Bernarda Žarn: Upajmo si postaviti meje

Živa M. Brecelj
ponedeljek, 09. september 2019

Bernarda Žarn (Foto: Aleš Beno)

Televizijka Bernarda Žarn je polna modrosti in lepih misli, ki jih izbira iz literature in si jih ogromno tudi zapomni. Zaznamujejo jo umirjenost in pristna milina ter iskreno spoštovanje sveta, ki jo obdaja. Dobili sva se v nedeljo zvečer, po koncu ene izmed oddaj, ki jih vodi.

Usedli sva se kar na hodnik RTV in začeli čisto po žensko klepetati. Iz Bernarde žari toliko prijaznosti in prijetnosti, da človek po pogovoru z njo postane boljša oseba. Prepričana je, da s tem, ko govorimo o drugih, največ povemo prav o sebi. Nekoč ji je nekdo rekel, da ni lepa ženska, temveč lepo bitje, kar je bil zanjo najlepši kompliment, kar jih je dobila.

Kako je danes biti lepa ženska?

Najprej hvala za kompliment, da ste me uvrstili med lepe ženske. Mislim, da vsi radi slišimo pohvalo, saj dobro dene in poboža. V mojem poklicu morda še toliko bolj, saj smo televizijci izpostavljeni in ljudje o nas kar naprej izražajo mnenja, kar je normalno. Pater Karel Gržan je nekoč rekel, da je ustroj človeške psihe takšen, da bi na eno kritiko morali slišati deset pohval. Sicer pa iskreno mislim, da ima vsak človek v sebi in na sebi kaj lepega, dragocenega.

Danes bolj kot kadarkoli v ospredje prihajajo površinski odnosi, ki bolj temeljijo na zunanjem videzu kot pa resničnem poznavanju človeka. Medčloveški odnosi pogosto delujejo po načelu najboljšega ponudnika – marsikdaj bi lahko govorili celo o fenomenu potrošništva tudi pri odnosih. Ko nastanejo težave, poiščemo kaj novega ...

Moja babica je vedno govorila, da je potrpljenje božja mast. Zdi se mi, da je v današnjem času pravi izziv najti mir v sebi – ne v smislu popolnega odklopa od skrbi in izzivov, temveč pomirjenosti s spotikanji in ovinki življenja. Renata Salecl je napisala izjemno knjigo o tovrstnih stiskah našega časa, kako nas vsak dan z vseh strani prepričujejo, da je naše življenje odvisno od izbir, kot bi nas identiteta lahko čakala na policah supermarketov med izdelki. In ta domnevna svoboda se lahko sprevrže v strah in občutke neustreznosti in krivde. Nekoč mi je teta rekla, da idealnega moškega ni in si ga tudi ne zaslužim. To je res. Vsi imamo svoje manke in senčne plati. Mislim, da se je pomembneje vprašati, s kom zmoreš biti, kot to, s kom želiš biti.

Se ljudje preveč sprašujemo, ali smo resnično srečni, saj naj nam bi danes svet ponujal neomejene možnosti iskanja osebnega zadovoljstva in sreče?

Zdi se mi, da je sreča postala precenjena beseda. To noro hrepenenje po sreči nas lahko hitro pahne v nezadovoljstvo. Bolj kot po sreči si prizadevam hrepeneti po zadovoljstvu. Narava se mi zdi dragocena učiteljica – vse se menja in spreminja: nevihte, megla in jasnina, zima, pomlad, poletje, jesen … Veselje, stiske in radosti so del življenja in z vsemi je treba sobivati. Vsa čustva so udomljena v nas, dobro bi bilo tudi tista manj prijetna sprejeti kot svoje goste, se iz vseh učiti ter z njimi soobstajati. K sreči za deževnimi dnevi vselej pridejo sončni in po dežju se na nebu narišejo mavrice. Mislim, da rastemo prav takrat, ko nas življenje izziva in spotika. Ključ do sreče je tudi to, da se v odnosih znamo zavedati lepega in dobrega, da smo hvaležni za to, kar imamo, in ne, da nenehno hrepenimo po nečem še večjem, boljšem in zanimivejšem.

