Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Pesnica, pisateljica in pripovedovalka Anja Štefan

Anja Štefan, ena najvidnejših slovenskih pripovedovalk in začetnica pripovedovalskega gibanja pri nas.
Anja Štefan, ena najvidnejših slovenskih pripovedovalk in začetnica pripovedovalskega gibanja pri nas. (Foto: Nada Žgank)

Anja Štefan je ime, ki ga pozna pravzaprav sleherni Slovenec, vsaj tisti, ki je v zadnjih 20 letih imel otroke. Pisateljica in pesnica, ki se je v svojem delovanju usmerila v literaturo za otroke, kjer poleg pesmi in ugank piše predvsem pravljice, se lahko pohvali z izjemnim opusom ne le večkrat ponatisnjenih knjig, dramatizacij za lutkovne predstave in prevodov, temveč tudi številnimi osvojenimi nagradami in nominacijami zanje.
Poleg dveh Levstikovih je med drugim prejela tudi nagrado Zlata hruška, nagrado Izvirna slovenska slikanica, povsem sveža pa je nagrada Večernica, ki jo je prejela za pesniško zbirko Drobtine iz mišje doline. Nagrada jo je razveselila, saj je področje mladinske književnosti raznoliko in ko gre za nagrade, slikanice v primerjavi z mladinskimi romani večinoma potegnejo krajšo. Vesela je, da je komisija znala opaziti, da je knjiga nagovarja tako otroke kot odrasle.

Kaj pravzaprav je pripovedovanje? Govorjenje na pamet ali se bistvo skriva kje drugje?
Pripovedovanje ni govorjenje besedila na pamet. Je sprotno ubesedovanje zgodbe, ki jo pripovedovalec pozna in jo pove vsakič malo drugače, s svojimi besedami, kot mu pač pride iz ust. Je kot džez, prelit v besedo, pri čemer si nekateri pripovedovalci privoščijo več improvizacije, drugi manj. Zase mislim, da glavnino dela opravim pred nastopom, ko iščem, izbiram in pripravljam pravo zgodbo za določeno priložnost. Navadno izberem tako, ki mi je v vseh temeljnih potezah všeč, a potem ob njej vseeno veliko premišljujem. Premišljujem, s čim se v njej strinjam in kaj je tisto, kar bi rada spremenila. Premišljujem, kje drugače zasukati poudarke, da bo zgodba v sozvočju z današnjim časom oziroma z mojim pogledom na današnji čas in svet.

Na kakšen način pripovedovalec (lahko) spremeni zgodbo?
To so na prvi pogled majhne, a v resnici pomembne spremembe. Vzemimo za primer zelo pogost stavek, ki ga zasledimo v pravljicah: »In nato jo je vzel za ženo.« Ta stavek pušča žensko čisto ob strani, v pasivnosti, je nekdo, o komer se odloča in ki to odločitev tiho sprejme. Kraljične v pravljicah pogosto nastopajo kot nekdo, ki je za moškega junaka nagrada, brez lastnega jaza in mnenja. Isti odsek pripovedi zveni drugače, če rečem: »In sta se vzela.« Tu moška volja ni postavljena nad žensko. Še drugače pa se sliši, če rečem: »In sta se pogledala in sta kar takoj vedela, da sta prava. No, in potem se je seveda zgodila poroka ...« Takih drobnih, premisleka potrebnih mest je v ljudskih pravljicah veliko, saj pripovedno izročilo vedno zrcali čas in družbo, v kateri je živelo. In če so bile mnoge ljudske pravljice, ki jih danes najdemo v knjigah, povedane in zapisane pred sto ali več leti, v nekaterih podrobnostih pač odsevajo takratni čas. Pripovedno izročilo je vedno znova potrebno uglaševanja s časom, tudi danes. Naj poudarim še enkrat – tu ne govorim o osnovni zgodbi, ampak o podrobnostih. Dobre osnovne zgodbe so navadno brezčasne, pomenljive tako nekoč kot danes.

Kako izbirate pravljice za nastope?
Berem in iščem, malo po knjigah, malo po mapah in fasciklih, v katere sproti spravljam dobre zgodbe. Najprej gledam, da je neka pravljica meni sami všeč. Potem pomislim, komu jo bom govorila: otrokom, najstnikom, odraslim. Včasih iščem tudi ciljno, za določeno priložnost. Zadnje čase sem zelo zagnano iskala pravljice o zmajih: to jesen jih bom namreč dvakrat govorila na ljubljanskem gradu, ob razstavi Zmaj vseh zmajev. Sem se kar naiskala, kajti rada bi govorila zgodbe, ki so po motivih raznovrstne. Iskanje dobrih zgodb je pravzaprav najtežji del mojega pripovedovalskega dela. Tudi Kristina Brenkova mi je – ona sicer z mislijo na knjige – nekoč rekla, da je dobre zgodbe iz nepregledne množice pripovednega izročila iskala s pinceto.

