Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Vesna Vuk Godina: Kdo ima pravico odločati o mojem življenju?

V Sloveniji zdravniki evtanaziranju neozdravljivo bolnih pacientov uradno nasprotujejo in pri tem poudarjajo, da lahko sodobna medicina učinkovito lajša bolečine. Ali je to zadosten razlog za zavračanje posameznikove zavestne odločitve? Seveda ne, odgovarja antropologinja dr. Vesna Vuk Godina: "Kaj pa, če mi ne zadostuje, da zgolj vegetiram kot rastlina, čeprav pri tem ne čutim bolečin? Doktrina je namenjena temu, da zdravniki lažje živijo s posledicami svojih dejanj, kar pa ni nujno najboljše za bolnike."
Sum o evtanaziji v UKC Ljubljana je tudi v Sloveniji sprožil začetek razprave o evtanaziji. Kakšen je vaš odnos do tega vprašanja – ali ste za ali proti evtanaziji?
Načeloma se zavzemam za evtanazijo, prepričana sem namreč, da bi vsakdo moral imeti pravico, da odloča o svojem življenju. In da o njem odloča tudi takrat, ko mu življenje ne služi več ali pa je denimo že dvajset let v komi. Če posameznik ne sme upravljati s svojim življenjem, kdo torej sme? Verjetno tisti, ki imajo moč v družbi, to pa so kapitalski centri in multinacionalke. Moj kolega, antropolog, ki je imel tumor na možganih, je pravico do evtanazije uporabil na Nizozemskem. Kolegi, ki so govorili z njegovimi sorodniki, so povedali, da je imela družina s tem same pozitivne izkušnje. Seveda je pri tem zelo pomembno ravnanje v skladu s pravili. Ključno vprašanje pri tem pa je: kdo je tisti, ki bo odločal namesto tebe – in kdaj. Človek se lahko odloča o sebi, toda če je neprišteven, mora namesto njega odločiti nekdo drug. In kdo je oseba, ki naj ima moč odločanja o življenju drugega? To je največja moč, ki jo človek sploh lahko ima; to moč smemo dati v roke le tistim, ki so popolnoma mentalno zdravi, prištevni in brez kakršnih koli patologij.

Kdo bi torej smel odločati o tem?

Odločitev bi morala kolektivna. Ne bi je smeli sprejeti samo zdravniki, ampak bi morali biti v odločanje vključeni tudi sorodniki in ljudje, ki se s tem ukvarjajo s čisto drugih zornih kotov. Predvsem pa evtanazije ne bi smeli opraviti osebi, ki po njej ne izrazi želje, ko je še prištevna.

V Hospicu, kjer delajo z umirajočimi, pravijo, da še niso imeli primera, ko bi nekdo izrazil zares trdno željo po smrti.
Da umirajoči človek ne želi umreti, verjetno drži za veliko večino ljudi. Vprašanje pa je, ali je želja po vztrajanju pri življenju v resnici želja po življenju – ali pa le strah pred nečim, česar človek ne pozna. Smrt je namreč v naši družbi prehod v nekaj povsem neznanega.

V Sloveniji zdravniki evtanaziranju neozdravljivo bolnih pacientov uradno nasprotujejo in pri tem poudarjajo, da lahko sodobna medicina učinkovito lajša bolečine. Ali je to zadosten razlog za zavračanje posameznikove zavestne odločitve in njegovih pogledov na to, kaj je dostojanstvena smrt?
Odgovor na to vprašanje je jasen: seveda ne. Kaj pa, če mi ne zadostuje, da zgolj vegetiram kot rastlina, čeprav pri tem ne čutim bolečin? Medicinski kodeks je narejen za zdravnike in ne za bolnike. Doktrina je namenjena temu, da zdravniki lažje živijo s posledicami svojih dejanj, kar pa ni nujno najboljše za bolnike. Prav zato ni smiselno, da bi bila odločitev o evtanaziji odločitev ene same osebe. V koloni strelcev, ki so streljali talce, nihče ni vedel, kdo ima v puški pravi naboj in kdo ne. Če bi odločitev o evtanaziji preložili na enega samega človeka, bi bilo to nečloveško.

Predsednik komisije za medicinsko etiko opozarja, da je evtanazija v nasprotju s temeljnim poslanstvom zdravnika: z zdravljenjem bolnikov in varovanjem življenja.

