Uršula Cetinski, generalna direktorica Cankarjevega doma

Uršula Cetinski, generalna direktorica Cankarjevega doma.
Uršula Cetinski, generalna direktorica Cankarjevega doma. (Foto: Grega Žunič)

Nihče ne odide ven tak, kot je prišel noter

»Kulturni centri so kot rastline, na katere vplivajo spremembe v starosti, letni časi in okolje, zato je potrebno vedno znova iskati nove poti. In ko se izkaže, da si našel nekaj novega, kar je obrodilo sadove, je občutek res fantastičen – kot bi dobil nove otroke,« pravi Uršula Cetinski, generalna direktorica Cankarjevega doma. Kulturna menedžerka z bogatimi izkušnjami namerava našo največjo kulturno institucijo, ki ima že sedaj impresivnih pol milijona obiskovalcev na leto, še bolj odpreti javnosti: »Za zaposlene v Cankarjevem domu je največja motivacija dejstvo, da nas obišče ogromno ljudi, pri tem pa nihče ne odide ven tak, kot je prišel noter. Kultura se vsakega dotakne, kultura vsakega spremeni.«

5 STRANI

INTERVJU DARJA ZGONC
Slabo leto ste že na čelu Cankarjevega doma. Prejšnji direktor Mitja Rotovnik, ki je to ustanovo vodil več kot tri desetletja, je ob odhodu dejal, da jo nasledniku zapušča v solidni kondiciji – v kakšni kondiciji je danes?
Prejšnji direktor je Cankarjev dom zapustil v kar najboljši kondiciji, kot ga je lahko v tistem trenutku, toda tudi Cankarjev dom se ni mogel izogniti širšim ekonomskim okoliščinam. Danes tako prejemamo za kar milijon evrov manj sredstev kot pred petimi leti, kar se seveda zelo pozna. Zadnji dve leti tudi ne dobimo nobenih javnih sredstev za infrastrukturo in tehnično opremo, kar pomeni, da se položaj vsako leto slabša. Cankarjev dom je veliko bolj ranljiv kot druge kulturne ustanove, saj mora »pridelati« od 40 do 50 odstotkov lastnih prihodkov, če hoče obstati, podobne kulturne ustanove pa od 10 do 15. Smo javni zavod, naša konkurenca pa so podjetja oziroma gospodarske in druge družbe, ki so veliko prožnejše. Kljub temu je polletno poročilo zelo spodbudno, naši rezultati so boljši kot lani ob enakem času. To je seveda velika spodbuda tako zame kot za celoten kolektiv ter znak, da gredo stvari na bolje.

Kje vidite mesto oziromavlogo naše največje kulturne hiše v prihodnosti?
Ko so pred štirimi desetletji postavili Cankarjev dom, je bila njegova struktura presenetljivo podobna Barbican Centru v Londonu. Čeprav smo kulturo v socializmu pojmovali popolnoma drugače, so takrat postavili temelje, ki so bili izjemno podobni evropskemu modelu. Če bodo razmere v Sloveniji vsaj približno enake, kot so sedaj, bomo ohranili usmeritev, ki je v svojem bistvu enaka usmeritvam oziroma modelom podobnih centrov po Evropi. Pri tem modelu pa gre za kombinacijo vrhunskih umetniških dogodkov in kongresno-komercialne dejavnosti.

Medtem ko se je o vrhunskih dogodkih veliko govorilo, je bila kongresna dejavnost, vsaj kar se medijskega odziva tiče, v preteklih letih nekako v ozadju.

Res je. Ob omembi Cankarjevega doma običajno vsi takoj pomislijo na vrhunske koncertne dogodke, pozabljajo pa, da se tu vsako leto odvije ogromno znanstvenih kongresov in strokovnih srečanj.To jesen denimo začenjamo s svetovnim kongresom o Alzheimerjevi bolezni, ki postaja eden najbolj perečih problemov človeštva. Prihodnje leto gostimo svetovni kongres robotike, vmes pa še številne medicinske kongrese na najvišji svetovni ravni. Za prihodnjo sezono pripravljamo tudi novost – ukvarjali se bomo z odnosom med znanostjo in umetnostjo. Skratka, na tem področju se dogaja res veliko.