Kakšno pinceto imate v rokah vi pred svojimi nastopi? Kakšne zgodbe govorite otrokom po šolah in vrtcih? Srečne, nesrečne?

Srečne. Predstavljajte si: pridem na šolo, z otroki sem le tisto uro in potem grem. Navadno je skupina tako velika, da ne morem videti vsakega posebej in niti približno se ne morem z vsakim posebej govoriti. Ponuditi jim torej želim nekaj, kar bo pritegnilo vse ali večino, kar jim bo sporočilno blizu in kar bo za seboj pustilo v redu vzdušje. Zato na nastopih v šolah in vrtcih navadno izberem pravljice s srečnimi konci. Doma sem si privoščila več, svojim otrokom sem včasih povedala tudi kakšno manj svetlo. Posebno eno (makedonsko o speči Djurdjeliji) so imeli zelo radi, najmlajša hčerka jo je hotela vedno znova. Ampak doma je drugače: po pravljici se lahko pogovarjaš, odmevaš na njihove pomisleke, vprašanja, poskrbiš, da je v zraku mir in občutek, da je pri nas vse dobro. Te možnosti pri velikih skupinah otrok nimam, zato govorim tisto, kar je sporočilno manj problematično.

Umetniki, ki delajo za otroke, pravijo, da so otroci najtežja publika.
Niti ne, rada nastopam zanje in se med njimi dobro počutim, zdi se mi, da z njimi zlahka vzpostavim stik. Najstniki so bolj nepredvidljivi, ampak večinoma jih dobra zgodba doseže. Odrasli? Včasih stojim pred naklonjeno publiko, ki ji je moje delo všeč in ravno zato pride na dogodek, včasih pa se znajdem v situacijah, ko odrasle pripovedovanje zgodbe čisto preseneti. Spomnim se, da sem nekoč pripovedovala na okrogli mizi o kamnoseštvu. Predstavljajte si: polna dvorana tršatih moških z močnimi rokami, pred njimi pa jaz s pravljico. Ampak je kar lepo izzvenelo, na koncu smo klepetali o vseh mogočih rečeh.

Kateri so vaši osebni kriteriji, po katerih sami ocenite, kako uspešen je bil nastop?

Z nastopom sem zadovoljna, ko čutim, da je bila pozornost poslušalcev »gosta«, da se je zgodila pozorna tišina ali da se je publika spontano odzivala, morda s smehom, s skupnim »Ja!« ali »Ne!«, s pripevanjem. Na koncu vedno čutiš, če je publika zadovoljna. A čarovnija se ne zgodi vedno v enaki meri. Nekoliko zato, ker imam – kot vsi nastopajoči – tudi jaz boljše in slabše dneve, nekoliko zaradi drugih dejavnikov. Če prostor ni akustičen, če je prehoden, slabo zvočno izoliran, če v njem ves čas ropota kakšna naprava za prezračevanje ali kaj podobnega, je vzdušje, o katerem govorim, težje zgraditi.

Če se še vrnem h knjigam za otroke. Njihova moč je vselej dvojna; en del se skriva v zgodbi in vsebini, drugi in nič manj pomemben pa v ilustracijah. Koliko imate sami vpliva na izbor ilustratorjev, ki upodobijo vaše zgodbe, pesmi, uganke?
Na začetku svoje poti sem ga imela malo, z leti vse več. Z nekaterimi ilustratorkami in ilustratorji smo se zložili kar v tandeme: z Jelko Reichman sva skupaj naredili že šest knjig, z Marjanco Jemec Božič štiri. Zadnja, Škratovske oči, je izšla v sredini septembra, ob Marjančinem 90. rojstnem dnevu. Prav lepa knjiga je, vesela, tako kot Marjanca. Sodelovala sem tudi z mnogimi drugimi ilustratorji, zelo rada z Ančko Gošnik Godec, Zvonkom Čohom, Marjanom Mančkom, Polono Lovšin, ravno zdaj bova skupaj z Jelko Godec Schmidt. Blizu mi je dodelana ilustracija z duhovitimi podrobnostmi, dobro kompozicijo in učinkovito upodobitvijo glavnih junakov. Pozna se, če je ilustrator dober bralec. Z ilustracijo lahko zelo nadgradi besedilo in doda marsikaj, česar pisatelj ni vtkal v zgodbo.

