Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Saša Pavček: Drug drugega potrebujemo bolj, kot si mislimo

Saša Pavček
Saša Pavček (Foto: Matic Bajželj)

Prvakinjo SNG Drama Ljubljana Sašo Pavček poznamo in občudujemo predvsem kot odrsko igralko. A dvakratna žlahtna komedijantka je tudi profesorica za umetniško besedo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani ter zelo uspešna dramatičarka, pesnica, mama in žena. Ob svojem iskrenem in tenkočutnem razmišljanju o umetnosti, svetu in odnosih je za naše bralke in bralce izbrala zelo toplo in navdihujočo pesem svojega očeta Toneta Pavčka.
Katera vloga, ki ste jo upodobili, vas je najbolj zaznamovala? Kakšni liki so vam najbližje?
Ljudje me najbolj poznajo po monokomediji Bužec on, bušca jaz, ki jo igram že sedemnajst let, z njo imela več kot 500 ponovitev, gostovala v Angliji, ZDA, Švici, Italiji, Avstriji, Nemčiji, BIH. Še vedno jo rada igram, saj je vloga polna življenja, erosa in humorja. Največ osebne izpovedi mi je omogočila vloga baročne slikarke Galactie angleškega avtorja Howarda Barkerja Slike z usmrtitv
e, saj govori o boju resnicoljubne, drzne umetnice z oblastmi, boju proti ozkogledosti patriarhalnega sveta. Njena etična načela so mi blizu, ne besediči, marveč pokaže umetniški angažma in doda, da je navdih vedno prigaran v lastnem potu. Rada imam like, ki imajo močen čustven naboj, recimo Antigona, Valery v uspešnici ljubljanske Drame Jez ali vloga za mišično boleznijo umirajoče ženske v kratkem filmu Barbare Zemljič Pravica ljubiti.

Katera pa je vaša najljubša vloga v zasebnem življenju?

V zasebnem življenju na srečo ne igram nobenih vlog, sem, kakršna sem. Pravzaprav je idealno tudi na odru, da nepotvorjeno živiš lik v trenutku, v stiku z drugimi in v dani situaciji. V zasebnem življenju po svojih močeh skušam prispevati, da bi bilo življenje mojih bližnjih, tistih, ki sem jim mama, žena, hči, teta, prijateljica, profesorica, kolegica, soseda, tudi sozemljanka … lepo in bi se ob meni počutili varne, mirne in sprejete.

V središče lanske decembrske številke Viva postavlja odnos do staranja. V tem življenjskem obdobju se stvari spreminjajo – odnos do sveta, do drugih ljudi, do sebe, do časa… vrednotenje vseh stvari je drugačno, zlasti od tistega, kar prej pričakujemo oziroma predvidevamo, da bi moralo biti. Kakšen je vaš pogled na to?
Življenje je nepredvidljivo in se stalno spreminja, na srečo še vedno živim z upanjem in čudenjem in zato velikokrat tudi z občudovanjem. Čudež je, da sploh smo. Da živimo, se zavedamo minljivosti in kljub temu občutimo neusahli vir sle po bivanju, užitka v gibanju, mišljenju, samoizpraševanju, ustvarjanju. Vse to nima zveze z leti. V mladih letih sem se kljub veliki energiji pogosto počutila staro in žalostno (nekoliko sem melanholična že po značaju), a zdaj se, kljub nemirnim časom, nemalokrat zalotim v stanju otroške zaupljivosti, radovednosti, v svetu domišljije, načrtov, tudi težnje po umirjenosti in modrosti. Vedno sem občudovala ljudi, ki jim tudi visoka leta niso vzela duha in želje po ustvarjanju ter težnje po izboljšanju sveta.

Kako ste doživljali očetovo staranje? Ste pri njem tudi zaznavali podobne spremembe?
Vsak človek je zase svet, čuden, svetal in lep, kot zvezda na nebu, je zapisal. Zato se tudi naju ne da primerjati, čeprav kri ni voda. Očetov duh je kljub bolezni in telesni izčrpanosti ostal nespremenjen, pesniški eros ga ni zapustil, pisal je do zadnjega, celo še več ustvarjalnega ognja je bilo v njem. Tudi zaradi te izkušnje verjamem v neusahljivost človekovega duha, v moč izpovedi, intelekta, ki ga, če ga redno uporabljaš, lahko ohranjaš v vsej moči do konca.