Ob prevzemu funkcije ste napovedali vrsto sprememb, med drugim tudi to, da je potrebno Cankarjev dom bolj odpreti za javnost. Kako konkretno nameravate to izpeljati? Včasih se zdi, da je večina prireditev in dogodkov namenjena prej ožjim krogom kot širši javnosti.
V resnici imate prav. Posamezni dogodki so res namenjeni ožjim krogom, toda če pogledamo število obiskovalcev v celoti– todosega približno pol milijona ljudi na leto, imamo pred seboj zelo impresivno številko. Rešitev ni v tem, da bi pripravljali popularne dogodke, saj Cankarjev dom ni takšna ustanova. Slovenska kultura in slovenska znanost bi bili,če bi šli v to smer, oropani. Poiskati moramo nove načine za predstavitev kakovostnih vsebin. Tako smo nedavno sodelovali z veleblagovnico Nama, kjer so pripravili predstavitve jazz festivala. V tem stilu so opremili izložbo, pripravili različne dogodke... Želja vseh tovrstnih centrov je, da bi zaradi staranja prebivalstva pridobili mlade, hkrati pa tudi nove ljudi.

Na kakšen način nameravate privabiti več mladih?
Težko jih je privabljati še bolj, kot jih že sedaj. Kulturno-vzgojni program, ki ga vodiBarbara Rogelj, je v zadnjih desetih letih naredil največji korak naprej. Ta program v Cankarjevem domu še nikoli ni bil tako obsežen, kot je sedaj, kulturna vzgoja je postala skorajda znanost.

Če želite kulturno-umetniške vsebinepribližati čim več mladim, je verjetno potrebna tudi določena »vzgoja za kulturo«?
Človeka najprej opredeli družinski krog, vendar pa nimajo vsi te sreče ali pa starši možnosti, da bi dajali veliko poudarka vzgoji za kulturo. Zato je toliko pomembnejša vzgoja v vrtcih in šolah. Cankarjev dom je izvršni producent prireditve, poimenovane Kulturni bazar, na kateri se vsako leto predstavijo skoraj vse kulturne organizacije iz Slovenije, ki delajo za šole. Pripravljamo ga v sodelovanju z Ministrstvom za kulturo in številnimi drugimi partnerji. Kot prvi v svetu smo začeli izobraževati kulturne koordinatorje, ki na posameznih šolah izbirajo kulturni program. Izobraževanje za kulturnega koordinatorja je postalo del njihove službe in od takrat daljese je to področje profesionaliziralo. Ne gre le zato, da otroke pripeljejo v kulturno ustanovo, ampak tudi za izbiro tega, kar bodo otroci tam videli. To je model, ki ga predstavljamo po svetu in ima izjemno lepe odmeve.

Cankarjev dom naj bi, kot načrtujete, znova postal vodilni center za kulturne in kongresne dogodke v širši regiji. S čim lahko prodrete v svet oziroma osvojite širšo regijo? Kje vidite glavne priložnosti?

Vrhunski glasbeni in gledališki dogodki so tisto, kar najbolj pritegne. Cankarjev dom je že sedaj zanimiv za sosednjo Avstrijo, Italijo in Hrvaško, prav tako je v sosednjih regijah moč kupiti naše vstopnice. Po drugi strani pa si utiramo pot tudi z dogodki, kot je prej omenjeni Kulturni bazar. V nekaterih državah bivše Jugoslavije so že pokazali zanimanje za ta model. Nasploh je ena od naših poslovnih prednosti sodelovanje v tem prostoru, saj lahko tako skupaj konkuriramo na evropskih razpisih.

Z Mladinskim gledališčem, ki ste ga vodili osem let, ste uspešno prodirali v svet –Mladinsko gledališče je zagotovo najbolj prepoznavno slovensko gledališče v svetu. Kakšen je recept za to –dobre predstave ali še kaj?
Če v nekaj vložiš veliko energije, običajno sledijo rezultati. Poleg tega človek z leti pridobiva izkušnje in osebna poznanstva, ki so vir dragocenih podatkov. Tako bolj natančno veš, na koga se moraš obrniti, katere niti moraš povleči. Seveda je osnova dobra vsebina, ampak zelo pomembno je tudi uspešno umeščanje in dobro mreženje. Kulturne ali znanstvene vsebine je treba znati posredovati na pravi način in pravi ciljni publiki, zato je pomembno, da poznamo prave profile ljudi.

