Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Človeka nevredno življenje živijo milijoni. In to ni prav.

Vlasta Nussdorfer, varuhinja človekovih pravic RS
Vlasta Nussdorfer, varuhinja človekovih pravic RS (Foto: Grega Žunič)

»Velikokrat sem slišala opazke, da hodim na vsako pasjo procesijo, toda tudi v najmanjšem kraju, na 'nepomembnem' dogodku, lahko spoznam človeka, ki mi bo zaupal svojo zgodbo, o kateri bom razmišljala in morda lahko kaj spremenila. Morda me ravno tam najbolj potrebujejo,« pripoveduje varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, ki v začetku tega leta zaključuje šestletni mandat. Kot pravi, ima varuh veliko moč, če je kredibilen, če mu torej ljudje verjamejo in ga poslušajo. Predvsem pa mora biti vztrajen.
Ob prevzemu funkcije varuhinje človekovih pravic ste dejali, da to delo razumete kot poslanstvo. S kakšnim občutkom po šestih letih zaključujete mandat – ste poslanstvo izpolnili ali ne?
Svoje celotno življenje jemljem kot neke vrste poslanstvo. Začela sem na tožilstvu, kjer sem imela velikansko srečo, da sem delala na oddelku z mladimi, kjer lahko narediš še kaj dobrega. Soočala sem se s spolno in družinsko kriminaliteto, s hudimi, težkimi zgodbami in tudi zato se mi zdi, da sem poslana na ta svet, da pomagam. V funkciji varuhinje to poslanstvo na nek način dopolnjujem. Področje dela, ki ga pokriva varuh človekovih pravic, je izjemno široko, kar je bil zame zelo velik izziv. V teh zadnjih mesecih zelo hitim, da bi naredila čim več, ob tem pa sem vse bolj prepričana, da bi bilo dobro, če bi bil mandat varuha enako dolg kot mandat ustavnih sodnikov, to je 9 let brez možnosti ponovitve. Na koncu se ti namreč vedno zdi, da bi lahko naredil še več, če bi le imel več časa.

Na katerem področju puščate za seboj najmočnejši pečat, kje vam je uspelo stvari premakniti, spremeniti, izboljšati?
Varuh vsako leto napiše priporočila, ki se, ko jih državni zbor sprejme, uresničujejo mimo njegovega urada. Ko sem ugotovila, da ostajajo nekatera priporočila nerešena, smo začeli za obdobje celotnega mandata sistematično pregledovati uresničitev starih priporočil, da bomo imeli natančne podatke o tem, kaj je bilo narejeno. Generalno gledano pa lahko rečem, da smo kar nekaj stvari premaknili. Zahteve za oceno ustavnosti, ki smo jih vložili, so spremenile položaj mnogim ljudem, ki so bili prikrajšani, predvsem na socialnem področju. Z zahtevo varuha je bilo znova vzpostavljeno subvencioniranje najemnin, predlog za oceno ustavnosti smo podali na področju samozaposlenih. Tu smo reševali eno zgodbo, nato pa se je izkazalo, da je podobnih zgodb še veliko. Po 14. členu Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev se je tistim socialno najšibkejšim, samozaposlenim v kulturi in ostalim samostojnim podjetnikom, ki zaslužijo manj od minimalne plače, upoštevalo višje prihodke od dejanskih, tako imenovane fiktivne prihodke. Posledično jim je bil otežen dostop do socialnih transferjev, morali so na primer plačevati višji razred vrtca, obenem pa so dobili manjši otroški dodatek, kot bi jim pripadal ob upoštevanju realnih prihodkov. Mnogim se je tako močno poslabšal socialni položaj. Z zahtevo za oceno ustavnosti smo dosegli, da se je to spremenilo. Takoj smo se odzvali tudi po objavi razpisa štipendij za deficitarne poklice, ki naj bi jih dobilo prvih tisoč prijavljenih. Še isti dan smo opozorili, da to ni pravi način za podeljevanje štipendij in še isti dan je ministrica za delo razveljavila razpis. Takih sprememb oziroma premikov je kar nekaj, vidni so predvsem, ko gre za množico ljudi, veliko pa je tudi zgodb posameznikov. In prav vsaka je vredna pozornosti.

