Pomembno je, kako ga sprejmeš in pozdraviš, kako mu sežeš v roko, kakšno je prvo vprašanje, ki mu ga zastaviš ... Sam bolnika najprej pozdravim ter ga vprašam, kako mu gre in kakšne težave ima, nato pa ga, ne da bi ga prekinjal, pustim govoriti. Pri bolnikih, ki so na obisku prvič, seveda ne uspe vedno, da bi se popolnoma odprli, zato jih kmalu naročim na kontrolo. Ko se vzpostavi odnos vzajemnega zaupanja in dobronamernosti, se počasi začnejo odpirati. Včasih je seveda treba tudi kaj razbrati med vrsticami ...

... ali kot pravijo: slišati in videti neizgovorjeno?

Tako je. Včasih lahko zgolj z opazovanjem obraza, mimike in kretenj prideš do pomembnih sklepov. Sicer pa lahko rečem, da praviloma z vsemi bolniki sčasoma navežem dovolj zaupen odnos, da se popolnoma odprejo. Toda za to je treba bolniku posvetiti dovolj časa. Če bolnik vidi, da hitiš in ga prekinjaš, da mu postavljaš kratka vprašanja, na katera lahko odgovarja samo z da ali ne, bo hitro obmolknil in se zaprl vase. Morda iz strahu, da zahteva preveč. Bolniku je torej treba prisluhniti in mu dati priložnost, da se izpove.

Kako v potek zdravljenja vključujete bolnika in kako pomembno je, da ta ve, kaj se z njim dogaja?

Bolnikovo sodelovanje je izjemnega pomena, saj brez tega ne moremo upati na dober uspeh zdravljenja. Nekateri bolniki ne sprašujejo veliko, spet drugi prihajajo z vrsto podrobnih vprašanj. Veliko vlogo zato igrata poučenost in vzgoja bolnika (in tudi njegove družine), ki morata biti prilagojena vsakemu posamezniku. Bolniku je treba razložiti vse, kar želi vedeti in kar je potrebno, da ve. Pri kronični bolezni je nujno, da mu natančno opišeš, za kakšno bolezen gre, kako jo lahko zdravimo in preprečujemo poslabšanja, kaj lahko pričakuje od zdravljenja in v kolikšni meri bo moral sodelovati sam (v neredkih primerih tudi njegova družina). Zdravnik in bolnik torej skleneta nekakšen dogovor o tem, kaj bo kdo naredil. Ta dogovor morata uresničevati oba, saj je le tako zdravljenje lahko kar najbolj učinkovito. Potreben je, kot temu pravimo, dober partnerski odnos med zdravnikom in bolnikom.

Če bo zdravstvena reforma sprejeta, naj bi se vloga družinskega zdravnika postopoma povečala. Družinski zdravnik naj bi prevzel glavno skrb za zdravje vseh skupin prebivalcev na osnovni ravni. Pediatri in ginekologi temu glasno nasprotujejo, saj so prepričani, da bi takšna novost pomenila slabše zdravstveno varstvo otrok in žensk. Kaj menite vi?

Družinska medicina že po definicija zagotavlja celovito zdravstveno oskrbo vsem članom družine, ne glede na spol in starost. V mestih sicer morda res obstaja specifična situacija, za zdravstveno varstvo žensk, otrok in mladine že desetletja zgledno skrbijo za to specializirani dispanzerji oziroma ambulante. V mojo ambulanto denimo prihaja pretežno starostna populacija in ljudje v srednjem življenjskem obdobju. Otroci sem tako rekoč ne zaidejo. Če bi prišlo do sprememb, bi moral marsikateri družinski zdravnik "osvežiti" določene veščine oz. se dodatno izobraževati. Prepričan pa sem, da bo zdravstvena reforma, ko bo polno zaživela, znala spremeniti stvari tam, kjer je to treba, in na drugi strani ohraniti tisto, kar se je doslej dokazalo kot dobro in učinkovito.

Kaj je, po vaši oceni, najpomembnejši izziv, ki čaka družinsko medicino v prihodnosti?

Glavni izziv je pravzaprav ves čas enak: bolniku oziroma družini zagotoviti kar najbolj kompletno celostno oskrbo. Poseben izziv pomeni zagotavljanje in dvig kakovosti te oskrbe oziroma dvig kakovosti dela družinskega zdravnika, ki seveda ni odvisen samo od medicine, temveč v veliki meri od družbe oziroma okolja. Veliko dela nas čaka na področju promocije zdravja oz. zdravega življenjskega sloga, da bo ta res postal družbena vrednota. Tako bi bilo mogoče lažje obvladovati dejavnike tveganja za vrsto obolenj, ki zdaj polnijo naše čakalnice. Sicer pa menim, da je družinska medicina v Sloveniji v zadnjem desetletju naredila ogromne korake in ne le dosegla, temveč tudi presegla nekatere države, po katerih smo se včasih lahko samo zgledovali. Za razvoj družinske medicine in za slovenske bolnike me torej ne skrbi.

Kaj pa je vaš oseben poklicni izziv?

Vedno sem si želel samo eno, to je, da bi ljudje rekli: ta je pa dober zdravnik. To mi povsem zadošča, nič drugega si nisem želel, nobenih akademskih ambicij nisem imel. Reči moram, da sem v svoji ambulanti zelo srečen. Ko se zaprejo vrata, vstopim v neki drug svet, v katerem sem jaz in so moji bolniki. In v tem svetu zelo uživam.
Galerija

Gregor Drnovšek, dr. med, Moj zdravnik leta 2004 Diana Anđelič

Gregor Drnovšek, dr. med, Moj zdravnik leta 2004 Diana Anđelič

Gregor Drnovšek, dr. med, Moj zdravnik leta 2004 Diana Anđelič

Svetlana Novak

Svetlana Novak diplomirana medicinska sestra

Postavi vprašanje

Olja Repež

Olja Repež osebna stilistka (Image Consultant)

Postavi vprašanje

Tina Fabjan

Tina Fabjan dr. dentalne medicine

Vsi Viva strokovnjaki