Intervju: J. Tina Sentočnik, dr. med., spec. interne medicine

J. Tina Sentočnik, dr. med., spec. interne medicine
J. Tina Sentočnik, dr. med., spec. interne medicine (Foto: Diana Anđelić)

Debelost je psihosomatska bolezen

Debelost danes ogroža že več kot polovico odraslih, vse bolj pa tudi otroke in mladostnike. V zadnjih dvajsetih letih se je število ljudi, ki imajo težave s čezmerno težo, drastično povečalo. "Ta nezadržen pohod debelosti v veliki meri spodbuja živilska industrija, ki ljudi posredno prepričuje, da je občutek ugodja, ki ga nudi hrana, najlažji način kompenzacije stresa," pravi J. Tina Sentočnik, dr. med. specialistka interne medicine, ki se že vrsto let ukvarja z zdravljenjem debelosti. 

Da velik del vzrokov za debelost tiči v našem čustvenem življenju, se strinja vse več strokovnjakov, ki poudarjajo, da je zdravljenje lahko uspešno le, če poleg odvečnih kilogramov odpravimo tudi psihično potrebo po čezmernem uživanju hrane.

Debelost postaja eden od največjih zdravstvenih problemov v svetu, opozarjate strokovnjaki.
Zakaj?

Debelost sodi med največje dejavnike tveganja za nastanek številnih bolezni, poleg tega močno zmanjšuje kakovost življenja. Po letu 1986 smo priča pravi epidemiji debelosti, saj se nezadržno širi po vsem svetu. Tako je zdaj kar 100 odstotkov več debelih ljudi kot pred dvajsetimi leti. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ima že več kot 100 milijonov odraslih ljudi čezmerno telesno težo, več sto tisoč je debelih.

Kakšna je razlika med čezmerno telesno težo in debelostjo?

Pri normalni telesne teži se indeks telesne mase giblje med 18,5 in 21,5 kg/m2. Kadar indeks presega to mejo, govorimo o čezmerni teži, ki ima dve stopnji: blažjo z indeksom do 25 in drugo stopnjo indeks nad 25. Če je indeks telesne mase večji od 30, govorimo o debelosti. Tudi ta ima več stopenj, pri četrti stopnji oziroma indeksu nad 40 so ljudje življenjsko ogroženi. Resne zdravstvene težave pa se začnejo že pri indeksu telesne mase nad 27; podatki kažejo, da se pogostnost bolezni znatno poveča. Z motnjami, kot sta, denimo, povečana raven holesterola v krvi in diabetes, je povezana tudi "nižja" čezmerna telesna teža, zato bi moralo zdravljenje tovrstnih bolezni obsegati tudi zmanjševanje teže.

Debelost ni le pomemben dejavnik tveganja za vrsto bolezni, ampak je tudi sama po sebi bolezen.

Res je. Svetovna zdravstvena organizacija je leta 1997 debelost opredelila za bolezen. Debelost je danes zelo resna bolezen, saj je zaradi nje ogrožena več kot polovica odraslega prebivalstva v svetu. Včasih smo debelost označevali za "mater" nekaterih bolezni, kot so povišan krvni tlak, srčni infarkt, diabetes, kamni v žolčniku in podobno, zdaj pa vemo, da je več kot to. Debelost ni le vzrok številnih zdravstvenih težav, ampak tudi sama po sebi povzroča bolezenske spremembe. Ali povedano drugače: debelost ni le "mehanska" motnja; maščoba, če je je v telesu preveč, lahko postane organ, ki kvari presnovo in izloča različne škodljive snovi. Te sodelujejo pri nastanku drugih bolezni, kot so tromboza, vnetja in hormonske motnje. Osnovna funkcija maščobe v telesu je toplotna in mehanska izolacija. Za to potrebujemo razmeroma nizek delež maščobe: moški 15 odstotkov in ženske 22, pri čemer ima esencialna maščoba predvsem pri ženskah tudi hormonsko funkcijo. Če je maščobe v telesu preveč, postane organ, ki posledično povzroča bolezni, maščoba v notranjih organih (tako imenovana centralna ali trebušna debelost) pa lahko povzroči slabše delovanje notranjih organov, najpogosteje jeter, z vsemi posledicami.

Kdo je najbolj ogrožen: moški, ženske, starejši ljudje?

