Vlasta Nussdorfer, javna tožilka

Vlasta Nussdorfer, javna tožilka
Vlasta Nussdorfer, javna tožilka (Foto: Diana Anđelič)

Pripravljenost pomagati je že sama po sebi darilo

Konec leta 2003, ko je svetovno znana flavtistka Irena Grafenauer javno pozvala k darovanju kostnega mozga, je bilo v slovenski register prostovoljnih nesorodnih darovalcev vpisanih 439 ljudi. Zdaj jih je že skoraj 4000. Marsikdo se je za odvzem krvi in vpis v register odločil tudi na pobudo sokandidatk Grafenauerjeve za naziv Slovenke leta 2004, ki skupaj z vrsto drugih prizadevnih ljudi javnost seznanjajo o pomenu darovanja. "Upamo, da bo register kmalu štel 10.000 darovalcev," pravi pobudnica akcije, Vlasta Nussdorfer.

Ena od najbolj znanih slovenskih tožilk je tudi zunaj službe zelo dejavna, zlasti tam, kjer je treba pomagati. Tako je po vzoru evropskih držav v Slovenijo pripeljala projekt Beli obroč, namenjen pomoči žrtvam kaznivih dejanj. "Žrtve so pogosto prepuščene same sebi, nihče se ne vpraša, kaj se dogaja z njimi in kako se spopadajo s posledicami nasilja," opozarja Nussdorferjeva, "zato je bila ustanovitev društva, ki bi jim dajalo psihosocialno, pravno in materialno pomoč, nujna." Društvo naj bi imelo povezovalno vlogo, tako kot pove že ime – obroč.

V letu in pol po pozivu Irene Grafenauer se je število potencialnih darovalcev kostnega mozga izredno povečalo: z dobrih štiristo na skoraj štiri tisoč. Tolikšen porast članstva v registru darovalcev je v veliki meri spodbudila prav akcija Darujmo za življenje. Ste zadovoljni z odzivom?

Zelo. Ljudje so Ireno Grafenauer izbrali za Slovenko leta, ker je velika umetnica. Toda ni le to, je tudi izjemna osebnost, ki je javno spregovorila o svoji bolezni. Sama sem takrat razmišljala, kaj še lahko naredimo, da bi bilo to Irenino leto drugačno. Sklenila sem, da bi prav za ljudi z levkemijo lahko storili več, zbrali bi lahko čimveč potencialnih darovalcev kostnega mozga. Krog sodelovanja se je začel hitro širiti. Na neki okrogli mizi v Celju je k meni pristopil mladenič in me seznanil z zgodbo 25-letne bolnice iz Sevnice. Po objavi dekletove zgodbe se je odzvalo več kot petsto Sevničanov in se vpisalo v register. Ugotovili smo, kako pozitivni so odzivi ljudi na bolezen sočloveka. Nedavno sem se obrnila na slovensko vojsko in bila prijetno presenečena nad njihovim odzivom. V njihovi reviji so objavili članek, sama pa sem se sešla s predstavnico Zavoda za transfuzijo in zdravstvene službe v Slovenski vojski. Organizirali se bodo, pozvali vojake, pripravili predavanja ... Slovenska vojska je s tem pokazala visoko raven, ne le organizacije, temveč tudi srčne kulture.

Za bralce, ki tega morda še ne vedo: zakaj mora biti potencialnih darovalcev čimveč?

Zdravniki opozarjajo, da je čedalje manj možnosti, da bi bolniki, ki potrebujejo presaditev, našli ustreznega darovalca med sorodniki. Družinski člani so sicer prva izbira, vendar je možnost ustreznosti tkiva samo 25-odstotna. Številnim bolnikom tako ostanejo le nesorodni darovalci, ki jih iščejo v svetovnem registru. Več ko je ljudi, ki so vpisani v register, več je tkivnih kombinacij in s tem več upanja za bolnike. Trenutno je v svetovni register vpisanih skoraj deset milijonov ljudi.

