Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Intervju: Mojca Horvat, koreografinja

Če delaš dobro, se ti vrata odpirajo!

Naša najbolj znana koreografinja in plesna pedagoginja Mojca Horvat je trenutno na jadrnici nekje sredi Jadranskega morja. "Brez poletnih počitnic bi čez leto težko vzdržala ustvarjalni delovni ritem," pravi. Jesen in zima bosta znova naporni, saj jo čakajo številne premiere tako na domačih kot na tujih gledaliških, opernih in baletnih odrih. Koreografskega dela je toliko, da je uspešno pedagoško delo, v katerem je izredno uživala, morala začasno prepustiti drugim. "Morda bom nekoč znova poučevala," dodaja, "saj si v življenju nikoli ne zapiram vrat, ampak raje poskušam ves čas odpirati nova."

Premiere del, pri katerih sodelujete kot koreografinja, se v zadnjem času kar vrstijo. Boste to poletje sploh utegnili oditi na počitnice?

Po pravici povedano bi tudi poletni urnik zlahka zapolnila z delom, a sem se trdno odločila, da bo moje poletje povsem počitniško: preživela ga bom na jadrnici. Zadnja leta nasploh ugotavljam, da bi brez poletnih počitnic težko vzdržala tisti daljši, delovni del leta. Poletje je čas, ki si ga vzamem samo zase, poletni dnevi so dnevi sprostitve, zato na morje namenoma ne vzamem nobenega dela. Sicer pa je na jadrnici vedno toliko opravkov, da mimogrede pozabiš, kdo si, kaj si in kaj počneš.

Vaši znanci pravijo, da ste značilen deloholik. Drži?
 

Res je, da me veseli marsikaj in da se rada lotevam različnih projektov. Moja osrednja življenjska dejavnost je ples, vendar me zanima tudi ogromno drugih stvari, kot so komunikacija, režija in kostumografija. Toda zavedam se, da vsega hkrati preprosto ni mogoče početi, da se je treba na določeni točki ustaviti in izbrati tisto, kar ti bolj leži. Tako sem letos mlajšim kolegom prepustila pedagoško delo, saj me je zaradi obilice drugih obveznosti začelo preveč obremenjevati. Prepričana sem, da sem se pravilno odločila, čeprav moram priznati, da tovrstno delo nepopisno pogrešam. Toda človek nikoli ne ve, morda bom čez nekaj časa začela znova poučevati, saj si do zdaj nisem zaprla še nobenih vrat. Ves čas zgolj odpiram nova in skoznje vstopam v nove projekte. Vanje se praviloma "vržem z dušo in srcem" in jih ne izpustim, dokler jih ne izpeljem do konca. Sodelavci pravijo, da sem menda precejšnja perfekcionistka, vendar upam, da ne v smislu zadrgnjenosti (smeh ...).

Vsestranska angažiranost nekatere ustvarjalce dodatno spodbuja, drugim jemlje navdih in energijo. Kaj velja za vas?

To prvo, bi rekla. Če ne delam, nimam nobenega navdiha. Najboljše stvari sem naredila, ko sem imela največ dela. Ko mi za določen projekt zmanjka idej, jih običajno najdem med delom na kakšnem drugem področju in na ta način premagujem ustvarjalne blokade. Različne stvari, ki jih počnem, se torej ves čas dopolnjujejo in nadgrajujejo. Edini večji problem je največkrat čas, ki ga je vedno premalo.

Več kot tri desetletja ste že povezani s plesom. Vas je na plesno poklicno pot popeljalo naključje ali natančen premislek?   

Od malih nog naprej me je zanimalo veliko različnih stvari: od plesa in športa do književnosti in zgodovine. V osnovni šoli sem bila prepričana, da bom študirala matematiko, v gimnaziji zgodovino, nato sem se odločila za jezike. V poklicni ples me je "zapeljala" štipendija na Broadwayu. Zakaj prav ples? Ker združuje naše fizično in estetsko bitje. Povedati pa moram, da me gib sam po sebi ni nikoli zanimal, vedno me je privlačil ples v funkciji: v funkciji gledališča, medija ali likovne podobe. Ples dojemam kot del življenja in ne kot nekakšno telovadbo ali abstrakcijo. Tudi zato se nikoli nisem poglabljala v čisto tehniko, marveč vedno v tehniko, ki je v funkciji nečesa drugega. Moje potovanje je potovanje z namenom, s ciljem, ki ga jasno vidim pred sabo, in nikoli zgolj zaradi zaslužka. Svoje delo usmerjam k zaključku, tehnika je pri tem sredstvo in ne cilj.

Baletniki opozarjajo, da je njihovo ustvarjalno obdobje razmeroma kratko. Omejuje jih osnovni instrument lastno telo. Koliko let lahko pleše poklicni plesalec?

Baletniki prenašajo velike telesne napore in potrebujejo vsakodnevno vadbo, da vzdržujejo telesno razvitost in zmogljivost. Z leti ta, razumljivo, peša. Drugače je v gledališču ali pri muzikalih, kjer plesalec ni definiran, saj vedno igra neko vlogo. To pomeni, da lahko igra tudi pri osemdesetih letih. Prav zato me tudi tako vleče v gledališče, kajti tam lahko vidim človeka od rojstva do smrti. Plesalčeva leta seveda vplivajo na izbiro vlog, nenazadnje je normalno, da največ pričakujemo od plesalca, ki je na vrhuncu življenjske moči. Tako lahko z veliko gotovostjo predvidevamo, da bo dvajsetletnika odlikoval najvišji skok ali najmočnejši odriv, štiridesetletnika pa največja izkušenost in izraznost. Sama nisem nikoli postavljala natančne ločnice med poklicnim in ljubiteljskim plesom. V bistvu je poklicnega plesa zelo zelo malo, zato ne vidim razloga, zakaj bi baletniki prenehali s plesom že pri štiridesetih. Poleg baleta obstaja še vrsta drugih plesov, tako da lahko svoje telo postavimo na ogled tudi v poznejših letih.

Delate tako s poklicnimi kot z ljubiteljskimi plesalci. S kom je lažje sodelovati?

Moram reči, da so profesionalci včasih veliki amaterji in nasprotno. Profesionalec je po mojem mnenju vsakdo, ki svoje delo jemlje zares. Pomembno je, da prevzameš določeno odgovornost, ne glede na to, ali si plačan ali ne. Profesionalec postaneš v trenutku, ko sebe in svoje delo postaviš na ogled: ko stopiš na oder, ko imaš občinstvo in odziv na svoj nastop. Če plešeš za lasten užitek ali veselje, si amater.

Precej medijske pozornosti je vzbudilo vaše sodelovanje z znano hrvaško estradno zvezdnico Severino. Kako sta se ujeli?

S Severino sva sodelovali pri dveh velikih projektih: prvi je bil videospot, v katerem je bilo precej plesa. Reči moram, da je bila dokaj neobremenjena. Povsem drugače je bilo pri pripravi muzikala Karolina Riječka, kjer je nastopila v glavni vlogi. Sprva je imela kar nekaj treme, saj je vedela, da se podaja v nekaj novega in da se mora veliko naučiti, vendar je na koncu prevladala njena profesionalnost. Severina zna resno poprijeti za delo in to je tudi storila. Sicer pa je včasih s profesionalci treba ravnati zelo previdno in v rokavicah, saj s seboj nosijo precej življenjske prtljage. Iz lastnih koreografskih izkušenj lahko povem, da je marsikdaj lažje delati s plesalcem, ki je nadarjen, a tehnično ne povsem popoln. Konkretno: lažje je koreografirati za nekoga, ki je gibalno ozaveščen, ni pa baletnik. Ti imajo pogosto že izdelano formo in simboliko funkcioniranja, ki jo je včasih težko spreminjati oziroma prilagajati, v gledališču pa je, vsaj po moji oceni, najpomembnejše, da znaš in zmoreš prestopiti meje ter izstopiti iz kalupov.

 
Ali lahko vsakdo postane dober plesalec?