So k »potrošniškemu« načinu iskanja partnerja bolj nagnjeni moški kot ženske? Navsezadnje želimo ženske popolno enakopravnost ...

Sveta ne delim na ženskega in moškega. Mislim, da vsi hrepenimo po sočutni bližini, naslonjalu za dušo, domu za srce in da si vsi zaslužimo zadovoljstvo. Kako to iščemo, pa je stvar vsakega posameznika. Kdo sem jaz, da bi kogarkoli sodila?

Po eni strani želimo biti ženske enakopravne moškim, po drugi strani pa želimo ohraniti svojo žensko pozicijo in od moškega pričakujemo, da se vseeno do nas vede tradicionalno, galantno. Kje se nam je zataknilo?

<>Kako dobro vprašanje – kje se nam je zataknilo? Zdi se mi, da se moja enakost z moškimi konča v trenutku, ko je moj kovček pretežek, da bi ga nesla sama (smeh). Sem kar tradicionalna ženska in všeč mi je, da moški prevzame pobudo. Ženskih in moških narava ni po naključju ustvarila drugačnih. Seveda pa sem proti temu, da bi bila ženska v podrejenem položaju, podcenjevana. Neizmerno sem hvaležna vsem pogumnim ženskam, ki so bile bitke za to, da smo danes cenjene, spoštovane in priznane. Ta svet je lepši zaradi moških in žensk, mar ne?

Smo zaradi želje po enakopravnosti moške spravile v neroden položaj?

Hm … Pomembno se mi zdi pogovarjati in čim bolj jasno izražati svoje želje in pričakovanja, ne pa upati, da bo nekdo prebral naše misli.

Ženski svet se združuje okoli gibanja Me too, ki se je začelo v Hollywoodu, ko so zvezdnice začele na glas govoriti o zlorabah in nadlegovanjih vplivnežev. Vas je njihova pobuda presenetila?

Vsekakor sem proti kakršnikoli zlorabi moči in obsojam vsako nasilje. To je nedopustno in za to ni opravičila. Podčrtano in s petimi klicaji. Hkrati pa se mi ne zdi prav, da na to gledamo črno-belo, posplošujemo in pavšalno obsojamo. V odnosu sta vedno dva in nekdo lahko tudi napačno razume znamenja drugega. Tu gre tudi za vprašanje, zakaj nekdo pravočasno ne postavi meje in ne zajezi tega početja. Bojim se, da včasih prehitro sodimo in obsojamo. Pomembno je, da ko zavzemamo zelo jasna in odločna stališča o nečem, stvari pogledamo poglobljeno in razširjeno. Zavedati se moramo, da so naše informacije o neki zgodbi filtrirane in omejene. In pogosto se spomnim na starodavno misel: Ne sodi drugega, dokler nisi prehodil milje v njegovih čevljih.

Ljudje smo nagnjeni k hitrim sodbam ...

Točno tako. Hitro obsojamo, etiketiramo druge, jih pospravljamo v predalčke. Verjetno se v tem svetu tako počutimo varneje. Ogromna odgovornost je tudi na strani medijev, saj lahko s pavšalnimi sodbami nekomu resnično uničimo življenje. Na splošno bi morali vsi bolj paziti, kaj in kako govorimo in pišemo o drugih, saj jim lahko naredimo strašno in nepopravljivo škodo. Kar je objavljeno v medijih ali na spletu, tam ostane za vedno.

Lahko rečemo, da marsikatera ženska za doseganje svojega cilja kdaj celo zavestno sprejme takšna pravila igre. Imamo tako močno zakoreninjeno hierarhijo avtoritet, kjer vladajo moški, da jim prav me dajemo veliko več moči, kot bi je lahko imeli?

Ni rečeno, da so samo moški tisti, ki zlorabljajo položaj. Pomembno je, da sebe, svoje sposobnosti in odlike toliko spoštujemo in cenimo, da si upamo postaviti meje. Bolj ko bomo znali postavljati meje, bolj bo drugi strani jasno, kaj je nedopustno.

Kaj bi svetovali ženski, ki se znajde v takšnem položaju?