Kakšna je možnost, da človeka, ki je vpisan v register, tudi dejansko pokličejo na odvzem kostnega mozga?

Možnost je minimalna, saj je poklicanih veliko, izbranih pa malo. Tako se še ni zgodilo, da bi Slovenec daroval Slovencu, so pa trije naši darovalci pomagali bolnikom iz drugih držav in tuji darovalci sedemnajstim slovenskim bolnikom. Če bomo imeli več potencialnih darovalcev, bo torej več možnosti tudi za naše bolnike. In deset tisoč ljudi, ki bi bili pripravljeni darovati, bi bilo za majhno državo, kot je Slovenija, že kar lepo število.
Sicer pa sem prepričana, da je že pripravljenost nekomu pomagati, nekaj zelo lepega in je sama po sebi darilo. Vesel si že, če nekoga osrečiš s stotakom, kaj šele, če mu podariš življenje!

Radi obdarujete?

Zelo. Darila celo veliko raje dajem, kot jih dobivam. Kot deklica sem v trgovini vedno iskala stvari za druge, redko zase. Tako je še zdaj. Osreči me, če koga obdarim. Tudi kar tako, na povsem navaden dan. Ob nedeljah pomislim, kdo je bil zelo obremenjen, pa mu na delovni mizi pustim vsaj kak bonbon. Predvsem pa ne pozabim na tajnico Jelico. Dozdeva se mi, da sem z obdarovanjem okužila že vse svoje prijatelje in sodelavce (smeh).

Zdi se, da niste ravno značilna tožilka ...

Ja, res je (smeh), marsikdo je to že opazil. Kar zadeva tožilsko delo, sem se že na samem začetku lotevala stvari inovativno. Ko sem se, denimo, ukvarjala s primeri neplačevanja preživnin, sem vpletene vabila na pogovore in poskušala zadeve reševati na način, ki je zdaj uzakonjen. Z alternativnimi metodami. Očete sem prepričevala, naj vendarle plačujejo in s tem pomagajo otrokom. Tistim, ki so zatrjevali, da celotne vsote ne morejo plačati, sem svetovala, naj dajo vsaj nekaj, naj se ukvarjajo z otrokom ... Tako sem pomagala marsikomu in ljudem v težki stiski povrnila vsaj nekaj upanja. Med kolegi je že tedaj krožilo, da ob sredah k Vlasti hodijo očetje, ki bodo morali plačevati preživnino. "Jih bo že prepričala," so trdili.

Delo tožilke nadgrajujete s projektom Beli obroč. Društvo za pomoč žrtvam kaznivih dejanj deluje že poldrugo leto.

Za zdaj nam gre dobro. Resda smo imeli nekaj težav s prostori, toda stvari se urejajo. Odziva se vse več ljudi, ki so pripravljeni pomagati. Po Sloveniji odpiramo prve sobe za prijazno zaslišanje otrok, s čimer poskušamo omiliti travme, ki so jih žrtve že tako ali tako doživele in jih postopek pogosto znova obuja. Pravkar se za prostore dogovarjamo v Kopru, Krškem in Kranju. Razdelili smo tudi 1.000.000 tolarjev, zbranih v oddaji Spet doma. Dobile so ga žrtve z imeni in priimki.

Poleg posebnih prostorov za pogovore bi potrebovali ljudi, ki so posebej usposobljeni za delo z otroki: od policistov do odvetnikov. Koliko je bilo doslej narejenega na tem področju?

Delamo intenzivno. Pripravljamo posebne izobraževalne programe, v katerih ne sodelujejo le tožilci in kriminalisti, temveč tudi sodniki in odvetniki, ki kot pooblaščenci mladoletnih oškodovancev nastopajo v kazenskih postopkih. Tudi na Odvetniški zbornici se strinjajo, da bi moral biti odvetnik, ki zastopa mladoletnika, posebej usposobljen za to delo. V pripravi je seznam odvetnikov, ki naj bi se dodatno izobraževali. Zavzemam se za uvedbo tako imenovanih zaupnih oseb oziroma pooblaščencev, ki bi spremljali polnoletne žrtve nasilja. Tako bi žrtve imele nekoga, na katerega bi se lahko obrnile. Postavila in plačala bi jim ga država. Zdaj je to na ramenih nevladnih organizacij. Tožilec sicer po svoje "ščiti" žrtev, ker preganja storilca, vendar nima možnosti, da bi se z njo temeljito ukvarjal. Dejstvo pa je, da je žrtev pogosto nemočna in potrebuje pomoč tudi zunaj uradnih ur.

