Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Zasvojenost s seksualnostjo


(stran 2 od 2)



Kako in s katerimi besedami naj začnemo ta, za starše nič kaj preprost razgovor?
Vedenje, ki je bilo v preteklosti značilno za šestnajstletnike, je danes značilno za desetletnike. Če se o spolnosti z otrokom začnemo pogovarjati pri petnajstih letih, smo zamudili velik del njegovega oblikovanja stališč o spolnosti. Zavedati se moramo, da so otroci seksualnim dražljajem in informacijam izpostavljeni vsak dan od svojega rojstva naprej. Pravzaprav ni nikoli prezgodaj. Vprašanje, koliko informacij otrok dobi od staršev in koliko iz drugih virov, se vsiljuje samo po sebi. Če želimo otroku pomagati, je pomembno, da vsakič, ko imamo priložnost, spolnost povežemo z vrednotami, ki so nam pomembne in za katere želimo, da postanejo del spolne identitete našega otroka. Če želimo, da bodo ljubezen, zaupanje in spoštovanje pomembno vplivale na prihodnje odločanje našega otroka v spolnosti, mu moramo pri tem pomagati in ne le upati, da mu bo uspelo. In to že zelo zgodaj, v vrtcu. Seveda na način, ki je primeren otrokovi starosti.

Ali obstaja korelacija med zasvojenostjo z virtualnim seksom in zasvojenostjo z »mesenim« seksom? Se ena oblika razvije iz druge?
Ni nujno, je pa internetni seks priročnejši in intenzivnejši.

Ko govorimo o seksualni zasvojenosti, imamo pred očmi stereotipno predstavo moškega. Kje so tu ženske? So lahko zasvojene tudi one?
Na žalost se število zasvojenih žensk približuje številu moških. Zasvojenost se pri njih manifestira malce drugače, zato nanje bolj vplivajo druge oblike seksualno eksplicitnih vsebin. Tudi njihovi vedenjski vzorci so drugačni, zaradi česar pa so izpostavljene večjim tveganjem; ker spolnost precej bolj povezujejo z odnosi, so erotične afere na internetu precej bolj kot moški pripravljene »preseliti« v realnost.

Zasvojenost ni le težava zasvojenega, temveč govorimo tudi o soodvisnikih. Kaj je z njimi v vsej zgodbi in zakaj se tolikokrat ne morejo rešiti iz zanje slabih odnosov z zasvojenim?
Raziskave kažejo, da so tako zasvojeni kot njihovi partnerji odraščali v družinskem okolju z zelo podobno dinamiko. Večina zasvojenih prihaja iz čustveno odtujenih in skrajno togih družin, čeprav ne gre zanemariti dejstva, da nekateri zasvojeni prihajajo iz povsem funkcionalnih družin. Iz enakih okolij izhajajo tudi njihovi partnerji. Otroci, ki so jih zanemarjali in za njihove temeljne potrebe starši ali drugi odrasli niso poskrbeli, se niso naučili zdravo poskrbeti zase, še manj pa verjamejo, da bodo njihove želje in potrebe zadovoljene, če opustijo nadzor. Družba in družina pomembno vplivata na to, kaj se posameznik nauči o navezovanju odnosov, zasvojenosti in soodvisniškem vedenju, davno preden si izbere življenjskega partnerja.

Kako načeti pogovor s partnerjem, za katerega sumimo, da ima težave s seksualno zasvojenostjo?
Najpomembnejša je iskrenost do sebe. Zasvojenemu morajo postaviti jasne meje, česa niso več pripravljeni tolerirati. Poleg tega se partnerji zasvojenih v procesu okrevanja lahko po nepotrebnem otepajo z občutki sramu in krivde, če ne ločijo jasno med odvisnostjo, ki je naravna in s katero ni nič narobe, ter med zasvojenostjo kot bolezenskim stanjem. Pogosto partnerji zasvojenih v terapevtskem procesu poskušajo doseči skrajno neodvisnost in samozadostnost, ki pa je le druga skrajnost iste težave. Predvsem pa se morajo zavedati, da partnerjeve zasvojenosti niso povzročili oni, je ne morejo nadzorovati in je tudi ne morejo pozdraviti. Lahko pa preverijo prepričanja, ki so jih razvili o sebi, drugih in svetu. Pomembno je razumeti, kako so se naučili navezovati odnose z drugimi ljudmi. Tako zasvojeni kot njihovi partnerji lahko spremenijo svoje življenje in prekinejo boleče vzorce iz preteklosti.

Kako vzpostaviti načeto zaupanje, ko se partner zazdravi?

