Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Kaj nas učijo begunci in ljudje z Downovim sindromom?


(stran 2 od 2)



Pa je krepitev represije res edino zagotovilo za večjo varnost?

Nekateri mlajši kolegi me običajno kritizirajo, ker nisem pristaš večje uporabe represivnih ukrepov, kot je nujno. Naša sodišča danes izrekajo bistveno strožje kazni kot pred dvajsetimi leti. V zadnjih dvajsetih letih smo število obsojencev na 100.000 prebivalcev podvojili, kar kaže na povišano stopnjo represije. V Jugoslaviji smo imeli smrtno kazen, ki v Sloveniji ni bila izvršena od leta 1957. Takrat je bilo nadomestilo za smrtno kazen 20 let zapora, kar je bila najvišja kazen, ki jo je uvedel kazenski zakonik leta 1995, nato smo to kazen dvignili na 30 let, leta 2008 pa uvedli dosmrtni zapor. Smo edina država, ki ni uvedla dosmrtnega zapora kot nadomestila za smrtno kazen, ampak brez kakega globljega razloga. Utemeljevali so ga z obveznostjo, ki naj bi nastala zaradi ratifikacije rimskega statuta, čeprav se je že med razpravo pokazalo, da je to lažen argument. Način, kako družba ravna s kriminaliteto, pa je pogosto znak širšega družbenega vzdušja. Stopnja represije, ki jo država uporablja zoper storilce kaznivih dejanj, se namreč odraža tudi v stopnji agresivnosti celotne družbe.

Do kod lahko država v imenu varnosti posega v človekove pravice?

Obstajajo temeljna načela in merila, ki jih državni organi ne bi smeli prekršiti. Toda sankcioniranje za kršitve prihaja vedno s precejšnjo zamudo. Poleg tega vidimo, da se pojmovanje dovoljenega v sodobni družbi spreminja: ravnanja, ki so bila pred dvema desetletjema nesprejemljiva, postajajo danes sprejemljiva. V končni konsekvenci določa mejo prepovedanega v Evropi Evropsko sodišče za človekove pravice, ki pa deluje z nekajletno zamudo, ko je torej škoda lahko že narejena.

V današnjih časih je še posebej aktualna izguba ekonomskih pravic. V Sloveniji smo v prejšnjem sistemu imeli manj političnih pravic, v tem pa imamo manj socialnih, ste pred časom opozorili.
Res je. Institucije socialne države se majejo, pravice posameznika na tem področju pa se vse bolj omejujejo. Vse več je prekarnih delavcev, ki imajo minimalne pravice, fleksibilnost delovne sile omogoča hitrejše odpuščanje, vse pravice delavcev, ki nimajo drugega kot svojo delovno silo, se zmanjšujejo. Omejitev ali izguba ekonomskih oziroma socialnih pravic je danes za posameznike zelo pereč in hud problem, ki pa se ga kot družba še premalo zavedamo.

Človek, ki se bori za preživetje, je tudi hitreje sovražen do nekoga, za katerega meni, da bi ga lahko ogrožal?
Absolutno. Poleg tega je tak človek pripravljen narediti marsikaj, da bi obdržal svojo ekonomsko eksistenco.

Se bo ta trend nadaljeval?
Osebno mislim, da ta trend ne bo mogel iti naprej.Thomas Piketty je v svojem delu Kapital 21. stoletja ugotovil, da je ekonomska neenakost danes tako velika, kot je bila pred prvo svetovno vojno, na začetku 20. stoletja, kar je nadvse zaskrbljujoče. Razlike bi se morale zmanjševati, vendar se v neoliberalnem ekonomskem sistemu čedalje bolj povečujejo. Zgodovina pa nas uči, da se velike razlike praviloma razrešijo na zelo brutalen način – skozi vojne ali revolucije. Prav zato nujno potrebujemo ukrepe, ki bi zajezili naraščajoče razlike med bogatimi in revnimi, ki bi zmanjšali ekonomske in socialne neenakosti.

Ena najbolj ranljivih in na rob odrinjenih skupin so ljudje z motnjami v duševnem razvoju, najpogostejša med njimi je Downov sindrom.

Skoraj ena četrtina ljudi z motnjami v duševnem razvoju ima Downov sindrom, zato so ti ljudje na nek način glasniki vseh ljudi z motnjo v duševnem razvoju. Ta skupina ljudi je še danes odrinjena, čeprav morda manj, kot je bila pred desetletji. Zadnjih dvajset let sem se kot prostovoljka v nevladni organizaciji s tem veliko ukvarjala in zdi se mi, da smo vendarle dosegli večje sprejemanje in poznavanje ljudi s tovrstnimi motnjami. Pred leti so bili odrinjeni na sam rob družbe, danes pa se je družbena klima vsaj nekoliko spremenila – več je informacij, več je ozaveščanja. In ko ljudje spoznajo take osebe, jih lažje sprejemajo, manj je predsodkov in strahu, komunikacija je lažja. Trenutno poteka poskusno vključevanje otrok z Downovim sindromom v osnovne šole in vsi učitelji nam pripovedujejo, da jih ostali otroci dobro sprejemajo, da v komunikaciji ni nikakršnih težav, saj se zavedajo, da so novi sošolci malce počasnejši. Ker so vsak dan v stiku z njimi, to zanje ni več drugačno, pač pa postaja nekaj običajnega.