Mandat ste začeli v času finančne krize, ki se je vmes umirila, zaključujete ga v času begunske krize, ki še kar pretresa in deli Evropo in svet. Obe krizi sta močno načeli področje človekovih pravic. Katera je globlje posegla v to občutljivo področje?

Če je finančna kriza trenutno stvar preteklosti, je begunska kriza vprašanje prihodnosti. Napovedi za prihodnja leta in desetletja so strašljive, tudi zaradi klimatskih sprememb, zaradi katerih lahko pričakujemo milijone ljudi iz Afrike. Begunci, ki sedaj živijo v nečloveških razmerah v Bosni, pa so opomin nam, kaj se lahko zgodi v Evropi, če ne bomo na številnih področjih bolj pazljivi. Begunska kriza odpira tudi vprašanje našega odnosa do soljudi, do sovraštva, spleta, lažnih novic.

Po izbruhu begunske krize ste dejali, da upate, da »smo prebivalci v Sloveniji zreli za sprejemanje človeških stisk odprto, da znamo presegati predsodke in stereotipe, da zmoremo begunsko krizo pretvoriti v priložnost za našo družbo«. Kaj menite danes – smo zreli in odprti?

Danes je huje, kot je bilo na začetku. Slovenija se je v prvem valu begunske krize pokazala kot dobra država, veliko ljudi je bilo odprtih in pripravljenih pomagati. Potem pa je strah postal tako velik, da je sejal sovraštvo in smo se spraševali, ali smo sploh še pripravljeni sprejemati tujce. Spomnimo se samo primera dijaškega doma v Kranju, kjer so se uprli sprejemu šestih otrok. V tistem času sem obiskovala begunske centre v Brežicah in Rigoncih in kar nisem mogla verjeti, kaj vse vidim. Ko so Hrvati na zelo nehuman način pošiljali ljudi čez Sotlo, sem o tem govorila s hrvaško varuhinjo človekovih pravic in še danes se naježim, ko se spomnim prizora, ko so potem prve ljudi pripeljali z vlaki. Tam sem bila v času, ko smo z ljudmi govorili čez mrežo, ko so hodili peš, ko so goreli šotori ... In se znova vrnila, ko so prišli vlaki, ko je bilo bistveno več registracijskih centrov, ko je bilo sendvičev, vode in sokov dovolj in je bila situacija že precej spodobna. Takrat je bilo za begunce, ki so pri nas čakali na pot naprej, sorazmerno dobro poskrbljeno, ne vem pa, kako bi bilo danes, če bi jih prišlo nekaj tisoč iz Bosne v Slovenijo, sosednje države pa bi ostale zaprte. Kot vidimo, so vrata sosednjih držav – Italije, Madžarske in Avstrije – za begunce vse bolj tesno zaprta, zato ni težko v ljudeh vzbuditi strahu, da bo Slovenija postala žep. Ljudje se sprašujejo, ali bomo zmogli, ali bomo lahko presegli strah. Toda za reševanje begunske problematike je odgovorna celotna Evropa, odgovorne so vse evropske države. Njihovi voditelji pogosto sedijo na konferencah in razpravljajo ob izbrani hrani, izplena pa žal ni. Sama bi jih zaprla v sobo, iz nje pa jih ne bi izpustila, dokler se ne dogovorijo.

Kje vidite rešitev?

Ena od rešitev, ki sicer zgolj gasi požar, je v izredni pomoči državam, ki že imajo begunce. Bosna je bila lonec za vse vojne, zato nikakor ni prav, da tako revni državi prepustimo na tisoče beguncev. To ni dobro ne za državo ne za begunce. Evropa in vsa bogatija sveta bi morali pristopiti k reševanju beguncev, jim pomagati v državah, kjer so sedaj, pomagati pa je treba tudi in predvsem izvornim državam, odpravljati vzroke za migracije. Človeka nevredno življenje živijo milijoni in to ni prav.

