Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Monika Ažman, dipl. m. s.: Bolnik je vedno na prvem mestu


(stran 2 od 2)



V Sloveniji medicinske sestre opravite veliko tega, kar drugod delajo zdravniki, bistveno več kot denimo v sosednji Avstriji.
Ravno zato imamo višjo izobrazbo, diplomirana medicinska sestra ima znanja in kompetence za preventivo, za zdravstveno vzgojo in tudi za dodano vrednost zdravljenju. Dober model so referenčne ambulante družinske medicine, v katerih medicinske sestre opravljajo vlogo odkrivanja kroničnih nenalezljivih bolezni. Prav tako imamo primer dobre prakse v patronažnem varstvu. Kot strokovna organizacija skrbimo, da vsak poklic opravlja kompetence v skladu z izobrazbo in na to največkrat opozarjamo. Tako želimo zaščititi medicinske sestre, zdravstvene tehnike, babice in bolničarje/negovalce, da opravljajo svoje delo v skladu s pooblastili, s tem pa ščitimo tudi paciente.

Marsikdo si niti ne predstavlja, kaj vse medicinske sestre delate – kakšen je denimo povprečen delovni dan medicinske sestre v bolnišnici?
V povprečnem dnevu medicinske sestre je ogromno aktivnosti, začnejo pa se z jutranjo predajo službe. Sledi oskrba bolnikov, zadovoljevanje njegovih osnovnih življenjskih potreb, ki se začne s pozdravom, sledi umivanje, preoblačenje, menjava plenic, postiljanje in menjava posteljnine, potem pa zajtrk, hranjenje, terapije ... V določenih trenutkih za enega bolnika skrbi tudi po več zaposlenih. Preobleči ali previti odraslega moškega, ki ima v povprečju 90 kilogramov, namreč ena sama medicinska sestra ne zmore. Tudi zato opozarjamo, da nas je premalo. Sledijo preiskave, rentgeni, pošiljanje vzorcev krvi v laboratorij, naročanje na preglede, urejanje napotitev in transporti v operacijski blok, preveza ran, menjava infuzijskih raztopin … Vmes je še nešteto telefonskih klicev ter vsa dokumentacija, ki jo še vedno delamo najprej ročno in potem vnesemo v računalnik. Pogosto je treba pred odpustom poskrbeti še za kontakt s socialno službo, svojci in patronažno medicinsko sestro na terenu.

Vmes pa so še nadomeščanja, dežurstva, turnusi …
Drži. Medicinske sestre so zato včasih več v službi kot doma. Vse pogosteje se dogaja, da niso proste tudi po sedem tednov skupaj. Pri tem moramo vedeti, da je 90 odstotkov medicinskih sester v zdravstveni negi ženskega spola in da jih večina skrbi tudi za družino. Poleg tega zaradi staranja prebivalstva narašča število kroničnih bolnikov, narašča število starejših, ki potrebujejo vse več pomoči. Direktorji sicer pojasnjujejo, da je zaposlenih več kot prej, kar je res, pozabljajo pa, da smo se vsi postarali in da se je precej spremenil tudi proces zdravstvene obravnave. Staramo se tudi zaposleni, ne le naši bolniki. V našem zdravstvenem sistemu je največ – kar 6 tisoč – medicinskih sester, ki so starejše od 45 let, zato se bomo čez deset let znašli v še hujšem kaosu zaradi pomanjkanja zaposlenih v zdravstveni negi. Podmladka nimamo, saj je ta poklic postal zelo neprivlačen. Marsikdo si premisli, ko ugotovi, da je bistveno laže zaslužiti denar v lokalih. Medtem ko se v drugih državah s problematiko bega iz poklica in pomanjkanjem zdravstvenih delavcev na vseh nivojih že na veliko ukvarjajo, pa pri nas o tem sploh še ne razmišljamo, čeprav se je beg iz poklica že začel.

Tudi zato, ker je ta poklic pogosto zelo stresen. Ena od raziskav je pokazala, da je prav pri medicinskih sestrah stopnja stresa najvišja.

Če se sprehodite skozi intenzivno terapijo poškodovanih, nedonošenčkov ali bolnikov, ki čakajo na transplantacijo, bi vam vsaka medicinska sestra lahko napisala cel roman o tem, kaj vse se ji je v enem dnevu zgodilo. To ni enkraten pojav, stres je pri takem delu vsakodneven in po določenem času pusti posledice. Zato medicinske sestre bolj kot po ustreznem plačilu hrepenijo po normalnih pogojih dela. Nič namreč ne pomaga, da dobiš plačanih deset nadur več, če pa po napornem delovniku od izčrpanosti lahko samo še padeš v posteljo.

Tudi plačilo je velik problem. Osnovna plača srednje medicinske sestre znaša 892 evrov bruto, kar je za tako stresno in naporno delo resnično malo.

