Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Alenka Artnik: Svetovni rekord ni smisel mojega življenja


(stran 2 od 2)



Na družbenem omrežju ste zapisali, da se v sezono podajate z novo miselnostjo. Kaj ste mislili s tem?
Ena izmed pozitivnih stvari, da sem se vrhunskega športa lotila pozno, je prav zrelost, ki jo, v nasprotju s športniki, ki v svet profesionalizma vstopajo že kot najstniki, zdaj imam. Čutim, da se vsako leto kot oseba spreminjam in odraščam. Življenjske izkušnje, ki jih dobivam, zajemam z veliko žlico. Ko sem imela premor od sezone, sem veliko razmišljala, kako naj sebe »implementiram« v svoj šport, ki je tudi izredno mentalen. Pomirjenost s samim seboj ter zavedanje svojega telesa in uma sta pri potapljanju na vdih zelo pomembna. Tudi s tega vidika je naš šport tako fascinanten, saj ne treniraš le svojega telesa, ampak ugotavljaš, kako spreminjaš sebe.

Torej vas je potapljanje na vdih spremenilo tudi osebnostno?
Vsekakor se bolj zavedam tega, kako pomembno je, da si prisoten v vsakem trenutku. V življenju, ki sem ga živela prej in ga živi večina zahodnjakov, tega nisem dognala. V vsakdanu je toliko nekih impulzov in dolžnosti, da življenja preprosto nimaš. Potapljanje na vdih me je naučilo, kako se zavedati trenutka. Če tega ne bi spoznala, verjetno ne bi nikoli dosegala rezultatov, ki jih dosegam. Biti sposoben odklopiti okolico je pri nas glavno.

Pa tako razmišljajo vsi potapljači na vdih?
Nikakor. Nam je pa vsem skupno, da se znamo ustaviti, umiriti in prisluhniti svojim občutkom. Voda zelo lepo zrcali naša čustva in počutje, kar, ko si v morju, težko ignoriraš.

Potapljanje na vdih je za vas torej mnogo več kot samo poligon za sproščanje tekmovalnosti?
Po duši sem in sem vedno bila športnica, a mislim, da sem prestara, da bi potapljanje na vdih jemala le kot šport. To mi ne bi zadoščalo. Seveda sem vesela, če postavim svetovni rekord, a mi to ni dovolj. To ni smisel mojega življenja. Med treniranjem zelo uživam, a osebna rast je nekaj, kar me še dodatno motivira. To ter zavedanje samega sebe in lastnega telesa je nekaj, kar bi morali početi vsi športniki.

Je torej za vas bolj kot končni cilj pomembna pot, ki vodi do njega?
Vsekakor. To, da sem dognala, kako pomemben je sam proces na poti do cilja, je darilo, ki mi ga je dalo življenje. Ljudje smo usmerjeni k temu, da karkoli počnemo, vseskozi si prizadevamo doseči neki cilj, nenadoma pa je življenja konec. Zato pravim, da življenje ni samoumevno in se moramo zavedati njegovega dara.

Med potapljanjem v globine je vaše telo pod hudim stresom. Ste morda zaskrbljeni nad morebitnimi dolgoročnimi posledicami za zdravje?
Mislim, da je podobno kot pri vseh športih. Veliko je odvisno od tega, kako se zadeve lotiš. Če delaš tako, kot denimo smučarka Lindsey Vonn, ki je zaradi dosežkov zlorabljala svoje telo, se verjetno neke posledice morajo poznati. Za potap­ljanje na vdih se zdi, da je še neraziskano področje, vendar je bilo opravljenih že kar nekaj raziskav. Do zdaj jim še ni uspelo dokazati, da bi škodovalo našemu telesu. Pred nekaj časa je bila opravljena kompletna raziskava na vrhunskem francoskem potapljaču na vdih Guillaumu Neryju, ki je pred tremi leti končal kariero. Ugotovili so, da je povsem zdrav.

Katere poškodbe so v vašem športu najpogostejše?
Če telo ni dovolj dobro prilagojeno vodnemu tlaku, lahko nastane barotravma. Eden izmed takšnih primerov je poškodba bobničev in tako imenovani stisk pljuč, ki pri potapljačih nastane prepogosto. Prav zato želim in tudi promoviram taktično potapljanje, ki ne pripelje do izgube zavesti in barotravme. Osebno nisem dovzetna za te zadeve, kar pripisujem dejstvu, da imam verjetno tudi dobro zavedanje svojega telesa in ga poslušam. Če se med potopom ne morem maksimalno sprostiti, se ne bom preganjala za vsako ceno. Za kaj takega preveč cenim sebe in svoje telo. Zelo nevarno je tudi, če pride do dušikove narkoze oziroma globinske pijanosti. Nenadoma izgubiš občutek za orientacijo in čas, zato je tvoj čas potopa lahko precej daljši in omedliš. Na srečo sem to doživela le enkrat.

Kako je s prehrano?
Tudi pri potapljanju na vdih se pokaže, da je prehrana izredno pomembna in da mora biti čim bolj zdrava. Osebno menim, da je, tako kot drugje, treba imeti neko ravnotežje. Pri prehrani se poslušam, saj verjamem, da mi zna telo sporočiti, kaj potrebujem. Načeloma je zdrava prehrana zelo pomembna, a potrebni so tudi prehranski dodatki. To vključujem v svojo prehrano tudi zaradi številnih potovanj, saj povsod ne morem dobiti tako kakovostne hrane, kot je v Sloveniji. Po drugi strani pa so sami potopi izredno naporni za telo, zato mu moram pomagati, da se hitreje regenerira.

Občutite razliko, če pred potopom jeste nezdravo?
Tega še nisem preizkusila. Vse potope rada opravim na tešče, saj se že ob sami prebavi porabi ogromno kisika. Tudi sicer načeloma velja nenapisano pravilo, da se dan pred potopom ne jé hrana z ogromno beljakovinami, ker telo za njihovo prebavo porabi preveč energije in kisika. Veliko bolj so priporočljivi ogljikovi hidrati.

Za vaš šport se sicer zdi, da kar kliče po vraževerju. Imate pred potopi kakšen obred?
Načeloma se otepam strogih ritualov, saj v našem športu težko predvidevaš potek. Na tekmah se lahko zgodi marsikaj in vse ne poteka po načrtu. Tako je bilo denimo na svetovnem prvenstvu v Kasu v Turčiji, ko so imeli organizatorji ogromno težav. Če bi bila navajena, da mora biti vse idealno, bi bilo to zame zelo stresno in potopa ne bi mogla izpeljati. Stres na nas ne vpliva le mentalno, temveč sproži tudi večjo porabo kisika, zato si avtomatično za 30 odstotkov slabše pripravljen. Zame je pomembno le, da imam enako opremo, kot jo uporabljam na treningih.

Kako je z rituali pri sotekmovalcih?
Za enega izmed najboljših potapljačev vem, da če nima nekega kosa opreme med potopom, je povsem iz sebe. Veliko jih je navajenih, da mora vse biti tako, kot je na treningih. Vendar pa to ni realno, saj sta vsako prizorišče in vsaka tekma drugačna. Vedno bo nekaj, kar te lahko spravi iz tira, zato sama rada treniram v različnih razmerah. Tudi ko te niso idealne, se potrudim, da trening opravim tako, kot sem si ga zamislila.

Bi danes kaj spremenili, če bi še enkrat začenjali svojo potapljaško kariero?
Preteklosti ne moremo spreminjati. Tako, kot je bilo, je povsem v redu, četudi sem si morda svoje življenje nekoliko zapletla. Potrebovala sem tudi to izkušnjo, da sem lahko nekaj let pozneje ugotovila, kaj je najboljša možnost in kaj ne. Morda mi je žal le tega, da nisem pravočasno spoznala, kako zelo pomemben je za športnika počitek med treningi. Tega sem se dobro začela zavedati šele pred približno dvema letoma.

Se že dogaja, da vas drugi potapljači prosijo za nasvete?
To se mi dogaja že približno dve leti. Kjer treniram zdaj, je veliko potapljačev in tečajnikov in nekateri so že moji oboževalci in me prosijo za avtogram, selfi ali kakšen nasvet. Sama zelo rada delim svoje znanje in izkušnje. Če le lahko, z veseljem pomagam.



Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

potapljanje na dah , sporočila z naslovnice

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.