Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Franc Novak, dr. med., prejemnik prvega priznanja Moj zdravnik 1997

Franc Novak, dr. med., prejemnik prvega priznanja Moj zdravnik 1997.
Franc Novak, dr. med., prejemnik prvega priznanja Moj zdravnik 1997. (Foto: Grega Žunič)

Najprej človek in šele potem zdravnik!

»Nikoli se nisem imel za »boga v belem«, je pa res, da včasih moram odločati med življenjem in smrtjo. Ko nekdo hudo zboli, sem gospodar življenja in smrti, saj ga lahko prepustim napredni medicini in dobi v telo kup cevi ter še nekaj časa životari ali pa ga tega rešim in prehodiva drugačno pot do konca - in to ni lahko,« pojasnjuje Franc Novak, dr. med., družinski zdravnik iz Zagorja, ki je bil leta 1997 kot prvi izbran za zdravnika leta in je prejel naziv Moj zdravnik 1997. Brez dlake na jeziku pripoveduje, da je znan tudi po tem, da je kolerik in včasih koga pošlje celo k pogrebniku, a se tak pacient potem hitro vrne v ambulanto, ker si želi živeti: »Tak je moj način dela, ljudje me poznajo in so si me izbrali. Zaupajo mi in vedo, da bom zanje naredil vse.«
Pred skoraj dvajsetimi leti ste, ko ste bili izbrani za zdravnika leta, dejali, da je ta naziv za vas velika moralna obveza. Kaj menite dve desetletji kasneje - ste to obvezo izpolnili?
Trudil sem se, morda ne toliko, kot so pričakovali eni, in morda bolj, kot so pričakovali drugi. Poklic zdravnika nosi s seboj moralno, etično in kazensko odgovornost. Kazenska je pravno definirana, etično odgovornost obravnava zdravniški ceh, morala pa je zelo subjektiven pojem. Moralna odgovornost je zame pravzaprav najpomembnejša. Če nekaj obljubiš, potem moraš to narediti. V mojem primeru je moralna odgovornost - odgovornost do bolnika. Človek, ki sedi nasproti mene, mi mora zaupati. Če mi ne zaupa, mi laže ali pa se me boji. Kot pravijo, se me večina »boji« (smeh), a ne v smislu strahu, pač pa v meni vidijo določeno avtoriteto – nekoga, ki bdi nad njihovim zdravjem.

Najpomembnejše v odnosu med zdravnikom in bolnikom je torej zaupanje.

Res je in to zaupanje mora biti obojestransko. Na bolnika gledam kot na partnerja, pomembno je, da enako misliva. Zaupati si morava toliko, da lahko odkrijem zadnji košček srca in odklenem skrinjico - če to doseževa, je zdravljenje enostavno. Pri tem ni pomembno, ali si nekatere stvari beležim ali ne, pomembno je, da jih poznam. Glede zapisovanja v kartoteko je sicer naš zdravstveni sistem zelo rigiden, veliko boljši je sistem, ki omogoča možnost, da je v kartotekah poleg osnovnih podatkov in zdravstvenih diagnoz še tretji del, ki je označen z zvezdico in zaščiten z geslom, dostop pa ima samo zdravnik. Ko umre, ta del ugasne in ga nihče ne vidi. V tem, z zvezdico označenem delu zdravnik beleži svoja opazovanja in pripombe: če se denimo bolnik laže, če nekaj ne želi povedati, če je nesramen ..., saj lahko vpliva na zaupanje in zdravje bolnika.

Kar 2.500 pacientov imate. Je pri tolikšnem številu sploh mogoče za vsakega imeti še »zvezdico«?

Za zvezdico bi bilo potrebno vzpostaviti ustrezen sistem, ki ga mi nimamo. Zvezdica je zato zgolj v moji glavi in vesel sem, da se za zdaj še lahko spomnim vsega, tudi za dvajset let nazaj.

Po strokovnih standardih naj bi imel družinski zdravnik 1.200 pacientov, vi jih imate dvakrat toliko. Koliko časa si sploh lahko vzamete zanje?