V luči zrelenja, kaj pri sebi opažate, da se spreminja? Ali gredo spremembe v smeri, ki ste si jo želeli?

Prav tako kot si želim modrosti in harmonične mirnosti, si želim otroškosti in strastnosti, drznosti in poguma. Želim si, da se z leti ne bi preveč otepala sprememb, da bi si kljub vsemu upala skočiti na glavo, brez oklevanja in strahu. Radovednost, učenje in razdajanje po mojem ohranjajo primerno ravnovesje in prav strast do odkrivanja novega je znak prožnosti duha.

Ste zadovoljni s svojim življenjem?

Večinoma ja, včasih nikakor ne. Ta stanja nezadovoljstva skušam sprejeti kot gonilo osebne rasti.

Obkrožalo vas je kar nekaj velikih moških: oče, brat, oče vašega otroka. Kaj so vam dali kot ženski?
Vsi trije so bili močne umetniške osebnosti, ki so med seboj neprimerljive. Največ, kar moški lahko da ženski, je, pravijo, ljubezen, v tem primeru v različnih oblikah. Ob tem zoriš in prideš do dragocenih spoznanj o sebi in medsebojnih odnosih.

… in kot umetnici?
Nenehen vir navdiha. Hvaležna sem jim.

Vaš oče je bil zagovornik družinskega zakonika, človek z jasnimi stališči, ki zahtevajo osebni pogum. Kako je to zaznamovalo vaš odnos do drugačnosti, posameznikov in skupin na obrobju? Kakšen je odnos slovenske družbe in kako vaš osebni? Kaj pa do beguncev? Koliko naš odnos do sveta določa vzgoja v primarni družini in koliko »samovzgoja« kasneje v življenju?
Oče je bil čuteč do otrok in kritičen do odraslih. O zakoniku je imel pozitivno mnenje, enako kot ga ima stroka, na polemike se je odzval odločno, bil je proti vsakršni stigmatizaciji. Moje mnenje je enako, dober starš je aktivno ljubeč in odgovoren človek, tisti, ki daje otroku oporo, ljubezen in varnost. Tako je moje mnenje ne glede na vzgojo in drugačne poglede, saj zagovarjam enakopravnost. Enakost pred zakonom in v praksi. In ravno v praksi se kaže absurdnost težnje proti zakoniku, saj je takih družin malo in nikogar ne ogrožajo. V Sloveniji je veliko resnih in dolgoletnih socialnih problemov, ki jih žal ne rešujemo, pozornost, čas in denar je zopet po nepotrebnem skrenil k zakoniku. Ogromno resnih problemov povzroča alkoholizem, pred tem zlom pa si družba zatiska oči.
Problem beguncev je širši in globlji, je posledica dolgotrajnih navzkrižnih političnih interesov, neoliberalizma, ki je nenasiten in perfidno vlada svetu. Na nas preži velika nevarnost za nove pojave fašizma, nasilja. Brez skupnega dolgoročnega, jasnega cilja, ki bi moral preseči kratkotrajne zasilne rešitve posameznih držav, ki se srečujejo z največjim premikom ljudi v zgodovini, brez vzajemne strpnosti, dialoške naravnanosti in humanizma ne bo šlo. Morda tudi z zavedanjem, da danes v tako negotovem svetu lahko vsak hitro postane begunec. A vse to lahko zveni kot govoričenje, kaj več osebnega si bom upala povedati šele, ko se bom vrnila s prostovoljnega dela, saj smatram, da to, da sem oddala obleke in obutev, ni dovolj.

V Vivi odpiramo problematiko spolnih zlorab otrok, ki je izrazito pereča tudi zato, ker o tem raje ne govorimo, saj se zelo težko soočamo s tolikšno bolečino in grozoto. Kaj menite, da bi bilo treba spremeniti /narediti, da ne bi obračali glave stran?
V svetovnem merilu je veliko naredil papež Frančišek, z njegovo pomočjo se je ta tema v vrhovih cerkve detabuizirala, odprla se je gnojna rana, pokazale so se njene posledice in sankcije. Mislim, da je v vsakem primeru potrebno zaščititi žrtve in rešiti njihovo človeško dostojanstvo, zato je treba ostro, hitro in odločno ukrepati. Nedejavnost in zatiskanje oči je enako podpiranju zločina, oboje pa je zločin zoper nedolžne otroke.

Pravijo, da človekov razvoj zaznamujejo izkušnje, ki niso vedno prijetne, predvsem krize, boleči trenutki, včasih tudi trpljenje in bolezen. Ali res lahko le boleči trenutki človeka pripeljejo naprej v razvoju, dvignejo na neke nove, višje dimenzije?
Ni nujno, da zgolj boleči, lahko so tudi ljubeči. Človek v kakršni koli krizi, tudi stagnaciji, potrebuje podporo drugih, upanje in vero v svetlobo ter lastno težnjo po napredovanju. Zakon užitka, potrošnje in udobnosti je človeka zbanaliziral. Lahko sicer še naprej tako životari, a če sam išče več in si želi duhovno napredovati, se je potrebno kakšni razvadi odreči. Potrebni so napori, delo, iskanje, včasih tudi negotovost, neudobje, česar pa morda ne zmore vsak. A človek, ki se bori za ideale, tudi tisti, ki se bori za svoje življenje, zmore nadčloveške napore in je navadno poplačan s spoznanjem, ki ga materialistični mehkužec ne bo nikoli doumel.

Če se strinjate s tem, kateri so bili prelomni trenutki, dogodki v vašem življenju?

Veliko jih je bilo. Težko bi naštevala, iz preizkušenj me je velikokrat rešilo delo, stik z naravo, prijatelji, moji domači, kolegi, dobra knjiga, pogovor, ne nazadnje tudi instinkt. Včasih me je tudi spodneslo, a kdor ne pade, ni pravi padalec, ki zna tudi skočiti in zlasti leteti.

Mimo je decembrski praznični čas, čas obdarovanja. Pa vendar ste vi ambasadorka prav posebnega darovanja - darovanja organov. Nekoč ste rekli: »Nekomu podariti življenje s svojimi organi … Je kaj večjega? Lepšega?«
Pred leti sem sprejela povabilo Slovenije Transplant, saj ima ta organizacija pomembno etično poslanstvo: reševanje človeških življenj, poleg tega se s profesionalnim delom uspešno zoperstavlja trgovini z organi. Človek si že od nekdaj prizadeva ubežati smrti in danes imamo pravzaprav srečo: medicina nam je omogočila, da smo lahko mi sami tisti magi, ki drugemu podaljšujemo življenje. To je velik privilegij. In ozaveščen, nesebičen človek, ki je odvrgel egoizem in predsodke ter želi pomagati, se zaveda, da je darovanje dobrobit. Drug drugega potrebujemo bolj, kot si mislimo. Morda bom že jutri jaz tista, ki bom z olajšanjem sprejela dar od nekoga, ki ga ni več. Že zdaj mu lahko rečem hvala za plemenitost, ki nima in ne sme imeti finančne cene. Zato sem tudi sama podpisala, da sem darovalka; če prenesete malo črnega humorja: odločila sem se za recikliranje same sebe, naj vzamejo, če le komu kaj prav pride.

Kaj je za vas najlepše darilo?
Pogovor.

Bi lahko za konec izbrali še svojo najljubšo pesem vašega očeta?

Tista, ki je meni najljubša, je prežalostna, ker na koncu reče: … prazen se vračam, dan je minil. Za vašo številko bi raje izbrala Dober dan, življenje.

Življenje, visoko, veliko, večno,
kličem ti: Dober dan
in ti ponujam roko za srečno
skupno vandranje v kdovekam.

Skozi solzenja, cvetenja, zorenja,
na severni in na južni tečaj,
v dolino solz in na goro vstajenja
in zmeraj znova k sebi nazaj.

Dober dan možnosti in dolžnosti,
dober dan posvečena norost.

Dober dan mila ptica mladosti
in tvoja pesem: dar in skrivnost.

Dober dan, življenje! Silno in milo.
Kot na praznik prihajam v tvoj hram
in ti šepetam na uho besedilo
zaljubljenih: Rad te imam!

Tone Pavček



Brez skupnega dolgoročnega, jasnega cilja, ki bi moral preseči kratkotrajne zasilne rešitve posameznih držav, ki se srečujejo z največjim premikom ljudi v zgodovini, brez vzajemne strpnosti, dialoške naravnanosti in humanizma ne bo šlo. Morda tudi z zavedanjem, da danes v tako negotovem svetu lahko vsak hitro postane begunec.


Radovednost, učenje in razdajanje po mojem ohranjajo primerno ravnovesje in prav strast do odkrivanja novega je znak prožnosti duha.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

sporočila z naslovnice

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.