Pri ženskah je ogroženost večja po 50. letu starosti. Takrat se spremeni hormonsko stanje, hormonska funkcija jajčnikov usiha, zmanjša se osnovna potreba po kalorijah in poveča pogostnost debelosti centralnega tipa, ki je pri mlajših ženskah redkejša. Moški so ogroženi že prej, saj ima večina predebelih moških trebušno obliko debelosti. Kar zadeva starost, je pogostnost debelosti pri obeh spolih enaka.

Mnenja o tem, zakaj so nekateri ljudje bolj in drugi manj nagnjeni k debelosti, so različna.
Nekateri strokovnjaki poudarjajo pomen dednosti. V kolikšni meri je, po vaši oceni, debelost dedna? Se bodo otroci staršev, ki imajo težave s čezmerno težo, tudi sami spopadali s tem problemom ali ne nujno?

Gena za debelost ali vitkost znanstveniki še niso odkrili, je pa res, da se samo približno 25 odstotkov ljudi nagiba k debelosti. Sicer pa bom rekla takole: pri nagnjenosti k debelosti ima dednost četrtinski delež, vse drugo so geografski dejavniki in dejavniki okolja oziroma družinski dejavniki. Ogroženost za debelost je povezana tudi z višino bazalnega metabolizma, se pravi s tem, koliko energije potrebuje naše telo. Višina bazalnega metabolizma, ki je lahko tudi dedna, se zaradi načina življenja, predvsem zaradi premalo telesne dejavnosti, znižuje. Na drugi strani je hrane vse več, kar vse skupaj spodbuja naraščanje nagnjenosti k povečani telesni teži. Na debelost, poleg dednosti, vplivajo tudi prehranske navade. Napačni prehranski vzorci se namreč praviloma prenašajo s staršev na otroke, tako da lahko rečemo, da ima otrok debelih staršev kar 90 odstotkov možnosti, da bo tudi sam debel.

V zadnjem času strokovnjaki vse bolj poudarjate vpliv psiholoških dejavnikov. Kako pomembni so?

Včasih smo menili, da je petina ljudi s povečano telesno težo kompulzivnih jedcev, kar pomeni, da je vzrok za debelost kompulzivno ali prisilno prenajedanje. O tej psihološki motnji govorimo, kadar se posameznik vsaj pol leta nepretrgano dva- ali večkrat tedensko v dveh urah dneva, običajno po peti uri popoldne, prenajeda z ogromnimi količinami hrane in to hrano potem tudi zadrži v sebi. Pri tovrstnem prenajedanju človek jé, čeprav nima fiziološke potrebe po hrani oziroma ni lačen. Nad količino zaužite hrane nima nadzora, med seboj meša različne vrste hrane in okusov, ustavi pa se šele takrat, ko začuti neprijeten telesni občutek polnosti, ki jo čuti kot sitost. Z izgubo nadzora so povezani močni občutki krivde in sramu, zato se bolniki večinoma prenajedajo na samem in o tem izredno težko govorijo. Ta oblika debelosti se imenuje psihogena debelost ali motnja hranjenja.
Danes ugotavljamo, da je debelost pri večini ljudi povezana s psihičnimi težavami in je torej psihosomatska bolezen. Po najnovejših dognanjih naj bi bila debelost posebna oblika odziva na stres, ki je tako značilen za današnji čas. Tu tudi tiči najverjetnejši odgovor na vprašanje, zakaj je človeštvo vse bolj nagnjeno k debelosti oziroma zakaj je debelost v zadnjih dvajsetih letih tako močno na pohodu. Človek se v tem času genetsko ni spremenil, poleg tega, vsaj v razvitem svetu, ljudje jedo manj kalorično hrano, saj osveščenost o zdravem prehranjevanju narašča. Kaj se torej dogaja? Na eni strani močno razvita industrija prehrane izdeluje in oglašuje hrano, ki jo je v izobilju, je izredno okusna, lahko dosegljiva in je močno sprožilo požrešnosti. Na drugi strani smo se ljudje naučili, da je lahko hrana vir intenzivnega ugodja in pomiritve, kar je ob stresnem načinu življenja, odtujenosti, potrošniški naravnanosti in neizpolnjenih ali neprepoznanih čustvenih potrebah odličen kompenzatorni mehanizem. Kompenzatorno prenajedanje se običajno dogaja ob večerih, za zaprtimi vrati doma in je precej pogostejše kot kompulzivno prenajedanje, čeprav velikokrat niti ni prepoznano kot motnja.