Iz plesalca, ki je nadarjen in sposoben telesnega izražanja, lahko potegneš veliko, četudi ni tehnično dovršen. Enako velja za druge. Ljudje, ki imajo gibalni talent in jih ni strah izražanja, lahko postanejo dobri plesalci, čeprav niso nikoli plesali. Spomnim se, denimo, dela z opernim zborom: vsi so me opozarjali, da bo z njimi težko delati, ker so pevci in ne plesalci, toda izkazalo se je, da so opozorila povsem odveč. Bili so namreč enako profesionalni kot njihovi baletni kolegi, res pa je, da od njih nisem zahtevala nemogočega. Vsi po vrsti so bili telesno ozaveščeni, kar je najpomembnejše. Na odru moraš namreč nadzirati svoje telo in se ves čas zavedati, kako stojiš, kaj delaš in kako si videti.

Se lahko obvladovanja telesa naučimo v vsakem življenjskem obdobju, tudi v poznejših letih?

Človek, ki se v življenju ni nikoli vozil s kolesom, igral nogomet ali tekel, se bo pri šestdesetih najverjetneje težko začel ukvarjati s telesnimi dejavnostmi. Za kaj takega bi najbrž moral temeljito spremeniti miselnost in pogled na življenje. Tudi to je seveda možno, toda precej lažje je delati z ljudmi, ki imajo dejavnejši odnos do svojega telesa. Da, telesno ozaveščeni smo lahko v vseh življenjskih obdobjih, le redno moramo skrbeti za svoje telo in za gibčnost.

Koliko bi morali trenirati, da bi lahko resnično nadzorovali svoje telo?

Pravzaprav bi morali trenirati vsak dan. Seveda pa obstaja bistvena razlika, če potrebuješ obvladano telo za nastop na odru, ali le zato, da lahko pokažeš, kaj misliš. Sama to še zmorem (smeh ... ) Zanimivo je, da pogosto preprosto spustim glavo in čakam, kaj bo prišlo ven, kaj bo telo naredilo samo od sebe. To nato analiziram in posredujem naprej. Prepričana sem, da si naše telo veliko zapomni. Deset poletij sem preživela na Broadwayu, videla sem ogromno najrazličnejših predstav in marsikaj je ostalo v meni. Pa si nisem ničesar zapisovala, saj sem ugotovila, da si očitno "rit zapomni več kot glava" (smeh ...) Zapis torej ostane, ali povedano drugače: če si dovolj časa delal, bo telesna asociativnost ostala.

V mladih letih ste veliko plesali: od latinskoameriških in standardnih plesov do jazza in stepa. So za koreografsko delo nujne plesne izkušnje?

Plesne izkušnje so pomembno izhodišče za koreografsko delo. Sama sem plesala tako latinskoameriške plese kot jazz, vendar nisem nikoli stremela k temu, da bi do popolnosti izpilila zgolj eno tehniko. In prav ta spekter različnih plesnih znanj mi zdaj zelo pomaga pri koreografskem delu. Gibe povezujem na najrazličnejše načine oziroma z različnimi tehnikami in ustvarjam svoj slog. Tudi pri delu s plesnimi analfabeti si pomagam z raznovrstnimi pristopi. Nekomu stvari razlagam z ritmom, drugemu opisno ...

Za koreografe je običajno glasba osnova, na temelju katere postavljajo gib v prostor. Katera zvrst glasbe vam je najbliže?

Morda se bo slišalo trapasto, ampak zadnje čas poslušam prav vse, celo "oberkrajnerje" in Avsenike. Na posamezne Avsenikove pesmi tudi zelo rada koreografiram, saj imajo izjemen ritem in melodiko. Nepopisno rada imam jazz, ker je najbolj ritmičen, nanj najraje plešem. Glasba za "odklop" je latinska glasba, klasična glasba pa je tista, na katero najraje koreografiram. Klasika je namreč najbogatejša, najlažje jo vidim, in zato tudi najlažje analiziram. Še posebno me privlačijo posamezne barve instrumentov: pozavna, pa violina ... vsi ti topli zvoki.

Očitno vas zelo privlačijo tudi muzikali. Postavili ste jih že več kot trideset, ne samo v Sloveniji, temveč tudi v Italiji, Avstriji in na Hrvaškem. Odkod ta ljubezen do muzikalov?

