Pozdravljeni
Tudi sama sem diplomirana medicinska sestra in sem svoje delo v domu starejših 35 let opravljela vestno, z ljubeznijo do naših starostnikov a se je moje zdravstveno stanje po 50 letu začelo hudo slabšati in sem tudi sama ugotavljala,da ne zmorem delati kar sem prej brez strahu,da naredim kakšno napako.. Zaradi težav z hrbtenico, rokami in koleni sem vse manj zmogla sama in v enem trenutku sem ugotovila,da ni fer,da moje sodelavke moj del fizičnih obremenitev pri delu s starostniki opravljajo namesto mene. Kot je povedala ga. Ažman je tudi v našem domu več kot 50% zaposlenega osebja starejši od 45 let...Invalidi (kot sem tudi sama od leta 2000) že tako niso več dobro došli oziroma se za njih ne najde delovno mesto..V domove prihajajo vse starejši ljudje, težko pokretni ali nepokretni, s številnimi krončnimi boleznimi in vse
večjimi potrebami a kadra je vse manj, časovno je vse zelo omejeno, kje je še potreba za pisanjem vse več dokumentacije...
Starostniki nas zaposlene imajo radi, delno razumejo naše stiske a spet imajo želje in potrebe in pričakujejo tako oni kot njihovi svojci,da jim nudimo kar je potrebno. Osebje se v strahu ,da ne izgubi službo ne upa na glas povedati kako hude so že okoliščine v katerih delajo, v bolniški stalež že marsikdo ne upa,ker je potem tako in drugače izpostavljen in na koncu se zaveda ,da če on zmanjka ostali zaposleni morajo delati še toliko več,ker kadra ni!!
Tudi sama sem po tolikih letih službe ostala na cesti zaradi vse daljših bolniških a sistem je narejen tako,da te lahko kadar koli lahko zamenjajo,če pa ni novo zaposlenih bodo ostali že garali a žal pri tem pozabljamo,da smo v službi za starostnike, da smo nasmejani za njih, da nas oni potrebujejo kot ljudi, želijo pogovor, lepo besedo in ne robote!!