Izgubljeno zaupanje je težko povrniti, ni pa nemogoče. Oba partnerja morata verjeti, da je povrnitev zaupanja mogoča. Na srečo obstaja dokaj preprosta formula, kako to storiti – ključ je v konsistentnem, zaupanja vrednem vedenju. Drugi del formule se skriva v vztrajnosti. Zaupanja ni mogoče povrniti v nekaj dneh ali tednih, potrebni so meseci ali leta.

Kako poteka zdravljenje zasvojenega s seksualnostjo?
Ni enega in edinstvenega recepta, ki bi ustrezal vsem ljudem in bil za vse uspešen, a kljub temu okrevanje od zasvojenosti s seksualnostjo v povprečju traja od tri do pet let. Sodobnejše oblike pomoči zasvojenim s seksualnostjo so še najbolj podobne zdravljenju motenj hranjenja, kjer mora vsaka oseba razviti zanjo značilen zdrav odnos do hrane, zasvojeni s seksualnostjo pa drugačen odnos do spolnosti. To pa nikakor ne pomeni dolgočasne spolnosti, česar se zasvojeni na začetku bojijo.

Kolikšno vlogo ima pri zasvojenosti s seksualnostjo libido?

Zasvojenost s seksualnostjo ne pomeni veliko seksa in nima nič skupnega z močnim libidom. Zasvojenost s seksualnostjo nima veliko skupnega niti s tem, kako pogosto oseba menjava partnerje in ali je monogamna, prav tako zasvojenosti ne opredeljujejo spolne prakse in spolna usmerjenost. Precej verjetneje gre za zasvojenost takrat, ko seksualno vedenje ni več v skladu z našimi vrednotami in prepričanji. Oseba, ki vedno znova zanemari lastna prepričanja in vrednote zato, da lahko ima vse intenzivnejši seks in išče vedno močnejši seksualni izziv, kaže opozorilne znake za težave, ki lahko prerastejo tudi v zasvojenost. Libido je pri tem povsem nepomemben.

Kam naj se zasvojeni s seksualnostjo obrnejo po pomoč?
Najboljša izbira je strokovnjak, ki ima dovolj znanja na področju zasvojenosti, travm, spolnosti in družinske oz. partnerske terapije. Ker to ni vedno mogoče, se moramo včasih zadovoljiti s tistim, kar nam je na voljo. Nikakor pa ljudje v stiski ne bi smeli oklevati in bi terapevtu pred začetkom vključitve v terapevtski proces morali zastaviti nekaj pomembnih vprašanj o njegovih izkušnjah, poznavanju zlorabe internetne pornografije, aplikacij za pametne telefone in podobne sodobne tehnologije, in se tako prepričati o njegovi strokovnosti. Na voljo je več oblik pomoči, od individualne, partnerske in skupinske terapije, pa tudi skupin, ki so brezplačne, kot so na primer skupine, ki delujejo po principu dvanajstih korakov, ena takih je Sex Addicts Anonymous.

Več o zasvojenosti s seksualnostjo in različnih oblikah pomoči si lahko preberete na petertopic.si

Knjigo Zasvojenost s seksualnostjo v digitalni dobi lahko naročite na spletni strani petertopic.si ali pri Založbi Pivec.

Naročite lahko tudi knjigo Ne recite temu ljubezen, ki jo je napisal Patrick Carnes, ameriški strokovnjak za seksualno zasvojenost, prevedel pa Peter Topić. Za naročila pokličite na Vivo, telefon 01/ 58 99 82301/ 58 99 823.


Zakaj zasvojeni lažejo?

Čeprav večina zasvojenih laže, da bi prikrila svoje seksualno vedenje in afere, je strah pri njih pogosto tisti pomembni dejavnik, ki vpliva na laganje. Strah pred tem, da bo razkritje njihovega zasvojenskega vedenja imelo uničujoče posledice, da jim partner ne bo nikoli odpustil, da jih bo celo zapustil. Strah pred zapuščanjem bolj kot kar koli drugega motivira večino zasvojenih, da lažejo in prikrivajo dejstva. Vendar obstajajo še drugi razlogi za laži. Eden od teh je, da je abstinenčna kriza pri zasvojenosti s seksualnostjo lahko enako huda kot pri osebi, zasvojeni z drogami. Čeprav se zasvojeni ne omamlja več, njegovi možgani še vedno hlepijo po omami. Odpovedati se omami je boleče in strašljivo ne glede na to, kako močno je oseba motivirana.

Vas skrbi otrokovo vedenje?

Otroci se v dobi odraščanja spreminjajo v svojem vedenju, kar je normalen proces. A če se pojavi, kot so izolacija, opuščanje prostočasnih dejavnosti, skrivanje, razdražljivost, impulzivnost, zanemarjanje družabnih stikov, laganje in podobno kar vlečejo, je potrebno ukrepati.





Vam je �lanek v�e�?


trstsdsd