Sodniki pravijo, da jim je včasih med postopkom težko gledati žrtvam v oči. Tožilci žrtve spremljate že prej, z njimi ste tako rekoč ves čas. Se vas kakšna tragična zgodba še posebno dotakne, vam je kdaj težko?

O, da, zelo. Ko misliš, da si že vse slišal in doživel, te kakšna zgodba še vedno preseneti in se te dotakne. Hudo ti je, ker bi rad pomagal, pa ne moreš. Dan ima nenazadnje samo štiriindvajset ur in delavnik je že zdavnaj potekel. Žrtve se ne morejo držati urnika. Ko jim je hudo, pokličejo. Potrebna pa je skrb celotne družbe, da žrtvam pomaga na vseh področjih življenja. Tožilci, sodniki in policisti samo gasimo požar. Včasih pa začne vnovič tleti. Še dobro, da se ukvarjam še z marsičem, tudi s prijetnimi stvarmi, ki mi pomagajo pozabiti na te nesrečne ljudi.

Na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani vodite oddelek za družinsko, mladoletniško in spolno kriminaliteto. Je v Sloveniji v primerjavi z drugimi evropskimi državami tovrstnega nasilja več, manj ali približno enako?

Mislim, da je stanje podobno. Umori so se dogajali tudi prej, le da zdaj mediji o tem več poročate. Po moji oceni je dandanes več predrznega nasilja nad starejšimi, kot je denimo torbičasrtvo. Bojim se celo, da je tega veliko več, kot imamo prijav. Strah me je, da mladim uspeva na ta način dobro živeti. Veliko bolje, kot če bi delali. Če oškodovanci kaznivih dejanj iz različnih razlogov, tudi zaradi strahu ali bojazni pred neuspehom, dejanj ne prijavljajo, je to za storilce dokaz, da so močni in da se takšno početje izplača. Seveda je tudi na nas, ki takšne dogodke opazimo, da nismo slepi in gluhi, ampak se odzovemo.

V Evropi se starost mladoletnih storilcev kaznivih dejanj niža. Je tako tudi pri nas?

Tudi pri nas se je povečalo število kaznivih dejanj, ki jih storijo otroci. Zato se pogosto sprašujem, ali je starostna meja štirinajst let, pri kateri postane otrok kazensko odgovoren, še primerna. Storilci imajo pogosto samo dvanajst ali trinajst let. Na eni strani so otroci, na drugi storilci kaznivega dejanja. Sodno ne moremo ukrepati in morda zamudimo trenutek, ki jih vodi naprej po poti kriminalnosti.

V zadnjem času se je zgodilo več hudih nasilnih dejanj, v katera so bili vpleteni mladoletniki. Kaj se dogaja?

Najbolj me skrbi dejstvo, da se dogajajo umori brez ozadja. Doslej smo bili vajeni umorov v družinskem krogu, kjer je že dolgo prihajalo do nasilja, pa umorov iz ljubosumnosti, med sosedi, zaradi meje in podobno. Hudo je, da se mladina zdaj spopade tako rekoč za nič. Napadejo, uporabijo nož, sprožijo pištolo ... Vse morda zaradi ene same besede, neprimerne obleke, nestrpnosti ... Skrbi tudi to, da s seboj nosijo orožje. Pogosto to opravičujejo s tem, da se počutijo ogroženi, obenem pa zelo hitro napadejo. V sebi imajo sovraštvo, ki pogosto izvira iz okolja, v katerem živijo. V družbi je čedalje več nestrpnosti. Potrebno bi jo bilo omejevati in ne razpihovati.