Od malih nog me je poleg plesa še posebno zanimalo gledališče in prav muzikal je nekakšen skupni imenovalec obojega. Prepletanje oziroma sinteza glasbe, gledališča in plesa je tisto, kar me pri muzikalu najbolj privlači. Ples je v funkciji zgodbe, pravljice, ki gledalca popelje v neki drug svet, v katerem se združijo vse krivulje: ples glasba in beseda. Vse to ne le ustvarjalca, temveč tudi gledalca težko pusti hladnokrvnega. Bolj ko spoznavaš muzikal, bolj ga ljubiš, saj se nenehno spreminja ter ima neskončno oblik in podob.

Muzikal, ki je značilen ameriški izdelek, ste prenesli v naše okolje. Ali to pomeni, da odslej lahko govorimo tudi o slovenskem muzikalu?

Slovenski muzikal temelji na slovenski glasbi in slovenskemu besedilu. Tako glasbo kot teme jemljem iz našega okolja, največkrat iz književnosti. Včasih vzamem določeno temo, denimo Butalce, drugič epizodo in jo nato obdelam. V teh primerih morda ne gre za muzikal v ameriškem smislu ali za glasbeno gledališče, prej bi rekla, da gre za nekakšno slovensko plesno burlesko. Tudi sicer pri svojem koreografskem delu uporabljam veliko humorja. Humorno, hitro in sočno komentiranje sveta mi je namreč najbliže.

Je v vašem življenju tudi nasploh veliko humorja?

No, izrazito humoren človek nisem, imam pa zelo rada humor, sočen jezik ter nenavadne in smešne primerjave. Morda mi je tudi zato tako všeč muzikal, saj gre v več kot polovici primerov za glasbeno komedijo. Sicer pa skušam ves čas vzdrževati pozitivno distanco do življenja.

Ples je že desetletja vaše izrazno in "delovno" sredstvo. V kolikšni meri je tudi sprostitev? 

O, ja, ples je zame še vedno tudi sprostitev (smeh ...). Če imam doma kakšno dobro glasbo, zraven vedno migam, bodisi med kuhanjem ali kar tako (smeh ...). Med zimskimi počitnicami grem najraje kam na Karibe, ne samo zaradi morja, ampak predvsem zaradi tamkajšnjih ritmov. Potreba po gibanju nasploh in ne le plesu me spremlja ves čas, zdi se mi, da je nekako vgrajena v moje telo in življenje.

Kaj pa šport? S čim se poleg plesa še ukvarjate?

Pred dvema letoma sem začela teči. Ko sem se začela intenzivneje ukvarjati s koreografskim in manj s pedagoškim delom, sem namreč ugotovila, da to pomeni tudi manj telesne dejavnosti. Zato sem se odločila, da se lotim teka, čeprav sem ga prej sovražila. S tekom se v najkrajšem času najbolj optimalno "spiham". Občasno za teden ali dva povsem odklopim ples in takrat veliko kolesarim, rolam ali plavam. Tako znova napolnim svoje "plesne baterije".

Vaš plesni opus je izjemno obsežen: koreografije v filmih in gledaliških predstavah, muzikali, opere, kabareti, plesni studio, tekmovanja ... S plesom so povezani vsi vaši kratkoročni načrti, kaj pa dolgoročno -  ste kdaj razmišljali, da bi morda počeli kaj drugega? 

Nisem tako organizirana, da bi natančno načrtovala vnaprej, zlasti ne zelo dolgoročno. Držim se načela, da nikoli ne veš, kaj ti pride naproti, zato običajno delam predvsem po občutku. Ko se pokaže možnost, se je oprimem, sama ne rinem v nič. Če delaš dobro, se ti vrata odpirajo. Če se nekje zaprejo, se moraš pač sprijazniti in počakati na boljše čase. Tudi meni so se kakšna zaprla, toda zdaj vidim, da je bilo to dobro, kajti v nasprotnem primeru najverjetneje nikoli ne bi prišla v opero ali si vzela čas za gledališče. Ne trdim pa, da bom vedno tu.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

šport , gibanje , učenje , ples , mojca horvat , koreografija , mediji , darja zgonc , severina , gib , oder , nastopanje

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.