Že 1.500 pacientov bi zame pomenilo počitnice. Povprečen obisk pri zdravniku naj bi trajal od sedem do osem minut, pri meni je ta čas daljši. Delavnika zato nikoli ne zaključim ob dveh popoldan, ampak delovni čas skorajda redno podaljšam. Dnevno lahko dobro pregledam od 30 do 35 bolnikov, povprečno pa za enega porabim od 10 do 12 minut. Čas za bolnike si sproti razporejam – pregledam kirurške rane, ostalo naredi sestra, za to potrebujem le tri minute, tako mi za naslednjega bolnika ostane že 12 minut. Nekateri niti ne želijo, da kompliciram, drugi pa so v moji ordinaciji tudi po 45 minut. Sestre si včasih ob tem kar »pulijo lase« (smeh). V ordinaciji imam tudi poseben zvonček, ki zazvoni, če je bolnik pri meni več kot pol ure, na ta način bolniki vedo, da sem jim namenil dovolj časa. Moram pa reči, da je pravilnik o pacientovih pravicah in čakalnih dobah napisan zelo neživljensko. Avtorja bi najraje poslal v svojo čakalnico, pa v čakalnico na polikliniko in prav zanima me, kako bi se počutil, če bi denimo imel kakšen resen psihološki problem, ko bi mu zvonček zazvonil po osmih minutah in potem na vsaki dve minuti.

V pogovoru za Vivo ste pred dvema desetletjema poudarili, da sta najljubši leti vašega dela zadnji dve - ko vse bolj postajate družinski zdravnik. Še vedno radi delate kot družinski zdravnik?
To pa zagotovo. Včasih je sicer malce nerodno, ko posamezni družinski člani od mene pričakujejo, da sem sodnik, čemur se običajno izognem. Včasih se pritožujejo tudi starši, ki bi radi iz mene izvlekli podatke o otroku, ki je prav tako moj pacient, vendar jim, če so otroci starejši od 14 let, teh podatkov seveda ne posredujem. Nekateri so kar šokirani, čeprav vsem že na samem začetku povem, da bom otroka za pacienta vzel le pod tem pogojem.

Verjetno je to, da poznate celotno družino, velika prednost?

Seveda je lažje delati, če poznaš celo družino, od stare mame dalje. Tako namreč bolje poznaš socialno in čustveno okolje, v katerem tvoj pacient živi.

Kako se je v dvajsetih letih spremenilo delo družinskega zdravnika?
Moram reči, da se je kar precej poznalo, ko je eden od ministrov za zdravje skregal zdravnike in paciente. Zdravnike je poimenoval »bogovi v belem«, ni pa povedal, kaj in koga je s tem mislil. Za določene ljudi moram biti bog v belem, ker to želijo, drugi pa me ne jemljejo resno in iščejo diagnoze po internetu. Včasih sem bil rudarski zdravnik, sodeloval sem pri reševalnih vajah, bil zraven ob smrtih v rudniku, z rudarji sem preživel veliko časa, postali so moja družina. To sem prinesel s seboj v družinsko medicino, sledili so mi tudi pacienti in njihovi družinski člani, ki so me poznali. Nikoli se nisem imel za boga v belem, je pa res, da včasih odločam med življenjem in smrtjo. Ko nekdo hudo zboli, sem jaz gospodar življenja in smrti, saj ga lahko prepustim napredni medicini in dobi v telo kup cevi ter še nekaj časa životari ali pa ga tega rešim in prehodiva drugačno pot do konca - in to ni lahko. Ali pa denimo soočenje s smrtjo: včasih se zgodi, da ima nekdo hudo bolno babico ali mamo in ne more sprejeti, da bo umrla. Jaz sem tisti, ki mu mora dopovedati, da bo umrla in ji omogočiti dostojanstveno smrt doma. Pri tem ne govorim o evtanaziji, ampak o podaljševanju agonije v zadnjih dneh življenja. Ljudem želim dostojno smrt in v tem pogledu ne maram medicine, ki podaljšuje bolečo smrt. To potem postane bolezen drugih, ki želijo neozdravljivo bolnega človeka ohranjati pri življenju.
Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

moj zdravnik

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.