Poznamo tudi stanja, ko zdravniki ne morejo več zdraviti … In kaj v takih primerih? Da je kako zdravnikovo dejanje v nasprotju s temeljnim zdravniškim poslanstvom, v uradni medicini drži tudi za druge stvari. Zato pri bolnikih ne prakticirajo integrativne medicine, ampak le parcialno medicino.

Ali so vprašanja, povezana z odločanjem o koncu življenja, predvsem medicinska ali predvsem etična? To sprašujem zato, ker se trenutno pri nas z njimi ukvarja predvsem medicinska stroka, medtem ko filozofi, antropologi in pravniki – z redkimi izjemami – molčijo.
To so predvsem etična in kozmološka vprašanja. Kozmološko vprašanje je tudi, ali smrt pomeni konec življenja. Za večino ljudi je smrt zgolj prehod v neko drugo fazo življenja, kar smrt postavlja na drugačno raven. Sama sem ateistka, zato zame smrt pomeni konec življenja. Odločitev o koncu življenja je zame kozmološko, etično, moralno in predvsem individualno vprašanje. Če bi bila neozdravljivo bolna in bi me zdravstveni sistem pustil na cedilu, res ne vem, kdo bi me lahko prisilil k življenju zgolj zaradi svojih etičnih zapriseg. Toda kdo je tisti, ki bo odločal o tem, če sama ne bom mogla? Če ima moj otrok od rojstva naprej cerebralno paralizo in se zdravniki ne morejo odločiti, ali mu pripadajo pravice invalida ali ne, eni pravijo tako in drugi drugače, je razumljivo, da nisem več prepričana, ali bi smeli isti zdravniki odločati o mojem življenju. Dokler ne rešimo vprašanja, kdo ima pravico odločati o mojem življenju, ne moremo naprej. Kot antropologinja dobro vem, da ni družbe, v kateri bi lahko posameznik absolutno odločal o svojem življenju, saj so posamezniki nujni pogoj za obstoj družbe. Če vsem damo pravico, da odločajo o tem, družba lahko preneha obstajati, če pa to pravico vsem odvzamemo, posamezniki nikoli ne morejo odločati o lastnem življenju. Lahko pa natančno opredelimo posamezne situacije in posameznikom dovolimo, da se odločijo.

V svetu je zdravniška pomoč pri umiranju že dolgo ena od najbolj vročih etičnih tem, v Sloveniji pa se razprava o evtanaziji pravzaprav nikoli ni zares razvila. Kako to razlagate?

V Sloveniji se marsikaj nikoli ni zares razvilo, ne samo ta razprava. Verjetno bomo tudi pri tem počakali, da se bodo najprej odločili vsi drugi, nato pa bomo enako naredili tudi mi in si po možnosti pripisali še avtorske pravice. Prave razprave o evtanaziji pri nas ni, ker tovrstna razprava vzpostavlja konfliktne odnose v preživitveni skupnosti. Konfliktni odnosi pa, kot kažejo tisočletne izkušnje Slovencev, niso funkcionalni, kajti če se sporečem, ne bom imel nikogar, ki bi mi pomagal. Zakaj bi torej načenjali teme, pri katerih se utegnemo sporeči? Najbolje je, da počakamo na rešitev, ki jo bodo našli drugi – in jo nato preprosto uvozimo.

Na Nizozemskem in v Belgiji so evtanazijo legalizirali leta 2002. V Evropi evtanazijo omogoča tudi Luksemburg, v Švici pa je dovoljena zdravniška pomoč pri samomoru. V čem se te družbe bistveno razlikujejo od naše, zakaj so liberalnejše, ko gre za vprašanje pomoči pri umiranju?
Vse te države imajo protestantsko vero. To je tudi razlog, zakaj imajo uspešen kapitalizem, mi pa ne, zakaj imajo pravno državo, mi pa ne. Protestanti so vzgojeni tako, da morajo kot posamezniki vse opravljati in upravljati odgovorno. Odgovorno ravnanje je namreč pogoj, da te ima Bog rad. Pri nas pa večino stvari zavozimo, o vsaki stvari polemiziramo, razdelimo se na leve in desne ter se obmetavamo z zgodovinskimi napakami. Poleg tega nikoli ne izvemo ključnih podatkov, na osnovi katerih bi se lahko odgovorno odločali. Protestant te podatke želi in jih zahteva, saj hoče imeti nadzor nad položajem. Individualna odgovornost je v protestantskih družbah na visoki ravni.
 