Najbolj me boli položaj kolegic, ki že več kot trideset let delajo v domovih za ostarele, v tem času so dvignile na tisoče ton žive sile, njihov osebni dohodek pa z vsemi napredovanji vred znaša okoli tisoč evrov. In kar je še huje: ko bodo šle v pokoj, si s 480 evri pokojnine niti približno ne bodo mogle privoščiti oskrbe v tem istem domu. To je sramotno!

Od vseh zaposlenih v zdravstvu je več kot polovica medicinskih sester. Zakaj se ne postavite zase?
Medicinske sestre imamo opravka samo z ranljivimi skupinami, bolnikom moramo nuditi zdravstveno oskrbo, kajti tega ne bo naredil nihče drug. Pri opozarjanju na nepravilnosti, pomanjkanje kadra in pritiske v zdravstvenih ustanovah pa se nihče od zaposlenih ne upa izpostaviti, ker lahko ostane brez službe. Marsikje se namreč ustvarjata strahovlada in negotovost. Če k temu prištejemo še mizerno plačilo, potem je razumljivo, zakaj vse več medicinskih sester odhaja v tujino. Ko jim podpisujem potrdila o dobrem imenu, se počutim grozno, po drugi strani pa jih razumem – odhajajo tja, kjer njihovo delo cenjeno in pošteno plačano, delovnik pa natančno določen. Zato si želimo zakonski okvir, ki bo vsem izvajalcem zdravstvene in babiške nege zagotovil varnost in stabilnost.

Ali jih veliko odhaja v tujino?
V tem trenutku odhajajo predvsem srednje medicinske sestre. V bolnišnici Šempeter denimo že zelo dolgo ne dobijo pripravnika, saj vsi odhajajo v sosednjo Italijo. V tujini je namreč medicinska sestra, ki se je izšolala v Sloveniji, zelo cenjen in iskan kader.

V Sindikatu delavcev zdravstvene nege so že marca napovedali: »Če nam do prihodnje pomladi ne uspe uresničiti ciljev, gremo v stavko.« Ste pripravljene vse stopiti skupaj?
Zaradi vseh pritiskov si ne upam trditi, da smo povsem enotne. Znotraj stroke imamo namreč veliko različnih profilov, kar nas hromi. Čeprav smo vsi slabo plačani in imamo slabe pogoje za delo – delamo namreč po zastarelih standardih in normativih iz leta 1984 – nismo enotni. Morda pa sploh ni treba na cesto, ampak bi bilo dovolj že, da ustavimo tiste aktivnosti, ki jih delamo in niso samo naše. Da se torej zgolj strogo držimo napisanih pravil.

O krizi v zdravstvu in tem, da je potrebno marsikaj spremeniti, poslušamo že leta, premakne pa se ne skorajda nič. Kako vi vidite stanje v slovenskem zdravstvu, kaj bi bilo potrebno najprej spremeniti, da bi bilo bolje tako za zdravstveno osebje kot za bolnike?

V vseh poklicnih skupinah imamo res odlične strokovnjake, zaostajamo pa pri organizaciji dela, kjer smo ostali v nekem daljnem obdobju in nas je prehitela tehnologija. Vsi stremimo k novitetam, spremljamo izjemne dosežke naših kirurgov, denimo na področju plastične kirurgije in rekonstrukcije dojk, pri organizaciji dela in vodenju pa smo se ustavili. Še vedno mislimo, da je lahko vsak strokovnjak tudi vodja, vendar to ni res. Tudi zelo dobri strokovnjaki se utrujajo v tej neorganizaciji. Veliko je dobrih posameznikov, organizacija dela pa je slaba – in to bi morali nujno spremeniti.

Bi morale medicinske sestre sodelovati pri ključnih odločitvah, ko gre za zdravstveni sistem?
Medicinske sestre imamo veliko izkušenj in znanj in bi lahko veliko pripomogle, če bi nam kdo prisluhnil ali pa nas v razpravo vključeval vsaj toliko, kot bi bilo normalno. Tako pa ne sodelujemo ne v Združenju zdravstvenih zavodov ne v Zavodu za zdravstveno zavarovanje, nismo pogajalci, ni nas praktično nikjer, čeprav je zdravstvena oziroma babiška nega samostojna dejavnost znotraj zdravstvenega varstva. Kar je velika škoda, saj je največkrat prav medicinska sestra tista, ki skuša po zdravi pameti urediti stvari tako, da bo najbolje za pacienta. Medicinske sestre se namreč zavedamo, da smo tukaj zaradi pacientov – naše delo je naše poslanstvo in ne le služba.





Galerija

Monika Ažman, dipl. m. s., predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Grega Žunič

Medicinske sestre in babice smo zelo zaželene in potrebne kjer koli ter kadar koli. Brez nas zdravstveni sistem ne more delovati, saj nas je več kot petdeset odstotkov vseh zaposlenih v zdravstvu. Kljub temu smo zelo spregledane. Grega Žunič

Podmladka nimamo, saj je ta poklic postal zelo neprivlačen. Marsikdo si premisli, ko ugotovi, da je bistveno laže zaslužiti denar v lokalih. Grega Žunič

Vam je �lanek v�e�?


trstsdsd