Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Dobrobiti cepljenja veliko večje od neželenih učinkov

doc. dr. Maja Sočan, predstojnica Centra za nalezljive bolezni na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje
doc. dr. Maja Sočan, predstojnica Centra za nalezljive bolezni na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (Foto: Grega Žunič)

»Vsakomur, ki je strokoven, znanstven in realen, je jasno, da ima lahko vsako zdravilo ali poseg neželene posledice. Ključno vprašanje pa je, kako pogoste in kako resne so lahko,« pojasnjuje doc. dr. Maja Sočan, predstojnica Centra za nalezljive bolezni na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje. »Neželeni učinki pri cepivih so pogosti, vendar zelo nepomembni. Večina ljudi čuti spremembo v roki. V teoriji sicer lahko po cepivu razvijemo tudi neugoden in neželen učinek, vendar je to, kot potrjujejo strokovne ugotovitve, zelo redek dogodek. Ti redki dogodki pa ne morejo odtehtati dobrobiti, ki jih prinaša cepljenje.«
Slovenija je v samem svetovnem vrhu po številu bolezni, ki jih prenašajo klopi. Najpogostejši sta klopni meningoencefalitis in lymska borelioza, kjer smo po številu bolnikov celo prvi na svetu. Zakaj tolikšna obolevnost za boreliozo?
Slovenija ima veliko gozdov in zelenih površin, okolje je torej zelo primerno za klope. Slovenci veliko časa preživimo v naravi, zato je logično, da pri nas pogosto prihaja do okužb, ki jih prenašajo klopi. Osnovni pogoj za okužbo pa je seveda okuženost klopov z virusom klopnega meningoencefalitisa in povzročiteljem lymske borelioze.

Leta 2013 je za boreliozo zbolelo preko 7 tisoč ljudi, zadnja leta pa se število obolelih giblje okoli 4 tisoč. Nekateri strokovnjaki opozarjajo, da število klopov narašča - ali torej lahko pričakujemo nov porast te bolezn
i?
Na število obolelih vplivajo številni dejavniki, eden od njih je denimo vreme. Poleti, ko je toplo, se običajno dlje časa in pogosteje zadržujemo v naravi, kar pomeni da se lažje okužimo. Če pa je zima zelo huda in klopi ne preživijo, bo tisto leto obolevanje manjše. Število klopov je sicer odvisno tudi od drugih gostiteljev - klop ima namreč več razvojnih stopenj, v vsaki pa se hrani s krvjo različnih gostiteljev, od malih do velikih živali in človeka. V bistvu gre za zapleteno igro več dejavnikov in ne samo enega.

Pri boreliozi nas lahko reši hiter odziv, saj imamo štiriindvajset ur časa do okužbe. Če klopa pravilno odstranimo, se lahko okužbi izognemo. Kaj pa pri klopnem meningoencefalitisu? Je okužba takojšnja?

Okužba ni takojšnja. Osnovni pogoj za razvoj bolezni je, da je klop okužen. Dlje časa, kot je prisesan, več je možnosti, da se okužimo, zato za obe bolezni velja pravilo, da skušamo klopa čim prej najti in ga odstraniti.

Za klopnim meningoencefalitisom vsako leto zboli od sto do 400 ljudi, Slovenija pa sodi med visoko ogrožena območja. Kljub temu se cepi le sedem odstotkov Slovencev. Kako si to razlagate?
Številke obolelih niso tako visoke, da bi, tako kot pri nekaterih drugih boleznih, vsakdo poznal koga, ki je imel klopni meningoencefalitis. Verjetno ima zato veliko ljudi občutek, da je ta bolezen daleč, da je ne morejo dobiti in da je zaskrbljenost odveč. Če bi bilo drugače, bi se, predvidevam, večina cepila.

Je vzrok za nizko število cepljenih tudi cena, ki je relativno visoka - okoli 30 evrov, cepiti pa se je potrebno trikrat?

Osnovno cepljenje sestavljajo trije odmerki cepiva, za vzdrževanje pa je nato potreben še poživitveni odmerek na tri oziroma pet let, starejši od šestdeset let pa se morajo cepiti vsaka tri leta. Zagotovo je cena za marsikoga ovira, če se na primer za cepljenje odloči cela družina, je ta znesek kar visok. Cene ne določamo mi, ampak proizvajalec, trudimo pa se, da bi, v dogovoru z zavarovalnico, to spremenili in vsaj določenim ljudem omogočili brezplačno cepljenje.

V sosednji Avstriji je cepljenje proti klopnemu meningoencefalitisu prav tako plačljivo, kljub temu je cepljenih kar 86 odstotkov prebivalcev. Še pred dvajsetimi leti je bilo cepljenih le 10 odstotkov Avstrijcev, višjo precepljenost pa so dosegli z obširno kampanjo in število obolelih zmanjšali s 700 na samo 60. Smo pri nas še vedno premalo ozaveščeni?
Verjetno tudi. V Avstriji je bila kampanja ozaveščanja izjemno obsežna, poleg tega dobijo Avstrijci olajšave s strani zavarovalnic, zato ne plačajo polne cene. V nekaterih državah z drugačno miselnostjo, kot je pri nas, so ljudje bolj preventivno naravnani, zavedajo se cene zdravja in imajo večje zaupanje v ustanove. Tak primer so skandinavske države, kjer so mnogokrat stvari zgolj priporočene, a se jih vsi držijo. V skandinavskih državah ne morete kupiti alkohola v vsaki trgovini, poleg tega je tudi zelo drag. Pri nas pa na to gledamo drugače, naša ozaveščenost in naše zaupanje v institucije sta očitno prenizka.

Kdaj je pravi čas za cepljenje? Ali se je smiselno cepiti tudi še v poletnih mesecih?
Cepljenje priporočamo pred začetkom sezone klopov – ta se začne, ko dnevne temperature presežejo 7 stopinj Celzija. Čas za cepljenje je sicer vse leto. Če se cepimo z dvema odmerkoma cepiva, je velika možnost, da ostanemo zaščiteni celo sezono. Že po prvem odmerku v štirinajstih dneh postopno nastaja zaščita, zato je cepljenje smiselno tudi v poletnem času. Nekaj časa je veljalo zmotno prepričanje, da obstaja, če se cepimo poleti, določena nevarnost, da bi težje zboleli, kar je popoln nesmisel. To je urbani mit, cepljenje je smiselno kadarkoli.

Veliko ljudi je prepričanih, da za zaščito pred klopi in morebitnimi okužbami zadostuje že uporaba repelentov. Ali to drži?

Pravilno nanešen repelent nudi dobro zaščito pred klopi in komarji, težava pa je v tem, da je trajanje repelenta omejeno. Še posebej to velja za poletje, ko se znojimo in z znojem repelent odplaknemo. Repelent je torej potrebno večkrat nanašati, poleg tega je potrebno pokriti vso razkrito površino. Pomembna so tudi primerna oblačila, ki naj pokrivajo čim več kože. Zagotovo pa je najučinkovitejši ukrep za zaščito pred klopnim meningoencefalitisom cepljenje, a je žal precepljenost v Sloveniji še vedno nerazumljivo nizka.

Tudi precepljenost proti sezonski gripi je nizka – pri starejših od 65 let, ki jih bolezen najbolj ogroža, se delež cepljenih celo zmanjšuje. Lani je bilo proti gripi cepljenih le dobrih 10 odstotkov ljudi. Kaj menite, zakaj ljudje ne upoštevajo priporočil zdravnikov?

Problem upada precepljenosti proti gripi je problem celotne Evrope. Zelo dobro precepljenost so pred pandemijo gripe leta 2009 imeli denimo na Nizozemskem, v Španiji in Veliki Britaniji. Po pandemiji pa se je veliko pisalo in govorilo o cepljenju, med drugim se je izpostavljalo zelo negativne stvari o cepivu, o željah po zaslužkih v farmacevtski industriji in podobno, posledično je zaupanje ljudi upadlo, z njim pa je upadlo tudi število cepljenih. Pri nas je bila precepljenost že v izhodišču zelo nizka, poleg tega je nizko zaupanje v cepivo, verjetno tudi zato, ker nas ne zaščiti proti gripi v tako visokem odstotku, kot smo navajeni pri drugih cepivih. Zaščiti nas do 60-odstotno, medtem ko je pri drugih cepivih zaščita tudi preko 90-odstotna. Kombinacija nezaupanja in ne najbolj optimalnega cepiva tako znižuje odstotek precepljenosti. Če bi imeli boljše cepivo, bi bilo morda drugače. Sicer pa je pogled na cepivo lahko optimističen ali pa pesimističen – kozarec je lahko napol poln ali pa napol prazen. Šestdeset odstotkov za nekoga, ki bi lahko imel zelo težko obliko gripe, pomeni, da lahko to hudo obliko bolezni prepreči ali omili. Takemu človeku je s cepljenjem dana možnost, da zmanjša možnost za bolezen ali zaplete in si s tem v skrajnem primeru morda celo zagotovi preživetje.

Ste se vi cepili?
Ja, proti sezonski gripi sem cepljena.

Precepljenost proti gripi je sicer tudi med zdravniki in zdravstvenim osebjem presenetljivo nizka.
Res je. Zdravstveni delavci niso najbolj navdušeni, da bi se cepili proti gripi, predvsem mlajši se običajno izgovarjajo, da gripa zanje ne predstavlja velikega tveganja. Toda zdravstveni delavci bi se morali cepiti že zato, da bolezni ne prenašajo na bolnike.

Nasprotniki cepljenja se običajno sklicujejo na škodljive neželene učinke. Je strah pred njimi upravičen?

Kot pravijo – ni rože brez trnja. Vsakomur, ki je strokoven, znanstven in realen, je jasno, da ima lahko vsako zdravilo ali poseg neželene posledice. Ključno vprašanje pa je, kako pogoste in kako resne so lahko posledice cepljenja. Neželeni učinki pri cepivih so pogosti, vendar so ti učinki zelo nepomembni. Večina ljudi čuti spremembo v roki, tem spremembam pravimo nepomembni neželeni učinki. Nasprotniki cepljenja običajno poudarjajo resne in dolgotrajne neželene učinke, za katere pa se ne ve, ali so res povezani s cepljenjem. V osnovi se imunski sistem med ljudmi razlikuje, zato se na cepivo vsak lahko odzove drugače. V teoriji lahko po cepivu razvijemo tudi neugoden in neželen učinek, vendar je to, kot potrjujejo strokovne ugotovitve, zelo redek dogodek. Ti redki dogodki pa ne morejo odtehtati dobrobiti, ki jih cepljenje prinaša.

Pogost argument nasprotnikov cepljenja je, da cepljenje ni stoodstotno učinkovito. Kaj odgovarjate?
Nič v življenju ni stoodstotno, razen tega, da bomo umrli. Seveda si želimo cepivo, ki bi imelo čim večji odstotek učinkovitosti, vendar ni vedno tako. Poleg tega je tudi pri cepljenju in cepivu pomembna interakcija človeka s cepivom.

Cepljenje, ki dokazano preprečuje nekatere nevarne nalezljive bolezni, je rešilo več življenj kot kateri koli drug javnozdravstveni ukrep.
S cepljenjem smo skozi zgodovino izkoreninili črne koze, ki jih sploh ni več. Ker vzdržujemo visoko precepljenost v Sloveniji in Evropi, ni več davice, ki je sicer v globalnem merilu še prisotna. Tudi otroške paralize zaradi visoke precepljenosti nimamo več, čeprav je ta v redkih državah sveta še prisotna.

Kaj bi prinesla manjša precepljenost?
Manjša precepljenost v nekem trenutku zagotovo prinese bolezen v državo. Zdi se, da nasprotniki cepljenja pozabljajo, da so nekatere bolezni, ki so danes za nas eksotične, še vedno prisotne v Afriki, Indiji, Pakistanu, Siriji …

V Italiji in Romuniji imajo zaradi nizke precepljenosti epidemijo ošpic. V Italiji so v prvih štirih mesecih leta zabeležili 1920 primerov, kar 88 odstotkov okuženih ni bilo cepljenih. Kolikšna je verjetnost, da bi prišlo do občutnega povečanja ošpic v Sloveniji?

Tudi pri nas smo imeli nekaj posameznih primerov, okuženi so virus prinesli iz tujine in niso bili cepljeni ali pa so bili nepopolno cepljeni. Če se ne bi več cepili, pa bi ošpice tudi pri nas zagotovo znova izbruhnile.

Kako komentirate trditve nasprotnikov cepljenja, da naj bi bilo cepljenje proti ošpicam povezano z avtizmom pri otrocih?
Te povezave ni. Avtizem spremlja cepljenje proti ošpicam, odkar je to objavila raziskava v neki reviji, ki pa so jo kasneje ovrgli. Tudi avtor članka je utrpel strokovne posledice, vendar ostaja prepričan, da je imel prav, čeprav je analiza pokazala, da ni nič na tem. Avtizem v resnici narašča, vendar je lahko razlog za to tudi v starosti mater, ki v povprečju narašča. Z višjo starostjo matere narašča tudi možnost Downovega sindroma in drugih bolezni pri otroku. Povezava med avtizmom in cepljenjem pa ni bila nikoli dokazana.

Zaradi epidemije ošpic Italija zdaj uvaja obvezno cepljenje otrok, opravljeno cepljenje bo tudi pogoj za vpis v osnovno šolo. Ali bi to veljajo uvesti tudi pri nas?

Tudi to bi bila ena izmed možnosti, o kateri bi se bilo treba pogovoriti. Prepričana pa sem, da je najbolje, če je človek ozaveščen – da se torej zaveda, zakaj je tak ukrep potreben in ga sprejme z razumom in ne pod prisilo. Prisila namreč vedno vzbuja določeno mero odpora.

Slovenija je ena redkih držav z obveznim cepljenjem. Nasprotniki poudarjajo, da je ta sistem totalitaren in da bi morali o cepljenju odločati starši.

Seveda bi morali odločati starši, vendar je težava v tem, da to ne bi bilo vedno v korist otroka. Možno je tudi, da se otrok pri petnajstih letih sam odloči, ali bi se rad cepil in večkrat se zgodi, da se odloči drugače, kot sta se pred leti odločila njegova starša. Poleg tega se ljudje včasih ne zavedajo, da če se ne cepijo, ogrožajo najbolj ranljive, tiste, ki se ne morejo cepiti.

Dvomi v cepljenje v veliko primerih temeljijo na informacijah dvomljive kakovosti, kljub temu je pobud proti cepljenju v zadnjem času vse več. Kaj menite, zakaj?

Ljudje smo pripravljeni verjeti vsem mogočim stvarem. Radi sledimo nečemu, o čemer sploh ne razmišljamo. Vsake toliko postane nekaj moderno oziroma modno, mnogi se temu enostavno pridružijo in sledijo, dokler se ne pokažejo določene posledice, ki pa niso tako ugodne.

V skandinavskih državah, kjer je cepljenje prostovoljno, je stopnja precepljenosti primerljiva s slovensko. Kaj predvidevate – bi se pri nas, če bi uvedli prostovoljno cepljenje, precepljenost bistveno zmanjšala?
Precepljenost bi se verjetno najprej zmanjšala, vprašanje pa je, kaj bi se zgodilo, ko bi se pojavili prvi primeri bolezni. Z naraščanjem primerov različnih bolezni bi se starši verjetno odločali drugače. Toda to je zelo krut scenarij, saj bi vmes ljudje zbolevali, v skrajnem primeru celo umirali. Če bomo razmišljali o prostovoljnem cepljenju, bo potrebnega še veliko dela. Pot bo dolga in trnova, potrebovali bomo veliko energije in časa, da bomo dvignili zdravstveno pismenost prebivalstva, tako da bodo vsi ljudje ustrezno seznanjeni in dobro ozaveščeni.


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

cepljenje , klopni meningoencefalitis , ošpice , gripa

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.