Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Alenka Artnik: Svetovni rekord ni smisel mojega življenja

Alenka Artnik: "Seveda sem vesela, če postavim svetovni rekord, a mi to ni dovolj. To ni smisel mojega življenja. Med treniranjem zelo uživam, a osebna rast je nekaj, kar me še dodatno motivira."
Alenka Artnik: "Seveda sem vesela, če postavim svetovni rekord, a mi to ni dovolj. To ni smisel mojega življenja. Med treniranjem zelo uživam, a osebna rast je nekaj, kar me še dodatno motivira." (Foto: Kalindi Wijsmuller)

Odkar se je Alenka Artnik pri tridesetih letih začela ukvarjati s potapljanjem na vdih, podira mejnike. Nase je resneje opozorila predlanskim, ko je ubranila naslov svetovne prvakinje in postala šele četrta ženska v zgodovini, ki se je potopila do stotih metrov. Še uspešnejša je bila lani, ko je dosegla neverjetnih 105 metrov globine in za nekaj ur postala celo nosilka svetovnega globinskega rekorda.
Letos 37-letna Koprčanka že od februarja trenira na Panglau na Filipinih, na začetku avgusta pa jo čaka vrhunec sezone, ko bo nastopila na svetovnem prvenstvu na Roatanu v Hondurasu.

Alenka, glede na to, da se pripravljate na Filipinih, je to za vas tudi nekakšen oddih?
Niti približno. Pravzaprav mi dopusta primanjkuje, saj ga že celo večnost nisem imela, pa čeprav vsak dan opazujem palme. Vseeno pa se mi je po vseh obveznostih v Sloveniji šele zdaj uspelo nekoliko umiriti. Življenje na Filipinih je precej drugačno kot doma. Gre za povsem drug življenjski slog. Zdaj sem osredotočena izključno na treninge, ki te sicer fizično izčrpajo, a navadno je stres tisti, ki me zares utrudi.

Ko ravno omenjate stres, ga zaradi vse večje prepoznavnosti in pričakovanj javnosti zdaj bolj občutite?
Mislim, da je stres del vsakega vrhunskega športa in je nekako tudi potreben. Za zdaj kar dobro jadram med vsemi obveznostmi do medijev in pokroviteljev. Osredotočenost in mirnost sta pri potap­ljanju na vdih izredno pomembni, zato moraš takšne zadeve odmisliti. Med letom poskušam biti vsem na voljo, ko se začnejo tekme, pa si vzamem to pravico, da sem nedosegljiva. Navsezadnje sem jaz tista, ki mora doseči primeren rezultat, in to je prioriteta. Bom videla, kako bo, ko se bodo začele tekme, a sem že dovolj izkušena, da vem, da te zadeve zelo vplivajo na moje nastope.

Je torej letos cilj zmaga na svetovnem prvenstvu, morda celo nov svetovni rekord?
Ženska konkurenca je izredno močna. Težko rečem, ali bom postavila nov svetovni rekord in osvojila naslov svetovne prvakinje. Zagotovo pa bom ena izmed favoritinj za zmago. Lani sem končala s potopom, globokim 105 metrov, in bila nekaj dni svetovna rekorderka. Vsekakor imam rezerve in ne vem, zakaj ne bi šla še globlje. A po drugi strani želim ostati prizemljena. Na vse skupaj gledam kot na neko pot in nočem vsega staviti na le eno sezono. Gradim na sebi.

So priprave na novo sezono vsako leto lažje, ker ste bolj izkušeni, ali morda zahtevnejše, ker ste starejši?
Ponavadi velja, da v športu z leti izgubljaš pripravljenost in hitrost. Pri nas to ni tako pomembno. Sama bi naš šport opredelila kot vzdržljivostnega, čeprav je zelo specifičen, saj so izkušnje izredno pomembne. Opažam, da se po vračanju s premora vsako leto hitreje vrnem v formo, prilagajanje pa je krajše. Letos imam morda nekaj več težav zaradi časovne razlike in spremembe podnebja, obenem pa sem imela še manjši prehlad. So pa priprave postopne, saj moram telesu dati čas, da se prilagodi.