V kolikšni meri na otroka vplivajo družinske razmere? Ali nasilje vedno rodi nasilje?

Žal je res tako. Sama sem vedno mislila, da žrtev spolnega ali družinskega nasilja tega ne bo prenašala na nove žrtve kot storilec. Raziskave žal kažejo povsem drugačno podobo. Če si sam doživljal nasilje, obstaja velika možnost, da boš z njim nadaljeval, le da kot storilec. Vzori v družini so izredno močni. Če oče pretepa mater, obstaja velika verjetnost, da bo sin stopal po njegovih poteh.

Koliko je sploh nasilja v družinah?

Relevantnih podatkov sicer nimamo, saj nasilje, ki poteka v družini, pogosto ostane skrito. Toda v zadnjem času je precej več prijav kot nekoč. Na to v veliki meri vpliva dejstvo, da se o družinskem nasilju zdaj govori veliko in naglas, da imamo nevladne organizacije in varne hiše, da so ljudje bolj osveščeni ... Tudi zdravniki, učitelji in vzgojitelji, ki so se včasih spraševali, ali naj nekaj, kar so izvedeli med zaupnim pogovorom, prijavijo ali ne, zdaj vedo, da so nasilje dolžni prijaviti, zlasti če gre za otroke kot žrtve dejanj. Morali jih bi še posebej pozvati, naj bodo pozorni in naj ne preslišijo klicev na pomoč, s katerimi se nanje obrne marsikatera žrtev. Storilci se namreč počutijo močni, če si žrtev dejanja ne upa prijaviti. Največji strah je torej v odkritju.

Nekateri opozarjajo, da sodišča premilo kaznujejo storilce hudih kaznivih dejanj, drugi menijo, da so kazni previsoke. Kakšno je vaše mnenje?

Ko gre za najhujša kazniva dejanja, ni nobenega dvoma. Kazen je nenazadnje tudi naša "cena" za življenje drugega. Povsem drugače je pri blažjih kaznivih dejanjih. Tudi storilcem bi morali pomagati. Izolacija med štiri zaporniške stene pogosto ne spremeni ničesar. Pomeni samo to, da si storilca prestavil nekam drugam, kjer bo po vsej verjetnosti nadaljeval s takim obnašanjem, se znašal nad sojetniki, ko pa se bo vrnil, bodo na vrsto prišle nove žrtve. Te ljudi bi bilo treba "odvaditi" nasilja. Zato si prizadevamo za uveljavitev nove oblike odloženega pregona tožilca; ta bi obdolžencu naložil obisk vzgojne ali druge posvetovalnice, ki bi spremenila njegov način življenja. Pri pozitivnem izidu bi tožilec kazensko ovadbo zavrgel. Specializiranih ustanov za tovrstno zdravljenje sicer še nimamo, potreben bi bil tudi vladni program, čeprav se s tem nekateri že začenjajo ukvarjati, denimo Društvo za nenasilno komunikacijo.

Tožilci ste na strani žrtev, a kljub temu podoba tožilca v očeh javnosti ni vedno pozitivna. Kako si to razlagate?

Drži, podoba tožilca v javnosti pogosto ni predstavljena v najlepši luči. To kar težko razumem, še težje pa sprejemam. Možnosti, da postanete žrtev, so namreč večje od možnosti, da postanete osumljenec. Menim, da bi se morali vsi zavedati, da je tožilec tisti, ki ščiti žrtev in zahteva le pravično kazen za storilca. Če je torej tožilec visoko strokoven ter dela po najboljši vesti in znanju, je edini, ki mu med procesom nikoli ni treba zardeti. Če ni dovolj dokazov, umakne obtožbo, če so, vztraja pri krivdi in kaznovanju. V tožilskem delu ne vidim nič slabega, nasprotno: veliko dobrega. Kot odvetnica bi se na primer počutila nekako "ogoljufana", zlasti če bi branila človeka, za katerega bi bila povsem prepričana, da je kriv, a bi morala trditi, da je nedolžen. Najverjetneje bi ga poskusila prepričati, naj dejanje prizna in opiše vse okoliščine, zaradi katerih ga je storil. Poiskali bi vse mogoče olajševalne okoliščine in sodišče prosili za milo kazen. Nedvomno je to veliko bolje, kot iskati luknje v zakonodaji, pri tem pa vedeti, da je storilec dejanja na prostosti. Se še spomnite filma Hudičev odvetnik? Prav zato sem raje tožilka! Sama se spominjam obravnave, na kateri je bil obdolženi sam. Ocenila sem dejanje in predlagala kazen; ker je bil brez odvetnika, sem dodala še vse olajševalne okoliščine. Ko sva zapustila sodno dvorano, me je vprašal, koliko mi je dolžan. Začudila sem se in mu povedala, da sem predlagala celo kaznovanje. Dejal mi je, da si je zapomnil predvsem to, kako lepo sem govorila o njem, da mu je vseeno, če je kaznovan, saj je dejanje v resnici storil. Lepo je bilo slišati o tem, kako skrbi za otroke, kako se je kesal ... Občudujem redke odvetnike, ki svoji stranki, zlasti če gre za mladoletnika, povedo, da je najbolje dejanje priznati in se pokesati ter prikazati načrte za prihodnost, ki naj bi bila v poštenem življenju. Učenje mladih o tem, kako se je mogoče izmuzniti iz kazenskega postopka z oprostilno sodbo, čeprav je obema z odvetnikom znano, da je dejanje storjeno, zame ni dobro. Koliko naporov mora vložiti sodišče in koliko časa porabiti, da takemu dokaže, da je dejanje storil, o tem lahko samo razmišljate. Tisti, ki za svoje dejanje ne zna in ne zmore prevzeti odgovornosti, bo s takšno strokovno pomočjo postal le še večji kriminalec. Pri nas je vse premalo ljudi, ki bi to zmogli in priznali, da so naredili napako, nemara celo kaznivo dejanje. Prav zato mi je lažje nastopati v vlogi tožilke. Zakaj bi me bilo sram tožiti ljudi, ki so nekomu vzeli življenje, spolno občevali z otrokom, pretepali ženo in družinske člane, oropali starko? Če nečesa niso storili, seveda tudi kot tožilka lahko umaknem obtožbo in to brez slabega občutka.

Za konec lahko povem, da se moj sin, ki ima zdaj že petindvajset let, še vedno spominja svojega štirinajstega rojstnega dne, ko sem vstopila v sobo in mu ob čestitki povsem resno povedala, da je postal kazensko odgovoren.

Vzgoja poteka od zibke naprej. Nekateri pravijo, da že med nosečnostjo. Sami smo zgled drugim. Ne dajajmo jim torej slabih. Vesela bom tudi, če bodo kdaj mladi ob delu spoznali, kaj pomeni nekomu ukrasti predmet, poškodovati avto, nabiralnik ... Denar se z delom težko zasluži, denar, pridobljen s kaznivimi dejanji, pa se prehitro porabi. Nenazadnje tudi za mamila in alkohol, ki ne prinašajo nič dobrega, ne tistemu, ki jih uživa, in ne družbi, v kateri živi.

Galerija

Vlasta Nussdorfer, javna tožilka Diana Anđelič

Vlasta Nussdorfer, javna tožilka Diana Anđelič

Vlasta Nussdorfer, javna tožilka Diana Anđelič

Sonja Kapun

Sonja Kapun dr. med. spec. interne medicine

Postavi vprašanje

Luka Hren

Luka Hren diplomirani kineziolog in gibalni terapevt Diplomirani kineziolog, Fakulteta za šport, magistrski študij Kinezioterapija

Postavi vprašanje

Vojko Kanič

prim. doc. dr. Vojko Kanič dr. med. spec. kardiologije, vaskularne in interne medicine

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki