Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Milojka Kolar Celarc, ministrica za zdravje

Milojka Kolar Celarc, ministrica za zdravje
Milojka Kolar Celarc, ministrica za zdravje (Foto: Grega Žunič)

Košarica pravic se ne bo spremenila

»Interesnih skupin je v zdravstvu veliko, verjetno več kot v drugih resorjih, celo več, kot sem sama pričakovala«, pojasnjuje ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc. »Njihovim pritiskom, ki gredo v glavnem v smeri večje privatizacije zdravstva, nikakor ne nameravam popustiti,« še dodaja. Prepričana je, da je naše zdravstvo v dobrem stanju, zato ne potrebuje radikalnih posegov, je pa marsikaj potrebno izboljšati, denimo skrajšati čakalne vrste, urediti stabilnejše financiranje, spodbuditi večjo učinkovitost ...

Slovenski zdravstveni sistem je trden, je nedavno poudarila direktorica evropskega urada Svetovne zdravstvene organizacije, vi dodajate, da je med boljšimi v Evropi. S čim to utemeljujete?
Slovenski zdravstveni sistem je trden in v nekaterih kategorijah boljši od drugih evropskih držav – to potrjujejo številke in kriteriji, po katerih se zdravstveni sistemi med seboj primerjajo. Slovenija je tako med prvimi v Evropi po nizki stopnji umrljivosti dojenčkov in porodnic ter po dostopnosti do zdravstvenih storitev. Kljub temu, da prispevamo relativno malo denarja za zdravstvene storitve - iz lastnega žepa doplačujemo celo najmanj od vseh Evropejcev - smo uspeli ohraniti dostopnost na zelo visoki ravni. V primerjavi z Avstrijo pa z le tretjino denarja dosegamo enake ali celo boljše rezultate kot naša soseda.

Že vrsto let doma poslušamo drugačne ocene: da je naš zdravstveni sistem slab in neučinkovit, da je naše zdravstvo kot ožeta pomaranča. Kaj odgovarjate?

To so pavšalne ocene, ki so pogosto izrečene zgolj zato, da bi služile koristim posameznih interesnih skupin, ki si želijo bistveno več privatizacije zdravstva. V tem primeru bi nekateri zaslužili veliko več, medtem ko bi za večino ljudi zdravstvo postalo manj dostopno, država pa bi imela občutno višje stroške.

Sistem načenjajo številne afere, ki vnašajo veliko nezaupanja med njegove uporabnike - paciente. Če je sistem trden in dober, kdo je potemtakem kriv oziroma odgovoren za nepravilnosti in afere?

V naši družbi imamo očitne težave z odgovornostjo in strokovnostjo. Ko sem prišla na ministrstvo, sem predpisala poseben protokol za imenovanje članov svetov zavodov. Postavili smo konkretne zahteve: kdo se lahko prijavi ter katere kompetence in znanja mora imeti. Postavili smo tudi sistem odgovornosti. Ta mora biti jasno opredeljena na vseh nivojih, od vodstev do članov svetov zavodov, žal pa se pri nas največkrat prevali kar neposredno na ministrstvo, čeprav je svet zavoda tisti, ki mora voditi nadzor. Za afere ni odgovorno ministrstvo, pač pa so odgovorna vodstva javnih zdravstvenih zavodov in vsi tisti, ki bi morali poskrbeti, da do njih ne bi prišlo. Zadnjih deset let smo upravljanju, učinkovitosti, medsebojnim odnosom, vodenju in delu zavodov namenjali premalo pozornosti. Prav tako je bilo premalo poudarka na zagotavljanju kakovosti in varnosti pacientov. Ravno zato zdaj postavljamo jasne kriterije na tem področju - nabor petih do desetih kazalnikov, s katerimi bomo merili uspešnost in kakovost posameznih bolnišnic. Kako uspešna je katera, bomo tudi javno objavili, tako da bodo lahko ljudje vedeli, kam se gredo zdravit.

V ljubljanskem Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) se v zadnjem času afere kar vrstijo – od primera Radan do otroške srčne kirurgije. V UKC so tudi vam zatrjevali, da so varna ustanova, da so četrti v Evropi na področju otroške srčne kirurgije, nadzori pa so pokazali povsem drugačno sliko.
Dejstvo je, da do takih ekscesov ne bi prišlo, če bi bil vzpostavljen ustrezen sistem. Vsake napake ne moremo kriminalizirati, tudi zdravniki so namreč samo ljudje, zato so človeške napake možne. Vendar pa bolnišnice napak in nepravilnosti ne bi smele pometati pod preprogo, ampak bi jih morale analizirati in vzpostaviti takšen način dela, da se ne bi ponovile. Vodilni morajo poskrbeti za ustrezno komunikacijo zaposlenih, urediti medsebojne odnose ter vzpostaviti sistem sporočanja in obravnavanja neljubih opozorilnih dogodkov.

Primer otroške srčne kirurgije je med drugim pokazal, da je težko zagotavljati visoko kakovost in varnost pacientov, če ni dovolj posegov. Na to je ob omejevanju soglasij za popoldansko delo drugje opozoril tudi interventni kardiolog dr. Marko Noč. Okoli 450 posegov na leto potrebuje, da lahko ohranja strokovno formo, v UKC jih je letos opravil le 60. Kako to urediti?

Če želimo kakovostno in za pacienta varno storitev, mora zdravnik opraviti zadostno število posegov. Na to so posebej opozorili tudi v mednarodnem strokovnem nadzoru nad programom otroške srčne kirurgije. To velja za vse posege, žal pa smo zaradi varčevanja pogosto ujeti v začaran krog. Ta krog je potrebno prekiniti. Zakaj ne bi dva zavoda med seboj sklenila pogodbe, če nekomu v matični ustanovi ne morejo zagotoviti dovolj velikega števila posegov? UKC Ljubljana bi se tako lahko dogovoril z drugim zavodom ali zasebnikom, ki ima koncesijo. Zdravnik iz UKC bi lahko operiral v Izoli ali kje drugje. Take dogovore že imajo na primer v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča. Pred tem pa je treba v matičnih ustanovah delo organizirati tako, da lahko matični zdravniki opravijo maksimalno število operacij v lastnem zavodu. Njihovo delo pa je potrebno ustrezno ovrednotiti, tudi z variabilnim delom plače, za katerega se ves čas zavzemam in "lobiram" na vladi.
Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

zdravstveni sistem

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.