Včasih je preprosto treba reči: Tega ne dovolim. Čeprav je za to treba zbrati pogum in se lahko zgodi, da si napačno razumljena in da ti druga oseba odgovori: »Saj ničesar nisem hotel.« Še vedno lahko rečeš: Potem sem te verjetno napačno razumela. Sicer pa se je dobro izogibati igricam na spolzkem terenu, za katere ne veš, kako se bodo končale. Pri sebi moraš določiti, kaj si želiš, kaj si pripravljen za neki cilj narediti, in nujno tudi, kaj je zate absolutno nedopustno.

RTV Slovenija ima svojo službo, ki preiskuje mobing in se ukvarja s primeri nadlegovanja na delovnem mestu. Morda veste, kako uspešni so pri tem?

Dragoceno je, da v neki instituciji obstaja oseba oziroma služba, na katero se lahko zaradi občutka varnosti obrneš. Pri nas je za to odgovorna gospa Vanda Šega. Podrobnosti njenega dela in obsega tovrstnih težav ne poznam. Ponavljam pa, kako pomembno je poznati globljo in širšo sliko, saj gre lahko za manipulacijo na eni ali drugi strani in dve različni interpretaciji.

Bi se kaj spremenilo, če bi bilo na najvišjih položajih več žensk? Mar ni ženska ženski pogosto največja sovražnica?

Dragoceno je, da so ženske na položajih. Poznam veliko zelo sposobnih, inteligentnih in globokega spoštovanja vrednih dam. Pogosto slišimo, kako ženske prinašajo neko drugačno subtilnost, sočutnost in intuitivnost. In treba je ustvarjati tudi ženska zavezništva – da se znamo med sabo veseliti uspeha druge in se pohvaliti. S tem, kaj prepoznavamo, kaj se nam zdi vredno izpostaviti pri drugem, govorimo tudi o sebi. Če v sebi nimaš lepote, jo boš verjetno težje prepoznal v drugem. Enako velja za prijaznost in toplino. Sicer pa menim, da je skrivnost dobrih kolektivov v uravnoteženju ženskih in moških energij. In ponavljam – potrebujemo drug drugega. Toliko dragocenega si lahko damo.

Vendar je kljub težavam, s katerimi se ukvarjamo, zelo lepo biti ženska ...

Vsekakor! Zelo rada sem ženska. (smeh)

Katerih svojih ženskih lastnosti si ne bi nikoli želeli izgubiti in na katere ste ponosni?

Trudim se v sebi ohranjati milino, toplino, nežnost, sočutnost, srčnost. Temu ne bi rekla ženske, temveč obče človeške lastnosti. Mi je pa kot ženski verjetno bolj kot moškim dovoljen privilegij, da mi ni treba biti v vsaki situaciji močna, da ni nič narobe, če se zjočem. Vesela sem, da se naš svet spreminja in vse to postaja vse bolj naravno tudi za moške.

Ste zelo prijetni, prijazni, spoštljivi, kulturni in vedri. Svet bi bil veliko lepši, če bi bili med seboj vsi bolj prijazni, in zdi se, da v sebi nimate niti kančka zlobe. Drži?

Ah, kje pa. Saj sem samo človek. Vsi imamo v sebi vse. Gre pa za to, kako se trudimo svoje temne plati kultivirati, regulirati, kanalizirati. Lagala bi, če bi rekla, da v sebi nimam jeze, žalosti in nezadovoljst¬va... Ampak kot treniramo mišice telesa, se mi zdi stvar osebne odgovornosti tudi, da treniramo »mišice« prijaznosti, sočutja in se nenehno trudimo postajati boljši ljudje – pa naj se to sliši še tako klišejsko. Pomembno je, da znamo o svojih napakah, zdrsih, fiaskih razmisliti in se opravičiti. Pa ne govorim o potlačitvi ali preziru slabih občutij. Tudi ta so sestavni del nas in naših odnosov. Človek mora znati biti tudi v stiku s svojimi mračnejšimi platmi. A kadar pihamo jezo, je vendarle dobro izbrati prave kanale. V Julianovi zgodbi (avtorja R. J. Palacia; op. a.), ki sicer sodi v mladinsko literaturo, a jo priporočam v branje vsem odraslim, tako lepo piše: »Včasih bo prišlo do situacije, pri kateri se ti ne bo sanjalo, kaj storiti. Nimamo knjige s pravili, ki bi narekovala, kako ravnati v prav vsaki življenjski situaciji. Zato vedno pravim, da je treba biti malo bolj prijazen. To je skrivnost. Če ne veš, kaj bi storil, bodi prijazen. S tem ne moreš zgrešiti.«

Je treba pozitivno in prijazno naravnanost negovati in vzdrževati? Kako poskrbite za to?