Navadno vsako leto treningom dodate kaj novega. Letos ste se prvič odločili za sodelovanje s trenerjem.
Sodelujem s kineziologinjo in trenerko plavanja Teo Košnjek. Zanjo pravim, da mi je padla z neba. V življenju se mi pogosto zgodi, da mi stvari same od sebe pridejo naproti. Zame je pomembno, da čutim kemijo. Vedno sem bila odprta do sodelovanja z drugimi, a sem od začetka vedela, da moram biti zelo pozorna, saj ne bi mogla delati s komerkoli. A ko sva se spoznali s Teo, sva se hitro ujeli. Sodelovati sva začeli že v Sloveniji, trenutno pa si prizadevava za to, da bi me lahko spremljala in bila z mano skozi celotno sezono. Morda letos to še ne bo mogoče, a se trudim, da bi bilo tako že prihodnje leto.

Stvar postaja resna. Čutim, da ne gre le za treninge. Lahko mi pomaga na tehničnem področju in mi pomaga razvijati mišice, ki jih uporabljam med potapljanjem. Že zdaj mi je ogromno pomagala, lahko pa bi mi bila še v vsesplošno podporo na pomembnih tekmah. Takrat se pogosto zgodi, da si zaradi stopnjevanja forme že malce utrujen, kar lahko vpliva na splošno počutje. Tedaj je pomembno, da nisi sam.

Verjetno ste ena izmed redkih oseb, ki se je za vstop v svet športnega profesionalizma odločila po tridesetem letu.
Skoraj si upam staviti, da je takšnih športov, ki ti to dovoljujejo, v svetu zelo malo. Sploh za žensko, saj je njena primarna vloga postati mati. Prav materinstvo je navadno glavni razlog, zakaj se športnica odloči za prenehanje kariere. Pri meni je vse skupaj obrnjeno na glavo. Prepuščam se življenju ter z odprtimi očmi in srcem sprejemam vse, kar mi to prinaša. Vseeno verjamem, da če bi se lotila kakšnega drugega športa, bi bila s fizičnega vidika še vedno zelo dobra, saj imam takšno fizionomijo. Pri tridesetih sem spoznala ta šport, pri štiriintridesetih pa sem se z njim začela ukvarjati na vrhunski ravni.

Kako treningi prostega potapljanja sploh potekajo? Kakšen je vaš vsakdanjik na Filipinih?
Ko se zbudim, z ogrevanjem prebudim telo. Sledijo dihalne vaje, potem odidem v plavalni center, kjer se s prijatelji dogovorimo, kaj bomo počeli na treningu. Nato se odpravim na morje, kjer naredim dva ogrevalna in štiri resnejše potope. Vse skupaj traja približno dve uri, nato je čas za kosilo. Sledi od dve- do triurni počitek, popoldne pa je na sporedu kombinacija treninga v bazenu in fitnesa. Zvečer zelo rada meditiram ali opravljam dihalne vaje, saj sem ugotovila, da nato lažje zaspim.

Vam meditacija koristi tudi zunaj športa?
Stvari ne jemljem več tako osebno. Veliko bolj sem pomirjena in težko me je spraviti iz tira. Seveda je meditacija sama po sebi zelo koristna, a menim, da ima večjo vlogo vseeno čustvena zrelost. To je področje, na katerem sem pridobila največ. Meditacije so danes bolj kot kadarkoli nujno potrebne nam vsem. Tudi zato, da imamo trenutek, ko smo sami s sabo in ugotovimo, kdo smo. Tega časa si ne vzamemo več in živimo povsem mimo sebe. Živimo in se odzivamo tako, kot nam narekuje okolica. Dolgoročno je to velika težava, saj zanemarjamo sebe in ne nazadnje tudi svojo dušo. Človek ni le telo, je tudi um. Ne preseneča me, da je kronična utrujenost danes tako pogosta.
Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

potapljanje na dah , sporočila z naslovnice

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.