Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Intervju: prof. dr. Mišo Šabovič, dr. med.

Prof. dr. Mišo Šabovič, dr. med.
Prof. dr. Mišo Šabovič, dr. med. (Foto: Diana Anđelič)

Živeti kakovostno do zadnjega trenutka

V Sloveniji se, tako kot drugod v razvitem svetu, občutno povečuje število starostnikov. Predvsem po zaslugi sodobne medicine, ki vse uspešneje preprečuje oziroma zdravi različne bolezni, se podaljšuje življenjska doba. Starost je lahko zelo lepa in ustvarjalna doba, a se kljub temu marsikdo boji staranja. Strah je najpogosteje povezan z vprašanjem, ali bomo še zmogli samostojno skrbeti zase. Raziskave kažejo, da večino starostnikov najbolj bremeni prav slabša kakovost življenja, ki je povezana z upadanjem telesnih in mentalnih sposobnosti. O tem, kaj lahko storimo, da bomo tudi v pozni starosti živeli kakovostno, smo se pogovarjali s prof. dr. Mišom Šabovičem, specialistom za bolezni ožilja in srca, ki se ukvarja tudi z geriatrijo.

Ljudje dandanes živimo občutno dlje kot pred desetletji. V skladu s tem so se spremenile tudi definicije starosti. Kdaj je po novem nekdo star oziroma starostnik?

Svetovna zdravstvena organizacija je zaradi podaljšanja življenjske dobe spremenila empirične meje staranja. Tako o ljudeh, starejših od 65 let, ne govorimo več, da so stari, ampak starejši, definicijo star pa po novem uporabljamo pri ljudeh, starejših od 75 let, medtem ko so tisti, ki presegajo 90 let, zelo stari.

To so empirične meje, kaj pa dejanske: kaj določa starost oziroma staranje?

Starost najbolj opredeljuje biološka starost organizma, ki se odraža s funkcionalnim stanjem oziroma s psihofizičnimi sposobnostmi. Te so največje med 20. in 30. letom, pozneje pa počasi upadajo. Staranja torej ne določajo gube, marveč zmanjševanje naših psihofizičnih sposobnosti.

Za koliko se je naša življenjska doba podaljšala?

Maksimalno trajanje življenja se ni znatno podaljšalo, saj posamezniki že stoletja živijo zelo dolgo, tudi po sto in celo več let. Ključna sprememba je v tem, da se je v zadnjih desetletjih zelo povečal delež ljudi, ki dočakajo visoko starost. Sodobna medicina vse uspešneje preprečuje in zdravi različne bolezni, te se tudi pojavljajo pozneje kot nekoč. Vse to vpliva na podaljševanje življenjske dobe. Kateri so dejavniki, ki omogočajo, da čedalje več ljudi dočaka visoko in hkrati kakovostno starost, je osnovno vprašanje, s katerim se ukvarja geriatrija. Če bi te dejavnike natančno poznali, bi jih seveda pospešeno preučevali in nato dognanja v čim večjem obsegu udejanjili. Za zdaj zanesljivo vemo, da je eden od najpomembnejših dejavnikov podaljševanja življenjske dobe preventiva, zlasti preprečevanje bolezni srca in ožilja ter malignih obolenj.

Še nedavno je veljalo, da po 65. letu upade funkcionalna sposobnost organov. Zdaj strokovnjaki ugotavljate, da to ne drži.

V zadnjem času je bilo prav o tej temi veliko razprav. Osnovno vprašanje se je glasilo, ali je upadanje funkcionalnih sposobnosti organov predvsem posledica staranja ali staranju pridruženih bolezni. Večina strokovnjakov se zdaj strinja, da so glavni vzrok za funkcionalni upad številne bolezni, ki spremljajo staranje. Negativna podoba staranja je torej predvsem posledica bolezni in ne staranja. To je nadvse pomembna razlika! Bolezni običajno pospešijo zmanjšavanje kakovosti življenja in zato se ljudje tudi različno staramo.