Prav v zvezi z begunci na družbenih omrežjih pogosto beremo neprimerne opazke na meji sovražnega govora. Žaljive, napadalne besede se širijo tudi v politiki oziroma v javnem diskurzu. Kdo je najbolj odgovoren za širjenje tovrstne retorike?
V prvi vrsti je najprej odgovoren vsak posameznik, ki piše take stvari. Varuhi se ne moremo oglašati ob vsakem posameznem neprimernem tvitu, lahko pa pozivamo generalno, da se torej odzove sredina, v kateri nastajajo neprimerni zapisi. Zbiranje točk na ta način se lahko sicer zdi donosno, a le dokler se nekdo ne spravi nate. Ne smemo pozabiti, da so prav besede in sovraštvo pripeljale do vojn. Ko so ljudje nervozni, ni potrebno veliko, zato bi morali etiki javne besede nameniti veliko več pozornosti. Izgovorjena beseda je tvoj gospodar, neizgovorjena beseda pa suženj. Ko govoriš, govori tako, da s tem ne prizadeneš drugega. Konstruktivna debata je veliko boljša kot ščuvanje, ki povzroča v ljudeh nelagodje.

Definicija sovražnega govora je v kazenskem zakoniku natančno opisana, tožilci pa ga preganjajo samo takrat, ko obstaja konkretna dejavnost za kršenje javnega reda in miru. Bi morali zakonodajo zaostriti?

Žal so predpisi taki, kot so, zato le malo zadev konča na sodišču. Pri Varuhu se zavzemamo, da bi sovražni govor, kadar ne gre za kaznivo dejanje, postal prekršek, tudi na spletu. Kar pomeni, da bi tudi splet prepoznali kot javni prostor, kjer bi se odkrivalo in kaznovalo storilce. Na to že dolgo opozarjamo, vendar za zdaj še nismo uspeli. Varuh sicer kot pravi sovražni govor opredeljuje primere, ko je ta uperjen proti manjšinam in posreduje, ko se manjšinske skupine ne morejo braniti same. Bolj kot kaznovanje pa je, po mojem mnenju, pomembna preventiva, zato bi več poudarka morali nameniti predvsem ozaveščanju mladih.

V Sloveniji 268.000 ljudi živi pod pragom revščine. Ali tudi revščino obravnavate kot kršitev človekovih pravic?
Revščino obravnavamo v povezavi z mnogimi kršitvami. Tako smo denimo redno opozarjali na nizke socialne transferje za čas, ko so ljudje brez zaposlitve. Transferji so se sicer dvignili, vendar še vedno ne pokrijejo vseh stroškov. Nedopustno se mi zdi, da je potrebnih toliko različnih dobrodelnih akcij in nenehnih pozivov k zbiranju denarja, zamaškov in podobno za različne operacije. Prav tako je nedopustno, da morajo tudi zaposleni hoditi na Rdeči križ, da lahko preživijo. Po drugi strani pa me skrbi, da ljudje ne bi izgubili delovnih navad, saj so nekateri postali otopeli in pravijo, da se jim zaradi nizkih plačil za delo ne splača biti v delovnem razmerju. S socialnimi transferji nekako preživijo, najbrž lažje usklajujejo tudi družinsko življenje, saj so delovni procesi nemalokrat neprizanesljivi tudi do tega področja življenja delavcev. Razliko med plačanim delom in socialnimi transferji bi morali povečati, ljudi pa z ustreznimi delovnimi pogoji in dostojnimi plačili spodbujati k delu in jih vključevati v delovne procese.

V času svojega mandata ste prečesali celotno Slovenijo, obiskali številne kraje. So med posameznimi območji velike razlike, ko gre za človekove pravice? Kje je največ stisk in nemoči?