Dojemanje hrane kot nekakšne tolažbe najbrž hitro vodi v odvisnost?

Vsekakor. Tak odnos do hrane vsebuje tako rekoč vse prvine odvisnosti. Tako kot pri drugih odvisnostih ima "odvisnik" občutek, da lahko preneha kadarkoli, v resnici pa tega, kljub odločitvi ali strahu pred boleznijo, ne zmore. Značilno je, da se pri poskusih abstiniranja od prenajedanja, pojavljajo podobni fizični in psihični abstinenčni pojavi kot pri drugih odvisnostih. Vzdržnost od prenajedanja povzroči destabilizacijo na psihološkem področju, ki ga je posameznik ob pomoči prenajedanja držal pod nadzorom. Ljudje postanejo razdražljivi, pogosto se pojavijo vedenjske motnje in težave v medosebnih odnosih. To v posamezniku sproži tesnobo, ki je pogosto glavni vzrok za vrnitev k prenajedanju.

Ali lahko vsako debelost obravnavamo kot motnjo hranjenja?

Izhajajoč iz najnovejših ugotovitev bi lahko dejali, da gre pri najizrazitejši debelosti, ki se običajno začne že v otroštvu in ima prej opisane lastnosti, za motnjo hranjenja: kompulzivno ali prisilno prenajedanje. Pri preostalih bolnikih z debelostjo gre za psihosomatsko bolezen, ki se sicer odraža na telesu, vzroki pa ima v duševnosti.

Nove ugotovitve o vzrokih za debelost narekujejo tudi nove pristope k zdravljenju. Vse več strokovnjakov meni, da je poleg odprave simptomov oziroma odvečnih kilogramov nujno odpraviti vzroke, ki človeka silijo v prenajedanje. Se strinjate z njimi?

Popolnoma. Natanko takšno stališče je sprejela klinična medicina in takšno je tudi moje videnje ter prakticiranje zdravljenja. To je bilo tudi vodilo zadnjega evropskega kongresa o debelosti, kjer so prvič poudarili pomen psihološkega zdravljenja in jasno povedali, da je debelost psihosomatska bolezen. Medicina današnjega časa se vse bolj zaveda, da je potrebno celostno zdravljenje, se pravi tako na telesnem kot na psihološkem področju. V nasprotnem primeru bo debelost še naprej bolezen z ogromnim številom ponovitev. Mimogrede: vnovične debelosti med tistimi, ki shujšajo, je ta hip prav toliko ali še več, kot je povratnikov med alkoholiki.

Kateri del zdravljenja je pomembnejši: tisti na telesnem ali psihološkem področju?

Oba, saj je debelost bolezen, pri kateri se telesni in psihološki znaki prepletajo. Običajno sicer skušamo najprej zdraviti telo, to je znižati telesno težo, ki bolnika pogosto močno ogroža in zmanjšuje kakovost njegovega življenja. Znižanje teže tudi pozitivno vpliva na motivacijo. Motivacijska podpora pa je nadvse pomemben sestavni del zniževanja telesne teže, zlasti takrat, ko pride pri hujšanju do zastoja oziroma takrat, ko je psihološka stiska ob poskusih vzdržnosti tako močna, da bolnik sam čuti, da potrebuje tudi psihološko pomoč

Odprava odvečnih kilogramov še ne pomeni, da je bolnik ozdravljen, čeprav je marsikdo najbrž prepričan v nasprotno. Je to bolnikom težko dopovedati?

Res se kar pogosto dogaja, da bolniki po izgubi odvečnih kilogramov niso več motivirani za delo. Zdi se jim namreč, da so dosegli želeni uspeh, saj so shujšali. V takih primerih jim je težko dopovedati, da delo še ni opravljeno. Samo dobra petina bolnikov se zdravljenja zavestno loti celostno in skuša ugotoviti vzroke za potrebo po presežni hrani ter jih tudi odpraviti. Med njimi prevladujejo predvsem taki, ki so že velikokrat izgubili odvečno težo in jo nato znova pridobili. Ti so pripravljeni storiti vse, da bi obdržali primerno težo in običajno jim ob pomoči psihološkega zdravljenja to tudi uspe. Debelost je torej ozdravljiva bolezen, vendar le, če je zdravljenje ustrezno in dovolj dolgotrajno.

Hujšanje se je razvilo v pravo industrijo. Ne le zdravniki, tudi mediji, zdravilci, astrologi in še marsikdo ponujajo najrazličnejše diete, pripomočke in čudežne izdelke, ob pomoči katerih naj bi hitro shujšali. Kako gledate na to?

Najrazličnejšim dietam in izdelkom za hitro hujšanje se najbrž še dolgo ne bomo mogli izogniti, saj se, kot vemo, odlično prodajajo. Pomembno pa je, da so ljudje osveščeni, da vedo, kaj je zanje dobro in kaj ne. Žal veliko ljudi s čezmerno telesno težo išče bližnjice. Prepričani so, da bodo s 14-dnevnim odpovedovanjem rešili vse svoje težave, pri tem pa pozabljajo, da imajo neprimerne diete lahko tudi zelo škodljive posledice.

Kakšne so lahko te posledice?

Sama poznam primere, ko je zaradi neprimernega vnosa tekočine in jemanja različnih zdravil med hujšanjem, predvsem diuretikov, ki odvajajo vodo in navidezno zmanjšujejo telesno težo, prišlo do sprememb v vrednosti elektrolitov v krvi. Te spremembe lahko vodijo k motnjam srčnega ritma in posledično resno ogrozijo življenje. Zavedati bi se morali, da so diete pravzaprav oblike zdravljenja s hrano. Če želiš nekomu predpisati primerno dieto, moraš dobro poznati njegovo zdravstveno stanje. Sami običajno svojega zdravstvenega stanja ne poznamo natančno in hitro se lahko zgodi, da se lotimo diete, ki je za nas popolnoma neprimerna.

V katerih primerih se lahko hujšanja lotimo sami in kdaj oziroma pri kakšni čezmerni teži se moramo obrniti po pomoč k zdravniku?

Ti kriteriji so tako v EU kot v ZDA jasni. Vsak bolnik, ki ima povečan indeks telesne mase in bolezni, ki so vzročno povezane z debelostjo, se mora zdraviti. Diabetes tipa 2 je denimo obvladljiv z normalizacijo teže in primerno prehrano, brez zdravil. Takih bolezni je še veliko in pri vseh bi moralo biti zdravljenje debelosti vzročno zdravljenje, torej nujno in obvezno, še pred zdravljenjem z zdravili ali kako drugače. V državah, kjer je več zavarovalniške konkurence, na zdravstvo v tej smeri pritiskajo tudi zavarovalnice. V Ameriki npr. ljudem z povišano telesno težo odmerjajo višje zavarovalne premije.

Pri nas zdravljenje debelosti ni obvezno.

Ne, za zdaj ne. V Sloveniji se bomo očitno težko dogovorili, koga je treba zdraviti ter kdo se lahko zdravi na napotnico in kdo ne. Osebno menim, da bo, upoštevaje krčenje pravic iz obveznega zavarovanja, vsaj del sredstev za zdravljenje moral prispevati bolnik. Sicer pa tudi v tujini obveznost zdravljenja debelosti ne pomeni, da zdravljenje plača zavarovalnica. Bolj pereč problem v Sloveniji se mi zdi sprenevedanje stroke glede tega, ali je debelost bolezen ali ne ter kaj sodi k preprečevanju in kaj k zdravljenju. Debelost je bolezen in jo moramo kot takšno tudi zdraviti. In še to: v dobro bolnikov bi bilo treba čimprej preseči tipično slovensko zavist, ki pogosto botruje negativnim izjavam "dobronamernih" zdravstvenih delavcev, namenjenim uspešno zdravljenim bolnikom, ki so se po pomoč zatekli v zasebne ambulante oziroma ambulante brez koncesije.

Simona Sanda

Simona Sanda uni. dipl. psih. spec. klinične psihologije

Postavi vprašanje

Nevio Medved

Nevio Medved dr. med. plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije

Postavi vprašanje

Gregor Kavčič

dr. Gregor Kavčič dr. med. spec. ortopedije

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki