Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Miša Molk, televizijska voditeljica

Miša Molk
Miša Molk (Foto: Žiga Culiberk)

Miša Molk je prva dama razvedrilnega programa slovenske televizije. Je voditeljica in varuhinja pravic gledalcev, urednica, scenaristka, mama in še vedno lepotica. To jesen se je vrnila tja, kamor pravzaprav spada – v vlogo očarljive, pronicljive in iskrive voditeljice pogovorne oddaje, provokativno poimenovane Zgoraj brez, v kateri razkriva izjemne življenjske zgodbe svojih gostov. Vodi tudi novo spletno oddajo, tematski podcast Govori molk, v kateri z gosti odpira teme, o katerih se v javnosti redko ali neradi pogovarjamo. Za Vivo je razmišljala o svojem življenju, delu, medijih, materinstvu, lepoti, zrelenju in iskanju notranjega miru.
Iz vseh vaših intervjujev, besed in tematik, ki jih odpirate v zadnjem času, izžareva neka življenjska zrelost. Pot, ki vas je vodila do tega, je bila zagotovo razgibana. Ste se na njej veliko spotikali? Katere so bile vaše glavne življenjske prelomnice?
Ne bi rekla, da gre za prelomnice, saj je vse le del istega življenjskega toka. Vsak dogodek te opredeli, zaznamuje. In če imaš srečo, tudi obogati. Četudi boli. Seveda me je materinstvo zelo spremenilo, saj nisi več odgovoren le zase, ampak tudi za otroka, za družino. Prinese ti več miline, razumevanja, pozornosti, saj nisi več gospodar svojega časa, ampak ga moraš znati podeliti. In kar je najbolj pomembno, nimaš vedno ti prav, ampak si primoran razumeti tudi pravice drugih in sebe včasih umakniti.

Kako ste usklajevali poti kariernega in osebnega zorenja? Ste v katerem obdobju čemu dajali prednost na račun česa drugega?
Na srečo mi je kar uspelo združevati oboje. Seveda tudi s pomočjo partnerja in z velikim naporom. In kadar je zaškripalo, sem se morala potruditi in se ozreti vase. Prav v stiskah sem spoznavala sebe. Najprej se počutiš skorajda ničvreden, potem pa se počasi spet umestiš in prenehaš biti žrtev.

Ko se ozrete nazaj, ali obžalujete katero svojo odločitev? Bi danes naredili kaj drugače?

Je bilo kar prav in nujno vse, kar se mi je zgodilo. Moja svoboda misli zdaj teče tako, da me ne ovira, pa še do drugače mislečih sem razvila ljubeznivo distanco in razumevanje.

Ali ste spravljeni s sabo? Ste v harmoniji s sabo, čutite mir v duši? Kaj vam to v bistvu pomeni, kako to vi razumete?
Prav o tem govorim, da namreč nisi sam na tem svetu. Da se ne moreš vesti, kot da se te zgodbe in nesreče drugih ne tičejo. Vem pa, da si v škripcih vedno zelo sam in da se moraš najprej sam odločiti, kaj boš naredil. Potem pa kar steče.

Ali je sploh mogoče doseči ta mir v duši, spravljenost s sabo v tej dirki, kot je današnje življenje, kjer nas žene storilnost, tekmovalnost in profit?
Ni lahko, za marsikoga ne. Ampak, saj nas ne goni le kapital. Tudi umetnost nas lahko neizmerno pocrklja. In lepi ljudje. Pogovori z njimi. Izmenjava izkušenj in mnenj.

Kaj pa je pogoj, da dosežemo to usklajenost, ravnovesje s samim seboj?
Veliko samoizpraševanja, empatije in ljubezen do samega sebe. Pa ne tisti egocentrizem, jaz, potem pa daleč nič, temveč zavedanje, da si delimo ta svet, da ga skupaj lahko zaljšamo ali usmrajamo. Če sebe nimaš rad, sikaš in jadikuješ vsevprek.

Kdo in kaj je najbolj oblikovalo vašo osebnost, vaš pogled nase, na druge, na moške, na življenje, odnose …

Prodornejši pogled v mojo žuborečo psiho se je ustavil marsikje. V številnih knjigah, filmih in ob poslušanju glasbe. Veliko sem pred mnogimi leti prevrtala v sebi tudi v pogovorih s kliničnim psihologom, ko sem skušala razumeti, zakaj moja partnerska zveza ne deluje tako, kot sem pričakovala. Saj veste, najprej krivdo nabiješ sam sebi.

Koliko je v svetu, ki mu vladajo moški, prostora za žensko energijo, modrost? Kaj je za vas ženski princip, kako ga razumete?
Pojma nimam o moških in ženskih principih. Hormoni so tako zelo pomešani med seboj. In s tem tudi lastnosti. Moški in ženska sta v vsakem človeku. Oba imata srce in oba imata razum. Zato me arhetipsko razstavljanje spolov pušča povsem neopredeljeno. Obema včasih primanjkuje uravnoteženosti med čustvenim oziroma intuitivnim in razumskim delovanjem. Pomembnejše je vprašanje enakih možnosti žensk pri vključevanju v družbeno okolje, iskanju službe, ovrednotenju njihovega dela, delitve dela doma in seveda večja, bolj angažirana vpletenost moškega v vzgojo otrok in skrb zanj.

Ali potrebuje ta svet več ženske energije, več solidarnosti med ženskami, ženske moči? Kaj bi bilo drugače, če bi svet vodile ženske?
Kot sem omenila že prej, tako moški kot ženske smo različni. Take stereotipne delitve me ravno ne navdušujejo.

Kaj pa uspeh Melanije Trump? A je biti žena prvega moža sveta nekaj, kar bi lahko razumeli kot uspeh?
Z njenega stališča gre prav gotovo za uspeh. Kaj pa si jaz mislim, je pa povsem irelevantno in tako daleč od mojega sveta, da nimam nikakršne potrebe komentirati. Pa niti poznamo je ne.

Ženske se veliko pogosteje kot moški ujamemo v past in pademo v vloge; matere, partnerke, ljubimke, podjetnice … Poleg tega smo pogosto nagnjene k popolnosti, kar hitro lahko pripelje do nezadovoljstva, pretirane samokritike in tudi depresije. Še vedno stremite k popolnosti?

Oh, ti časi, ko sem želela vse stvari speljati stoodstotno, so hvala bogu že davno mimo. Zadušljivo je, če si ne upaš storiti napake ali priznati, da ti kaj ne gre najbolje, da imaš tudi slab dan, da si lahko žalosten ali včasih potegnjen vase. To je svoboda.

Ker smo tako naravnane, in prav k temu nas sili tudi družba in sistem, je pravzaprav normalno, da nam pred očmi razpadajo osnovne človeške vrednote, kot so sočutje, videti tudi drugega človeka, iskrenost, spoštovanje, dostojanstvo … Kako bi to ustavili in obudili te vrednote? Kako jih v takšnem svetu vzgajati pri otrocih?
Negovati je treba te vrednote, se o njih pogovarjati in jih širiti. Tudi v medijih, z dobrimi vzori. Pa razložiti otroku, kaj je pomembno v življenju in kaj je obrobno. Sami moramo biti vzor. Tudi v tem, kako rešujemo konflikte in nesporazume.

Kaj pa mediji? Kakšna je vloga medijev, televizije v tem svetu – v kolikšni meri ga ustvarja in koliko je le njegov odraz?
Mediji lahko veliko naredijo za širjenje pozitivnih vrednot. Preveč govorimo o kratkoročnih uspehih, o instant slavi, o potrošništvu. Nenazadnje mediji razkrijejo veliko nepravilnosti naše družbe, pohlep in zlagano podobo demokracije, opozarjajo na krivice, izkoriščanja in manipulacije. Pogosto opravijo delo, ki bi ga morale druge, za to odgovorne službe.

V svoji novi oddaji Zgoraj brez odpirate pomembne življenjske vidike – koliko je sploh še prostora na televiziji za tovrstne globlje pogovore in vprašanja, ki osmišljajo naše življenje?
Prostora je dovolj, le pravi duh mora biti prožen in voljan.

Tudi v vašem novem podcastu, oddaji Govori molk, teče pogovor o temah, o katerih se v javnosti redko ali neradi pogovarjamo, denimo o samskosti in samomoru, v katerem tudi tenkočutno izbirate svoje sogovornike. Koliko ima pri tem moči avtonomija avtorja, ustvarjalca oddaje, in koliko je to v skladu ali nasprotju s pričakovanji gledalcev, ki so v primeru javne televizije tudi njeni financerji?
Gledalcev in poslušalcev ne smemo podcenjevati. Niso neka amorfna, brezoblična bitja in masa, ki ne ve, kaj hoče in želi. Zato mora biti tudi programska ponudba zelo raznovrstna in mora nagovarjati različne družbene strukture.

Kako pomembno je, da odpiramo ta vprašanja, glede na to, da jih večina ljudi sploh noče slišati in se z njimi ukvarjati? Kaj vas pri tem vodi?
V tem zbezljanem času, ko ima človek premalo časa zase, ko je treba nenehno razmišljati, kako bo šlo, če sploh, ko se strah seli v ljudi, so občutljive teme zelo dobrodošle. Vodita me pa ljubezen in želja po tem, da ljudi razumem, če se le da, tudi pomagam.

Kaj vam osebno pomeni lepota? Kaj bi sporočili mladim, zlasti dekletom, kaj je pomembno za kvaliteto življenja – v odnosu do sebe, do zunanje in notranje lepote?

Predvsem je treba predelati notranje nevihte in nezadovoljstva. Se včasih tudi na trdo in iskreno pogovoriti s seboj in dojeti, da res nihče ni popoln. Da imamo vsi boljše in slabše lastnosti in dneve. In ko to dojamemo, tudi sebe lahko ljubeče objamemo.

Kaj pa zrelim, odraslim ženskam, vašim vrstnicam?

Pomembno je, da se ne zavedajo le svojih dolžnosti, ampak tudi pravic, da si vzamejo malo časa tudi samo zase, za sprehod, za pogovor, za druženje. Da lahko včasih enostavno rečejo, ne zmorem, ne da se mi in prosijo za pomoč.


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

sporočila z naslovnice

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.