Zdi se mi, da na Primorskem živijo malce bolj optimistično. Morda pomaga sonce, bližina morja, morda bližina Italije, kjer so številni delali. Na severovzhodu Slovenije je stanje slabše, se pa v Mariboru v zadnjih letih nekoliko izboljšuje. Včasih je tam našo pomoč potrebovalo veliko ljudi, danes jih manj. So tudi kraji, kjer so se ljudje vdali v usodo in so tiho. Zelo se me dotaknejo zdravstveni problemi, ki jih je povsod veliko, marsikje sicer veliko dela opravijo že zastopniki pacientovih pravic. Žal je denar tisti, ki kroji naše zdravje. Onkološke bolnike denimo vozijo iz vse Slovenije z velikim reševalnim vozilom na obsevanje, potem pa morajo čakati, da vsi končajo, da jih lahko odpeljejo nazaj domov. Za zelo bolnega človeka je dolgotrajno čakanje zelo naporno. Če imaš denar, si lahko naročiš taksi in si doma čez dve uri, če ga nimaš, pa čakaš. Velikokrat sem opozorila tudi na pomen ustreznega odnosa in komunikacije med zdravniki in bolniki, ki marsikje šepa, vsi pa vemo, da lahko lepa, prijazna beseda včasih naredi tudi čudež.

Kakšna pa je dejanska moč varuha človekovih pravic?
Varuh ima kar veliko moč, če je kredibilen, če mu torej ljudje verjamejo in ga poslušajo. Varuhova priporočila imajo moč in se tudi uresničujejo, če pri njih vztrajaš.

Vaši predhodniki so večkrat opozorili na slabo odzivnost pristojnih. Kako ste se vi soočali s tem?

Še iz časov na tožilstvu sem navajena delovati zelo ostro. Ko je bilo hudo, sem šla tudi do predsednika vlade in ga opozorila, kaj ni prav. Ministre neprestano vabim na obisk in jim dopovedujem, kaj vse še ni rešeno, skupaj postavimo rok, potem pa jih vztrajno sprašujemo, kdaj bodo stvari narejene. Generalni sekretarki prejšnje vlade smo izročali tudi pošto za predsednika. Varuh človekovih pravic je namreč edini človek, ki ga mora vsak minister ali predsednik vlade sprejeti v roku oseminštiridesetih ur. Od predsednika vlade sem večkrat osebno zahtevala odgovore. Najslabše je bilo v primerih, ko je moralo posredovati več ministrstev, v večini primerov pa je bilo potrebne predvsem veliko vztrajnosti. Na začetku mandata varuha so me denimo ob dnevu Downovega sindroma povabili v šolo Ljudevita Pivka na Ptuj, ki je bila v katastrofalnem stanju. Zaposleni so mi povedali, da je pred menoj šolo obiskalo že veliko vplivnih ljudi, vendar se ni zgodilo nič. Takoj sem poklicala takratnega ministra in župane, ki so se tu, pri nas, dogovorili za začetek gradnje nove šole in to tudi podpisali. Eden izmed županov me je takrat vprašal, kje imam moč oziroma od kod imam pooblastila, da urejam te stvari. Odgovorila sem mu, da je to v moji pristojnosti, ker so kršene pravice otrok, in to otrok s posebnimi potrebami. Šolo so potem zgradili v dveh letih. Potrebno je biti torej vztrajen in to zahtevati od pravih ljudi.

Je to tudi vaš glavni nasvet novemu varuhu?

Ja, moj prvi nasvet je prav vztrajnost, drugi pa proaktivnost. Varuh mora imeti ves čas odprte oči, poslušati ljudi, prisluhniti zgodbam, ki mu jih opisujejo, neprestano mora biti tudi na terenu. Velikokrat sem slišala opazke, da hodim na vsako pasjo procesijo, toda tudi v najmanjšem kraju, na 'nepomembnem' dogodku, lahko spoznam človeka, ki mi bo zaupal svojo zgodbo, o kateri bom razmišljala in morda lahko kaj spremenila. Morda me ravno tam najbolj potrebujejo.

Komu boste pomagali v prihodnje?
Pustimo se presenetiti. Upam pa, da bom lahko še kje kaj dobrega naredila in napisala.


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

vlasta nussdorfer

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.