Raziskave kažejo, da starostnike najbolj obremenjuje prav slabša kakovost življenja. Kaj so glavni dejavniki za ta − pogosto tako telesni kot mentalni − upad?

Mnenja o tem so, kot rečeno, deljena. Nekateri menijo, da s starostjo funkcionalne sposobnosti preprosto upadejo, drugi so prepričani, da upad funkcij organov ni pomemben toliko, kot je pomembna posledično zmanjšana obramba pred boleznimi. To pomeni, da človeka prej napadejo bolezni. Konkreten primer: marsikateri starejši človek opaža, da se je znižal, vendar se to ni zgodilo zaradi staranja, marveč predvsem zaradi osteoporoze, z njo povezanih zapletov in degenerativnih sprememb hrbtenice. Osteoporoza je bolezen, ki ni neposredno povezana s staranjem, res pa je, da jo je več med starejšimi, saj je njihova obrambna sposobnost pogosto zmanjšana.

Kaj lahko storimo, da bi karseda omilili prezgodnji upad sposobnosti?

Največ, kar lahko naredimo sami, je, da skrbimo za preventivo. V mislih imam zlasti preventivo srčno-žilnih bolezni. Zdraviti moramo dejavnike tveganja, kot so arterijska hipertenzija, hiperholesterolomija, debelost in podobno. Izogibati se je treba kajenju in alkoholizmu, kajti ta dejavnika pospešujeta tako staranje kot aterosklerozo, torej bolezni, povezane s staranjem. Pomembni so tudi ukrepi proti malignim boleznim, tudi tu je znano že marsikaj: od prehranjevanja do življenjskega sloga in preventivnih pregledov. Nadvse pomembni sta tudi pozitivna naravnanost in telesna dejavnost. Z redno telesno dejavnostjo namreč oviramo razvoj degenerativnih sprememb okostja in atrofijo mišic. Vse to je geriatrija združila v skupen koncept, ki naj bi vodil k tako imenovanemu uspešnemu staranju (angl. successful ageing).

Kakšno naj bi bilo uspešno staranje?

Dober primer uspešnega staranja je naš olimpionik Leon Štukelj, ki ga v svojih študijah navajajo tudi ameriški geriatri. Umrl je v 101. letu in še večer pred smrtjo telovadil. Cilj uspešnega staranja je prav to: da upad funkcionalnih sposobnosti odlagaš v nedogled. Da torej kakovostno živiš do zadnjega trenutka oziroma do pozne starosti. Temeljni ukrepi za dosego tega cilja so ustrezno zdravljenje bolezni, preventiva z zdravili, telesna in psihična dejavnost in ustrezno prehranjevanje.

Starost je torej lahko zelo lepa in ustvarjalna doba, seveda pa je to v veliki meri odvisno od zdravja. Kaj bi lahko na splošno rekli o slovenskih starostnikih: kakšna je njihova zdravstvena podoba?

Žal moram reči, da je ta podoba razmeroma slaba. Naj za ilustracijo navedem podatek, da več kot polovico denarja za zdravstvene potrebe porabimo v zadnjih treh letih življenja. Namesto da bi prej bolje skrbeli zase, se v zadnjih letih spopadamo s številnimi boleznimi. Poleg tega so bolniki pogosto razmeroma slabo zdravljeni. Tako denimo samo desetina bolnikov z arterijsko hipertenzijo doseže tarčne vrednosti. Ljudje v Sloveniji še vedno ne naredijo veliko za svoje zdravje: ne poznajo svojega telesa, delovanja organov in bolezni, posledično ne živijo dovolj zdravo, v povprečju so premalo telesno dejavni in pogosto preveč negativno naravnani.

Število starejših ljudi, ki imajo težave zaradi depresije, je menda kar zaskrbljujoče?
 