Trudim se s športom, tekom, z umikom v zame svete kotičke, v naravo, z branjem, spremljanjem kulture in umetnosti ter s tem, da se vedno znova opominjam, kako me je življenje že spotikalo, opraskalo, potolklo, in da tega ne pozabim. Poskušam biti čim bolj ponižna do življenja, saj se zavedam, da je moj čas in čas nas vseh na Zemlji omejen. V knjigi Ikigaj – japonska umetnost življenja avtorjev Hectorja Garcie in Francesca Mirallesa sem ravno te dni prebrala: »Človek lahko živi plemenito ali zlobno. Od njegovih odločitev, in ne od okoliščin, je odvisno, kakšno držo bo izbral.« In čeprav ne bom vselej zmogla ravnati tako, kot bi bilo prav, čeprav se bom kdaj odzvala tako, da ne bom ponosna sama nase, imam še vedno izbiro, da o tem razmislim, da se opravičim in da poskušam naslednjič drugače, bolje, lepše. Nočem pametovati, bog ne daj, samo z vami delim, kako se sama lovim med svojimi spotikanji. (smeh)

Kako na primer?

Že na cesti in v avtomobilu včasih postanem grdo nervozna in se odzivam tako, kot mi ni všeč. Tudi v odnosih, konfliktih je kdaj tako, da mi je pozneje pošteno žal. A si je pomembno in nujno potem vzeti čas za razmislek, zbrati pogum za opravičilo, včasih pa biti tudi sočuten do samega sebe in si reči: Trenutno ne zmorem drugače, se bom pa prihodnjič bolj in bolje potrudila; ali pa preprosto – spočila, naspala, dobro najedla. Tudi to utegne čudežno pomagati (smeh).

Kako skrbite za svoje zdravje in dobro počutje?

Za zdravje poskušam skrbeti s športom in uravnoteženo prehrano. Tečem, kolesarim, hodim v hribe. Za dobro počutje skrbim tako, da se poskušam obkrožati s pozitivnimi ljudmi, takimi, ki mi dobro denejo, z lepimi stvarmi, knjigami, filmi, glasbo, gledališčem. Tudi poklicno počnem stvari, ki so mi všeč, in to je poseben blagoslov. Toliko dragoceno čudovitih ljudi srečujem.

Kako pa skrbite za svojo zunanjo podobo?

Da, tudi to je izziv (smeh). Rada jem, vendar pazim na sorazmerje vnosa kalorij in telesne dejavnosti. Delam na televiziji, kjer je pomembno, kako smo videti. Kot sem že rekla, pomagam si s športom, higieno, prečiščevanjem in česanjem svojih misli. Če bi bila polna gneva in nezadovoljstva, bi se to prej ali slej pokazalo na obrazu. Manca Košir je nekoč tako lepo rekla, da so gube zemljevid naših življenj. Dobro je, da se vanj ne zariše preveč rek in cest zagrenjenosti, obžalovanj in nezadovoljstva.

Zakaj menite, da so lepotni popravki še vedno tabu? Mar jih ne moremo primerjati z dobrim ličenjem ali pa celo s filtri, ki jih uporabljamo, da smo na fotografijah družbenih omrežij videti lepše?

O tem sem veliko razmišljala. Vedno pravim, da naj vsak sledi sebi in počne tisto, kar ga bo osrečilo. Več ljudi na svetu bo srečnih in zadovoljnih, lepši bo ta svet in manj bo grenkobe. Navdušena sem, ko vidim zadovoljnega, srčnega človeka.

PREBERITE ŠE:

Mario Galunič: Po duši smo Balkanci, živeli pa bi kot Švicarji

Erika Žnidaršič: Kapitalu ustreza nekritično novinarstvo

Pop ikona Anja Rupel uresničila svoje velike sanje

Transseksualka Salome