Vodenje Cankarjevega doma ste prevzeli v kriznih, tudi za kulturo zelo neugodnih časih. Reže se povsod. Koliko in kako se kriza pozna v kulturi, v umetniškem ustvarjanju?

Kriza se, tako kot na drugih področjih, tudi tu zelo pozna, kultura jezelo okleščena. V času, ko se Slovenija odpira v gospodarskem smislu in se lastništvo podjetij seli v tuje roke, pogosto razmišljam o tem, po čem nas bodo sploh še prepoznali, razen po jeziku. Izobraževanje v materinščini in kultura sta glavni prepoznavni komponenti, ki opozarjata na nas in ohranjata našo identiteto. Če bomo na to pozabili, je lahko zelo nevarno.Poleg tega bomo z udarom na kulturni proračunprikrajšani za umetniške dogodke, za kakovostno kulturo. To pa je zelo slabo za intelektualni in duhovni napredek v državi.

Sponzorstva so eden od pomembnih zunanjih virov financiranja vašega programa. Krizni časi so tudi tu naredili svoje – podjetij, ki so sposobna sponzorirati, je vse manj.
Res je, kriza je tudi tu naredila svoje. Podjetij, ki si lahko privoščijo sponzoriranje, je občutno manj, hkrati pa se sponzorski vložki manjšajo. Poleg tega pri nas, za razliko od mnogih evropskih držav, ni nobenih resnih spodbud ali davčnih olajšav za sponzoriranje. Odločilna je zgolj zavest o pomembnosti umetnosti, kulture in znanosti, kar pa ni prav. Tu bi politika in država morali narediti več. V primerjavi s preteklimi leti je danes tudi veliko več menjav vodstev podjetij, kar pomeni, da se moramo vedno znova spoznavati. Pri sponzoriranju se sicer gradijo dolgoletna partnerstva, znotraj katerih si obe strani medsebojno zaupata. Delo s sponzorji je skupno delo za določeno prireditev, pri čemer je odnos globlji od zgolj finančnega, saj gre za soustvarjanje.

Partnerski odnos zdaj gradite tudi z revijo Viva. To jesen skupaj pripravljate abonma, v začetku leta pa ste gostili festival za celostno zdravje DaoYah. Zakaj ste se odločili, da odprete vrata tudi alternativnim metodam?
Partnerstvo z Vivo se je začelo na festivalu DaoYah, ki se je pri nas prvič zgodilv začetku leta. To noviteto jepostavila direktorica komercialno-kongresne dejavnosti Breda Pečovnik v sodelovanju s strokovnjaki za alternativne metode zdravljenja. Pri tem je zelo pazila na to, da so bili vsebinski sogovorniki ljudje, ki so izobraženi na obeh področjih, torej takona področju uradne kot alternativne medicine. Pri tovrstni tematiki – celostno zdravje in alternativne prakse – smo namreč lahko hitro na zelo spolzkem terenu. Festival pa je pokazal, da ta tema ljudi izjemno zanima.

Kje, če sploh, vidite povezavo med kulturo in zdravjem?
Zdravo življenje pomeni zdravo telo, a ne samo to – zdravo telo potrebuje tudi druge vsebine in zelo pomembne vsebine so zagotovo tudi umetniške. Lani sem si v arheološkem muzeju v Zadru ogledovala sklede iz kamene dobe. Karpresunilo me je, kako lepo okrasje s školjkami so imele. Vedno smo sklepali, da so bili naši predniki bliže živalim kot človeku, toda v človeku je bilo vedno prisotno strmenje po lepem, po novih spoznanjih. Že v davnih časih ljudem ni bila dovolj le uporabna skleda –posoda, ampak je morala biti ta tudi lepa. To me je res ganilo.

Lahko torej »kultura zdravi in umetnost lajša bolečine«?
Prav gotovo. Kultura nas spreminja, kulturni dogodki spreminjajo naše življenje. Za vse zaposlene v Cankarjevem domu je največja motivacija dejstvo, da nas obišče ogromno ljudi, nihče pa ne odide ven tak, kot je prišel noter. Kultura se vsakega dotakne, ga spremeni. Kulturni centri vse bolj postajajo tudi socialna srečevališča – ljudje se spoznavajo in zbližujejo, Cankarjev dom tako postaja nekakšen širši dom.

Vso dosedanjo poklicno pot ste posvetili kulturi. Bili ste kulturna urednica na Radiu Študent, direktorica Koreodrame, soustanoviteljica Mesta žensk, v CD ste že delali kot vodja programa gledališča in plesa, več let ste vodili Slovensko mladinsko gledališče… Kaj vas je povleklo v svet kulture in umetnosti in kaj vas vleče, da brez predaha vztrajate v njem?
Verjetno ima največ zaslug za to vzgoja. V hiši, v kateri sem živela kot otrok, je stanovala tudi gospa, ki je bila računovodkinja v ljubljanski Operi. Večkrat nam je podarila vstopnice za gledališče in opero, kamor me je že zelo zgodaj vodila mama. Poleg tega je bil oče predan spremljevalec likovne umetnosti, zato sva si z bratom pogosto ogledala različne likovne razstave doma in v tujini. Čeprav se v primarni družini nihče ni poklicno ukvarjal z umetnostjo, nas je ta spremljala vseskozi in povsod. In tako je ostalo do danes.

Ves čas ste na vodstvenih položajih. Koliko je pri nas vloga kulturnega menedžerja sploh priznana in cenjena?

V tujini je zelo zaželeno, da človek, ki vodi kulturno ustanovo, združuje obe znanji, torej vodstvene in umetniške vsebine. Pri tem greza dva različna načina razmišljanja, v enem dnevu moraš v eni osebi združevati dve. Tak tip človeka je skorajda nujen za učinkovito vodenje kulturne ustanove, zato je to v svetu zelo cenjeno, kar se pozna tudi pri prihodkih kulturnih menedžerjev. Pri nas tega ni, tudi prihodki so relativno skromni. Ko se pogovarjaš z direktorji najbolj elitnih kulturnih ustanov, lahko hitro občutiš, da ne uživaš življenja z enako žlico kot oni. Zato jih je potrebno osvojiti z znanjem in razgledanostjo, kar pa ni vedno lahko, če tudi v socialnem smislu nisi v podobnem položaju.

V enem od pogovorov ste dejali, da je bistvo vašega poklicaomogočiti umetnikom, da uresničijo svoje vizije. Vam je kdaj žal, da niste na tej drugi – zgolj ustvarjalni strani?
Ne. Za umetnost se moraš roditi, ni pa seveda dovolj, da se le rodiš s talentom, ampak ga moraš tudi brusiti. Toda – če talenta ni, je lahko zelo hudo. Če se človek ukvarja z umetnostjo, mora biti v sebi prepričan, da je bil za to poslan na svet. Vsakdo ima nekaj, kar obvlada – in pri meni je to očitno delo, ki ga opravljam. Od nekdaj me je namreč veselilo iskanje novih umetniških in poslovnih strategij. Kulturni centri so kot rastline, na katere vplivajo spremembe v starosti, letni časi, okolje, zato je treba vedno znova iskati nove poti. In ko se izkaže, da si našel nekaj novega, kar je obrodilo sadove,je občutek res fantastičen – kot bi dobil nove otroke.



Galerija

Uršula Cetinski, generalna direktorica Cankarjevega doma. Grega Žunič

Kultura nas spreminja, kulturni dogodki spreminjajo naše življenje. Za vse zaposlene v Cankarjevem domu je največja motivacija dejstvo, da nas obišče ogromno ljudi, nihče pa ne odide ven tak, kot je prišel noter. Kultura se vsakega dotakne, ga spremeni. Kulturni centri vse bolj postajajo tudi socialna srečevališča – ljudje se spoznavajo in zbližujejo, Cankarjev dom tako postaja nekakšen širši dom. Grega Žunič

Mirjam Toporiš Božnik

mag. Mirjam Toporiš Božnik certificirana apiterapevtka in NLP praktik hipnoze

Postavi vprašanje

Boštjan Kersnič

Boštjan Kersnič dr. med. spec. nefrolog

Gorazd Kalan

mag. Gorazd Kalan dr. med. spec. pediatrije

Vsi Viva strokovnjaki