Slovenija ima dobro razvit sistem institucij za to skupino ljudi – od šol do varstveno-delovnih centrov in bivanjskih skupnosti. Slabše pa je stanje, ko gre za njihovo aktivno vključevanje v družbo. Pomisleke ima tudi del strokovne javnosti. Zakaj?
Strokovnjaki, ki se zavzemajo za vključenost, poudarjajo, da je v procesu vključevanja potrebno razviti različne oblike – od vključujočih do tistih, ki ohranjajo posebne oblike, kot so na primer socialno-varstveni zavodi ali šole s prilagojenim programom. Del stroke v Sloveniji je do vključevanja otrok z motnjo v duševnem razvoju zelo zadržan, bistveno bolj kot kje drugje. V Angliji, Španiji, Nemčiji in drugod je sprejemanje oziroma vključevanje v družbo veliko večje. Pri nas imamo dobro vpeljan sistem šol s prilagojenim poukom in bivalne skupnosti. Eden od razlogov za pomisleke je morda tudi v tem, da del tam zaposlenih skrbi, kakšna bo nadaljnja usoda teh institucij. V Sloveniji smo sicer danes priča zelo kontradiktorni situaciji – število šoloobveznih otrok in prvošolcev se zmanjšuje, število otrok, ki obiskujejo šolo s prilagojenim programom, pa se povečuje.

Veliki problemi pa nastanjejo, ko se šolanje konča. Kam potem?
Pri nas imajo otroci z motnjo v duševnem razvoju po zaključku osnovnošolske obveznosti zelo malo možnosti za nadaljevanje šolanja, ki bi vodilo v kakšen poklic. Pogosto jih vključijo v tako imenovani posebni program. Ko zaključijo tak program, pa nimajo praktično nobene možnosti, da bi se kje zaposlili. Poleg tega naš sistem še vedno ne omogoča prehajanja med statusom, ki zagotavlja družbeno varstvo, in statusom, ki predvideva vključenost na trg dela. Prvi status zagotavlja večjo socialno varnost, saj omogoča vključenost v varstveno-delovni center in v bivalno skupino, drugi pa ne – oseba z motnjo v duševnem razvoju, ki je vključena na trg dela, teh možnosti nima. Novi zakon o socialnem vključevanju, ki je bil pred kratkim sprejet, naj bi končno omogočil prehajanje iz enega statusa v drugega, kar, poenostavljeno rečeno, pomeni, da bi se posameznik, ki bi delal na prilagojenem delovnem mestu, lahko, ko tega ne bi zmogel več, vključil v varovano kategorijo.

Vaša vnukinja je zaključila program srednjega šolstva. Kaj zdaj? Kakšne možnosti ima?

Moja vnukinja je končala dvoletni program za pisarniškega pomočnika v zavodu Cirius, ki je trajal tri leta. V programu je pokazala več, kot so pričakovali, da bo zmogla. Sedaj je v programu za starostno kategorijo med 18 in 26 let, kaj bo po 26. letu, pa še ne vemo. Za polni delovni čas ni sposobna, saj je njena delovna zmožnost omejena. Trenutno ima samo dve možnosti – ali vstopi v sistem socialnega varstva ali se vključi na trg dela, vendar bi, kot že rečeno, s tem izgubila socialno varnost.

»Vnukinja me je naučila videti še drugo plat življenja,« ste nekoč dejali. Katero? Kakšen svet vam je odkrila?

Kot profesorica na fakulteti sem se ukvarjala ali posvečala predvsem razumski plati življenja, čeprav o sebi ne morem trditi, da nisem cenila tudi drugih kvalitet v življenju. Toda zame so bili vedno pomembni predvsem intelektualni dosežki, vnukinja pa mi je pokazala, kako pomembne so tudi druge plati in vidiki življenja. Ti so povezani s človeškimi lastnostmi, z veseljem do življenja, s toplino in srčnostjo.





Galerija

Prof. dr. Alenka Šelih, zaslužna profesorica Pravne fakultete Univerze v Ljubljani Grega Žunič

Razlike bi se morale zmanjševati, vendar se v neoliberalnem ekonomskem sistemu čedalje bolj povečujejo. Zgodovina pa nas uči, da se velike razlike praviloma razrešijo na zelo brutalen način – skozi vojne ali revolucije. Prav zato nujno potrebujemo ukrepe, ki bi zajezili naraščajoče razlike med bogatimi in revnimi, ki bi zmanjšali ekonomske in socialne neenakosti. Grega Žunič

Skoraj ena četrtina ljudi z motnjami v duševnem razvoju ima Downov sindrom, zato so ti ljudje na nek način glasniki vseh ljudi z motnjo v duševnem razvoju. Ta skupina ljudi je še danes odrinjena, čeprav morda manj, kot je bila pred desetletji. Pred leti so bili odrinjeni na sam rob družbe, danes pa se je družbena klima vsaj nekoliko spremenila – več je informacij, več je ozaveščanja. In ko ljudje spoznajo take osebe, jih lažje sprejemajo, manj je predsodkov in strahu, komunikacija je lažja. Grega Žunič

Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd