Intervju: Andrej Bručan, dr. med., spec. interne medicine, minister za zdravje

Andrej Bručan, dr. med., spec. interne medicine
Andrej Bručan, dr. med., spec. interne medicine (Foto: Diana Anđelič)

Ni časa za ''sto dni''

61-letni internist Andrej Bručan, je pred časom že sedel v ministrski pisarni na Štefanovi ulici v Ljubljani. Leta 2000 je namreč vodil zdravstveni resor v nekdanji Bajukovi vladi. Pravi, da so se razmere v zdravstvu od takrat poslabšale, zlasti odnosi med ministrstvom ter zdravniki in drugim zdravstvenim osebjem. Če mu bo uspelo te odnose izboljšati, bo naredil veliko, je prepričan, saj tako ne bodo zadovoljnejši le zaposleni v zdravstvu, temveč tudi bolniki.

"Zdi se mi, da ne bom imel sto dni miru," ste dejali ob prevzemu mandata. Vse kaže, da se bo vaša napoved uresničila.

Da, miru res ni. Tako rekoč od prvega dne delam s polno paro. Takoj po prihodu me je pričakal primer kranjske porodnišnice, kmalu zatem je izbruhnil še problem s citopatologijo. Zapleti s pregledovanjem brisov materničnega vratu, kot veste, niso novi, žal pa se je doslej preveč zavlačevalo z urejanjem teh zadev.

Na zaslišanju v parlamentu je eden od poslancev označil položaj v zdravstvu kot katastrofalen.
Kakšna je vaša ocena? Je stanje res tako slabo?

Če bi govorili zgolj o aferah, bi lahko rekli, da je položaj v zdravstvu v moralnem smislu res katastrofalen. Vendar mislim, da je splošno stanje kljub vsemu razmeroma dobro, ali povedano drugače: ogromna večina ljudi v zdravstvu dela pošteno in za bolnike je dobro poskrbljeno. Tako kot drugod imamo tudi v zdravstvu ljudi, ki jih vodi predvsem želja po zaslužku, toda njihovo število je po moji oceni primerljivo s število zaslužkarjev v drugih panogah, s to razliko, da so v zdravstvu tovrstni odkloni vidnejši. Zdravje je namreč za ljudi izredno pomembno, zato so na vse, kar je povezano z njim, toliko bolj občutljivi.

Ministrsko mesto ste prvič zasedli že v nekdanji Bajukovi vladi. Kaj se je spremenilo v minulih štirih letih: na katerih področjih so zdaj stvari bolje urejene in na katerih slabše?

Težko bi rekel, da se je kaj prida spremenilo na bolje. Prej bi lahko dejal, da je prejšnja ekipa sicer poskušala izboljšati nekatere stvari, a ji to večinoma ni uspelo.

Zakaj ne?

Predvsem zaradi konfliktnih odnosov z zdravniki in drugimi izvajalci v zdravstvu. Jasno je, da ministrstvo ne more delati učinkovito, če odnosi z zdravniki niso dobri. Če k temu prištejemo še dejstvo, da je konflikte pogosto izzval sam minister, je razumljivo, zakaj ni bilo mogoče narediti nič.

Izrabljena oprema, predolge čakalne vrste, premalo denarja ... Vse to so težave, s katerimi se naše zdravstvo spopada že vrsto let. Vi ste svoj prvi uradni obisk namenili Onkološkemu inštitutu. Nemara zato, ker je tam položaj najbolj kritičen?

Ni nujno, da je najbolj kritičen, je pa zagotovo najvidnejši. Poleg kardiovaskularnih bolezni namreč prav področje onkologije pomeni enega od največjih problemov v Sloveniji. Toda onkologi se bodo morali sprijazniti z dejstvom, da niso edini, pa naj se to sliši še tako neprijazno. Strinjam se, da moramo takoj in kar najbolje poskrbeti za bolnike, toda razprave, ki smo jim pred časom sledili v javnosti, so bile pogosto pretirane. Onkologija ni bila nikoli potisnjena vstran in menim, da se vsi zavedamo, da je onkološki bolnik poseben bolnik, ki potrebuje posebno pozornost.

Na onkološkem inštitutu so dolgo opozarjali na nevzdržne razmere, v katerih zdravijo bolnike z rakom. Kaže, da jim bo letos lažje, delovati naj bi namreč začele vsaj dve oziroma celo tri nove obsevalne naprave.

Res je. Prvi pospeševalnik, ki ga je kupilo ministrstvo v prejšnji sestavi, bo marca že pripravljen za delovanje, drugi naj bi bil nared poleti, tretji pa predvidoma jeseni.

Nekdanji minister vam očita, da ste pri nakupu privolili v oderuške cene. Kakšen je vaš odgovor?

Ključni vzroki za težave z nakupom linearnega pospeševalnika so po mojem mnenju nepravilno pripravljeni razpisi, ki jih je pripravilo nekdanje ministrstvo, in zakonodaja, ki je na tem področju precej nedorečena. Ker revizijska komisija ni ugotovila razlogov proti, smo se odločili, da bomo nakup pospešili, v prihodnosti pa pazili, da bodo razpisi transparentni in natančni. Seveda se lahko zgodi, da mi bo še kdo očital negospodarnost oziroma da v tem primeru nisem deloval v skladu z varčevanjem, toda moje osnovno vodilo je skrb za bolnike. Omenjeni aparat je po mnenju strokovnjakov izredno kakovosten, res pa je, da cena ni nizka, toda to je edina cena, ki jo imamo. Zdravljenje bo odslej boljše, bolnikom ne bo več treba hoditi v tujino, čakalna doba za obsevanje bo krajša.

Čakalne dobe so že leta na vrhu seznama težav v zdravstvu. V prejšnjem mandatu so se vrste ponekod, denimo za srčne operacije, skrajšale. Lahko kmalu pričakujemo krajše čakanje tudi drugod?

Povprečna čakalna doba se v prejšnjem mandatu ni skrajšala, marveč podaljšala. Res je, da je čakanje na srčne operacije krajše, vendar se je strahovito podaljšala čakalna doba na pripravo operacije, saj bolniki na koronografijo čakajo kar leto dni. Posegov je manj tudi zato, ker so nekatere bolnike preprosto zbrisali s seznama čakajočih, nekateri so umrli ... Čakanje se je torej skrajšalo zgolj navidez.

Kaj boste storili vi: kako nameravate skrajšati čakalne dobe?

Že pred štirimi leti smo pripravili posebno mrežo osnovnega zdravstva, ki pa ni nikoli zaživela. To mrežo, ki bo tudi osnova za sodelovanje med bolnišnicami in zdravstvenimi domovi, bomo zdaj posodobili in jo skušali uveljaviti. Obenem nameravamo reorganizirati delo v bolnišnicah; tako bomo lahko ustvarili razmere za učinkovitejše nadaljnje zdravljenje. Nič nam namreč ne pomaga, če skrajšamo čakanje na posamezen poseg, potem pa bolnika ne moremo normalno zdraviti naprej, ker za to ni prostora. Z enkratnim denarnim nakazilom si torej ne moremo kaj prida pomagati, stvari je treba spremeniti sistemsko.

V preteklosti ste večkrat opozorili na pomanjkanje zdravnikov. V zadnjem času na to javno opozarjata tudi zbornica in sindikat. V Fidesu pravijo, da bi potrebovali vsaj še osemsto zdravnikov. Se s tem strinjate?

Vsekakor se strinjam, da je v Sloveniji premalo zdravnikov; to nenazadnje potrjujejo tudi podatki. Po moji oceni primanjkuje približno tristo zdravnikov, številka osemsto se mi zdi nekoliko pretirana.

Ali bi torej lahko dejali, da je položaj alarmanten?

Položaj je alarmanten že nekaj časa. Sam sem na to opozarjal že leta 1997, vendar me nihče ni jemal resno. Kmalu zatem nam je sekundiariat "pobral" približno 250 zdravnikov. Dveletni obvezni sekundariat bo zaradi sprememb v poteku specializacij od leta 2007 naprej odpravljen, ostalo pa bo polletno pripravništvo, kar pomeni, da bomo privarčevali leto in pol oziroma generacijo in pol. Na drugi strani pričakujemo, da bo položaj na Štajerskem in Koroškem, kjer se ta hip spopadajo z najhujšim pomanjkanjem zdravnikov, znatno omilila mariborska medicinska fakulteta. Toda počakati bomo morali vsaj osem let in medtem iskati drugačne rešitve.

Ena od teh rešitev je tudi uvoz zdravnikov. Zdi se, da ste še posebno naklonjeni Čehom in Slovakom ...

Nobene posebne naklonjenosti ni, res pa je, da se tamkajšnji zdravniki zaradi podobnosti jezikov lahko zelo hitro naučijo slovenščine. Sam jih nekaj poznam in reči moram, da so se jezika naučili v letu dni. Poleg tega so se zelo hitro znašli in prilagodili novim razmeram

Tudi zato, ker je zdravnikov premalo, imajo manj časa za bolnike. Na drugi strani bolniki od zdravnika pričakujejo, da jim bo prisluhnil in se z njimi temeljito pogovoril, to pa se, kot vemo, ne dogaja vedno. Težava ni samo v pomanjkanju časa; nekateri zdravniki komunikaciji z bolniki preprosto ne namenjajo dovolj pozornosti. Se strinjate?

Da. To opažamo vsi. Ni vedno kriv samo čas, včasih so krivi tudi zdravniki in osebje. Z bolnikom se je treba pogovarjati, za bolnika si je treba poiskati in vzeti čas. Seveda to ni vedno izvedljivo. Ko denimo na urgenco pripeljejo petnajst ljudi hkrati, je kaj takega preprosto nemogoče. Toda načeloma bi morali zdravniki na vseh ravneh posvetiti več pozornosti komunikaciji in ustreznemu odnosu z bolnikom. Dobrega zdravnika namreč odlikuje tudi čut za delo z ljudmi. Kot ga seveda odlikuje dobra strokovna podkovanost, kajti samo s prijaznostjo in pogovorom ne more reševati življenj. Potrebna je torej kombinacija obojega.

Eno od področij, ki se jih boste morali lotiti, je tudi zdravilstvo. Kakšen je pravzaprav vaš odnos do tako imenovanih alternativnih metod zdravljenja?

Najprej želim poudariti, da sam nikoli ne uporabljam izraza alternativna medicina. Medicina je samo ena in kar ni medicina, tudi ne more biti njena alternativa. Akupunktura zdaj sodi v medicinske dejavnosti, saj je znanstveno dokazano, da daje določene rezultate. Pri večini tako imenovanih alternativnih metod pa najverjetneje nikoli ne bo mogoče dokazati, da lahko določen postopek z enakimi rezultati ponovite pri več bolnikih. Zdravniki zdravijo z znanstveno dokazanimi metodami, na drugi strani pa metode, s katerimi se ukvarjajo zdravilci, posameznikom sicer lahko pomagajo, toda težko bi jih poimenovali zdravljenje.

Kako pa si razlagate vse večjo priljubljenost zdravilskih metod?

Težko. Še več, fenomen zdravilstva se mi zdi povsem nerazumljiv. Ne morem namreč razumeti, kako lahko ljudje plačujejo velike zneske za nekaj, za kar že vnaprej vedo, da ne bo prineslo rezultatov oziroma precej borne, na drugi strani pa jih je težko prepričati, da bi prispevali tolar več za zdravstvo, kjer je tako rekoč vse "zastonj". Morda del krivde za to nosi medicina oziroma sistem, ki zdravniku pogosto ne daje dovolj časa za temeljit pogovor z bolnikom.

Pri nas se z zdravilstvom lahko ukvarjajo tako rekoč vsi razen zdravnikov. Marsikje v Evropi je to drugače urejeno: ponekod se s homeopatijo ali kiropraktiko lahko ukvarjajo zgolj zdravniki, v skandinavskih državah lahko zdravilske metode poleg zdravnikov izvaja vsakdo, ki ima licenco ... Zakaj so pri nas omejitve za zdravnike tako stroge?

Načeloma nimam nič proti zdravilstvu, menim pa, da se zdravniki z njim ne bi smeli ukvarjati, če pa se že, naj se ukvarjajo samo s tem. Kaj se bo dogajalo v nasprotnem primeru? Bo zdravnik, ki dopoldne nima časa za pogovor z bolnikom, popoldne čudežno našel čas za zdravilske metode in njihove potencialne uporabnike?! To nikakor ne gre!
Sicer pa se mi zdi ta hip najpomembnejše, da naposled tudi v Sloveniji zakonsko uredimo področje zdravilstva. Zakonodaja, s katero bomo določili pravice in dolžnosti zdravilcev, je pripravljena in upam, da bo čimprej sprejeta. Sam bom naredil vse, da bo zakon tudi čimprej zaživel.

Pred vami je torej veliko dela. Česa se boste lotili najprej?
 
Predvsem bom skušal doseči večje razumevanje. S tem imam v mislih tako razumevanje med ministrstvom in zdravniki kot razumevanje med vsemi zaposlenimi v zdravstvu. Za dosego tega cilja bo seveda najprej treba normalizirati odnose, ki so v zadnjih letih popolnoma degenerirali. Zdi se, kot da vsakdo počne, kar hoče, in nihče za nič ne odgovarja. Če nam bo uspelo vzpostaviti red in uveljaviti za delo nujno potrebno hierarhijo, potem bomo naredili veliko. In tudi bolniki bodo zadovoljnejši.

Mirjam Toporiš Božnik

mag. Mirjam Toporiš Božnik certificirana apiterapevtka in NLP praktik hipnoze

Postavi vprašanje

Sonja Kapun

Sonja Kapun dr. med. spec. interne medicine

Postavi vprašanje

Gorazd Kalan

mag. Gorazd Kalan dr. med. spec. pediatrije

Vsi Viva strokovnjaki