Res je, med starostniki je depresija zelo pogosta; še posebno hud problem je v domovih. Na tem področju je bilo storjenega že veliko, v prihodnje pa bodo potrebne še dodatne izboljšave, predvsem dodatno učenje o prepoznavanju in zdravljenju. S tem nimam v mislih le zdravljenje s tabletami, ampak predvsem nujnost spreminjanja življenjskega sloga in razmišljanja. Tako družba v celoti kot posamezniki bi morali svojo energijo usmerjati v pozitivne vrednote, kot so ustvarjalnost, učenje in skrb za zdrav odmerek humorja, ne pa v negativne vrednote, kot sta nevoščljivost in zamerljivost.

V kolikšni meri je prepoznavanje in zdravljenje bolezni pri starostnikih drugačno kot pri mlajših ljudeh?

Simptomi pri starostnikih so pogosto atipični, bolniki marsikdaj ne znajo natančno povedati, kakšne težave jih mučijo ... skratka, potrebno je posebno znanje tako s področja diagnostiki kot terapije. In prav to prepotrebno dodatno znanje v zadnjih letih tudi v Sloveniji posredujemo študentom medicine in zdravnikom. Zakaj to poudarjam? Ker število starostnikov strmo narašča, hkrati s tem pa narašča tudi število obiskov pri zdravniku ter bolnišničnih oskrb. Nujno torej potrebujemo posebna, starostnikom prilagojena znanja oziroma jasno začrtane smernice za zdravljenje starejših bolnikov. V zadnjem času je bilo na tem področju precej narejenega, zlasti v smislu dodatnega izobraževanja zdravnikov: internistov, nevrologov, družinskih zdravnikov in drugih strokovnjakov, ki naj bi v celotni zdravstveni verigi skrbeli za starejše bolnike.

Kakšne so pri nas možnosti za rehabilitacijo starejših ljudi?

Zelo različne, odvisno od ustanove. V nekaterih domovih še nimajo usposobljenih strokovnjakov ali pa ne ustreznih navodil, kako naj ravnajo, da bodo starostniku čimprej oziroma čimdlje omogočali neodvisnost od drugih, drugod pa so že uvedli in uveljavili način dela, ki se zgleduje po najnovejših dognanjih s področja geriatrije. Pohvalno je, da oskrbovance nekaterih domov poleg domskih zdravnikov redno pregledujejo in zdravijo psihiatri ter drugi specialisti. Tako nastaja strokovno multidisciplinarno sodelovanje, ki je v geriatriji nujno. Uveljavljajo se tudi novi pristopi. Samo za primer: ponekod v ZDA ob sprejemu v dom izpolnijo obsežen vprašalnik, v katerem natančno obdelajo varovančevo zdravstveno stanje. Na osnovi tega iščejo možnosti, kako dodatno izboljšati njegovo stanje ali pa najustreznejše zdraviti morebitna obolenja. In pogosto zares izboljšajo zdravstveno stanje starostnika.

Ste že kdaj morali starejšega bolnika poslati iz bolnišnice domov, čeprav ste vedeli, da tam nima nikogar, ki bi skrbel zanj?

Da, žal se dogaja tudi to in v takšnih primerih se kot zdravnik soočiš s težkim etičnim problemom. Zlasti hudo je, ko gre za bolnike, ki potrebujejo nenehno nego. Organizacije za pomoč in nego na domu sicer dobro delujejo, kljub temu pa je stalna nega izredno draga in za povprečnega državljana cenovno skorajda nedosegljiva. Na drugi strani so nedosegljivi tudi domovi, saj so tako rekoč vsi polno zasedeni. Samo v Ljubljani se čakalna doba za sprejem giblje med enim in tremi leti.

Kaj lahko storite v takšnih primerih?

Žal bolnika največkrat prepustimo sorodnikom, ki se pač znajdejo, kot vedo in znajo. Vključimo sicer tudi socialno službo, vendar ima ta, kot rečeno, le omejene možnosti. Drugih izbir skorajda ni, saj bolnišnično posteljo potrebuje naslednji bolnik.

Kaj predlagate? Kako rešiti ta problem?