Kot je to naredila Alenka Sottler v nagrajeni knjigi Drobtine iz mišje doline.

Ja, res dober hec, te njene miši, kako duhovito jih je izpeljala iz prstnih odtisov. Zame je bil način skupnega ustvarjanja, kot se nam je izcimil, nov: veliko sva se pogovarjali, tako po telefonu kot v živo, potem je vsaka zase iskala naprej in ko se je kateri kaj zanimivega posvetilo, sva se spet dobili. Njeni razmisleki so bili tudi meni dobra spodbuda in obratno – mislim, da so moje pripombe, želje, predlogi ravno tako vplivali na Alenko.

Kako pri vas teče proces pisanja? Ali o zgodbi razmišljate tedne vnaprej ali sedete za računalnik in zgodbo gradite sproti?
Zelo različno. Ko pišem Štiri črne mravljice, začnem s prvim stavkom in sploh ne vem, kam me bo peljalo. Pišem jih asociativno in pustim, da jih razvijata tako pomen kot zvok besed. So stvar trenutnega navdiha, napišem jih hitro, potem pustim, da »odležijo« in čez čas pogledam, ali so sploh kaj vredne. Pri pravljicah, ki imajo bolj razvito zgodbo, tako kot denimo Bobek in barčica ali Zajčkova hišica, je proces malce drugačen. Veliko več razmišljam o zgodbi, postopoma jo gradim in besedilo navadno zelo velikokrat popravljam.

Pa pesmi?
Rime in ritem kar dobro slišim, ni mi jih težko najti. Ampak to še ne pomeni, da mi dobre pesmi nastajajo kar naprej in mimogrede. Včasih se katera posreči zelo zlahka in na hitro, včasih pa kujem in kujem in na koncu vseeno nisem zadovoljna. V računalniku imam velik dokument pesmi, ki so metrično in kitično čisto urejene, tudi sporočilno nekako zaokrožene, ampak nimajo notri prave iskre. Nimajo nekega prebliska ali miline ali kakšne druge kvalitete, ki da besedilu moč. Pesmi, ki to imajo, pa ne nastanejo kar vsak dan.

Imate svoj najljubši prostor za pisanje?

Imam svoj najljubši čas, in to je jutro. Zelo rada imam jutra, zame so najlepši del dneva. Vse najraje počnem zjutraj: delam, pišem, se sprehajam … Če bi lahko, bi jutra podaljšala. Takrat mi gre vse lažje od rok. Zato tudi ustvarjam, če se le da, zjutraj oziroma zelo sem zadovoljna, če lahko zjutraj začnem. A vedno ne gre, četudi sem svobodna umetnica in načeloma sama gospodarica svojega časa. Pridejo obdobja, ko imam dneve zapolnjene z drugimi obveznostmi, nastopi, sestanki, svojo »birokracijo« in takrat pač gredo dnevi drugače.

Pisanje je zelo ustvarjalno, polno in lepo delo, ki pa je vezano bolj na glavo kot na telo. V čem iščete ravnotežje, kaj počnete za sprostitev?

Zelo rada sem v naravi, na različne načine. Rada se sprehajam, zadnje čase mi veliko veselje dela tudi moje novo kolo. Ima namreč motorček, kar bi bilo komu drugemu pri mojih letih morda nerodno povedati. A če dodam, da je moj mož zelo športen in ga prej niti približno nisem mogla loviti, naše odraščajoče mladine pa tudi ne – no, kolesarjenje se mi zdi zdaj prav dober hec. Rada delam na vrtu, dokler ni tega dela preveč. Rada kuham marmelade, zelo dobre. Uživam v dobri glasbi – odkar naša najmlajša hči zagnano poje, je je vsak dan polna hiša. In dobro mi je, ko se podružim s prijatelji.

Imate štiri otroke …
Ja, zdaj so že vsi veliki. Trije študirajo, najmlajša hčerka je še v gimnaziji. Gledam, kako odraščajo in iščejo svoje poti, prav v redu mladi ljudje se mi zdijo. In si želim, da bi jim vse lepo teklo naprej.

Kakšni so vaši delovni načrti za bližnjo prihodnost?
Trenutno končujem zbirko ljudskih pravljic Milka Matičetovega – drugo leto bo stota obletnica njegovega rojstva, rada bi, da knjiga takrat izide in da ga na ta način počastimo. Z Jelko Reichman in urednico Ireno Matko Lukan pripravljamo novo zbirko pesmi. Alenka Sottler me spodbuja, naj nadaljujeva z miškami. Idej in izzivov je precej, naj le tako ostane.


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

pisateljica , sporočila z naslovnice , anja štefan

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.