Kar zadeva zdravljenje starostnikov, se osebno zavzemam za uvedbo tako imenovanih bolnišnic na domu, nenazadnje tudi zato, ker je geriatrična populacija že s prihodom v bolnišnico ogrožena, tako zaradi morebitnih okužb kot zaradi poslabšanja stanja zaradi spremembe okolja. V ekipi tovrstne bolnišnice, ki bi bila opremljena s prevoznim sredstvom, laboratorijem in rentgenom, bi bili ustrezno usposobljeni zdravniki in sestre, ki bi lahko vsakodnevno obiskovali starejšega bolnika, ga pregledovali in zdravili. Takšna rešitev bi bila izredno ugodna za bolnika in za večino svojcev, hkrati pa bi prinesla veliko razbremenitev bolnišnicam, ki zdaj ne vedo, kam z bolniki, ki niso življenjsko ogroženi, potrebujejo pa zdravljenje in nego.

Nekaj podobnega že imajo v Skandinaviji. Kakšne so njihove izkušnje?

Odlične. Pri njih bolnišnica na domu deluje že dalj časa in kolikor vem, so z njo izredno zadovoljni tako bolniki kot zdravniki.

Nekateri strokovnjaki opozarjajo, da se medicina za težave starostnikov ne zanima dovolj. Se strinjate?

S tem se ne strinjam povsem. Morda so bile v preteklosti prioritete drugje, toda dejstvo je, da smo v zadnjih desetletjih dosegli velikanski napredek na področju zdravljenja pogostih bolezni v starosti: ateroskleroze in njenih zapletov. Na ta račun se je močno povečala prav geriatrična populacija, s katero se medicina zdaj tudi bolj poglobljeno ukvarja.

Ste eden od redkih zdravnikov pri nas, ki se ukvarja tudi z geriatrijo. Zakaj je zanimanje za to področje medicine v Sloveniji še vedno razmeroma majhno?

Eden od vzrokov za manjše zanimanje je zagotovo v negativnem prizvoku, ki se je dolgo držal geriatrije. Še nedavno je namreč veljalo, da starejšemu bolniku težko pomagaš oziroma da ne moreš narediti prav veliko. Zdaj se je mnenje spremenilo, saj tudi v geriatriji dosegamo vse več uspehov.
 
Kaj konkretno je vas kot specialista za bolezni srca in ožilja pritegnilo v geriatrijo?

V prvi vrsti me je pritegnilo dejstvo, da gre za problem, ki je dokaj obsežen in povrhu rešljiv. Ko vidiš, da lahko nekaj dosežeš, si dodatno motiviran in profesionalno izzvan. Na področju geriatrije se stvari v zadnjem času izjemno hitro razvijajo, možnosti za napredek so ogromne, iz vsega, kar je povezano s tem področjem medicine, pa veje neki osvežujoč optimizem.

Človek že stoletja poskuša odkriti čudežni napoj večne mladosti. Smo zdaj že kaj bližje izumu nekakšnega posebnega zdravila za preprečevanje staranja?

Kar zadeva to, sem optimist (smeh). Tako medicina kot farmacija delata s polno paro, eden od pomembnih razlogov za tolikšno zagnanost pa seveda tiči v možnosti velikanskih zaslužkov. Prepričan sem, da nam bo uspelo povprečno življenjsko dobo podaljšati še za nekaj let in kar je še pomembnejše − da nam bo uspelo povečati kakovost življenja starostnikov. Najverjetneje ne bomo odkrili čudežnega napoja (smeh), pač pa bomo s celovito preobrazbo medicinskih pristopov zdravljenja in hkratno preobrazbo družbe že v bližnji prihodnosti lahko želi nove uspehe pri doseganju kakovostnega staranja. 

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

depresija , starostnik , paliativna oskrba , sposobnosti , osteoporoza , staranje , mladost , telesne , kakovost življenja , življenjska doba , oskrba umirajočih , darja zgonc , mišo šabovič , geriatrija , leon štukelj , dom za ostarele

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.