Kaj pa odnos do umiranja, je tudi ta posledično drugačen?
Seveda je drugačen. Predvsem gre za znatno večjo individualno odgovornost tistih, ki se morajo o tem odločiti, če se vi ne morete. Če me bo zadela možganska kap, bom svojemu nevrologu povedala, naj me pusti umreti, da ne bom doživljala tega, kar je doživljal moj oče. Morda bom svojo željo zapisala, nato pa bo en zdravnik odločil, da me lahko reši, drugi pa, da ne. Če se katolik izneveri Bogu, zakaj ne bi podlegel denarju? Protestantski zdravnik pa odločitve ne bo podredil denarju, ampak svoji vesti, saj z napačno odločitvijo ne bo mogel živeti. Toda protestantska vest na Zahodu izginja. Zdravniki večkrat pravijo, da bolnik ne trpi, vendar tega ne morejo vedeti, tako kot ne morejo vedeti, s kakšno bolečino se srečujejo rakavi bolniki, če sami niso imeli raka. Sama sem ga imela in vem, kako sem se takrat počutila. Zato bi morala biti odločitev povezana tudi z izkušnjo. Nasploh pa ne vidim veliko zdravnikov, ki bi jim lahko zaupala tovrstno odločitev. V družini sicer lahko najdeš nekaj takih ljudi, toda kaj, če jih preživiš? Kdo bo potem odločal o tebi? Osnovni problem je v tem, da v naši družbi skorajda ni več visoko odgovornih ljudi s striktno moralo, ki je ne bi kršili zato, ker s tem ne bi mogli živeti.

V zahodnem svetu je smrt danes tabu, o njej neradi govorimo. Zakaj? Zaradi strahu – ker je onkraj, ker je neznano, ker pomeni konec?

Dojemanje smrti je v posameznih kulturah oziroma družbah različno. Obstajajo družbe, v katerih so otroci že od malega seznanjeni s smrtjo, spolnostjo, porodom ali z abortusom, zaradi česar nič od tega zanje ni travma. Težava ateističnih družb, v katerih večina ljudi ne verjame v posmrtno življenje, in družb, ki jih vodi zahodna medicina in v katerih velja logika, da smrti ne sledi nič več, pa je soočenje s koncem. Seveda je laže živeti v družbah, ki verjamejo, da po smrti ni konec posameznika; strah pa nam nalaga kultura, v kateri velja prepričanje, da je po smrti vsega konec. V kulturah, v katerih smrt velja samo za prehod, tega strahu ni.

Včasih je bil tudi v zahodnem svetu odnos do smrti drugačen. Ljudje so smrt sprejemali kot nekaj običajnega, kot del življenja. Kaj se je spremenilo?
Po zahodni kozmologiji človeka vidimo kot stroj, v človeku ne vidimo ničesar drugega kot telo. V kozmologijah, po katerih je smrt samo prehod, pa razlikujejo med telesno in spiritualno eksistenco. Spiritualni eksistenci pripisujejo večji pomen kot telesni, zato so tudi spiritualne poškodbe hujše od telesnih. Po takih kozmologijah spiritus obstaja naprej, če pa živiš v svetu, v katerem je telo začetek in konec, smrt neizogibno pomeni travmo.

V zadnjem času se zdi, da se vse več ljudi na smrt odziva čedalje bolj brezbrižno. Smrt je marsikdaj razumljena zgolj kot kruto dejstvo, pa ne le takrat, ko gre za novice o žrtvah na cestah, v terorističnih napadih ali na bojiščih. Tudi ko gre za smrt sorodnikov, torej bližnjih, so obredi vse krajši, pogrebi vse hitrejši … Kako to pojasnjujete?
V sodobnih zahodnih družbah je posameznikov individualni ustroj tak, da je socialno visoko prilagojen patološki narcis, ki drugih ne dojema kot ljudi, ampak kot stvari, ki so na svetu zato, da mu služijo. Posledično smrt človeka dojema kot smrt stvari, pogreb pa je rutinski obred z minimalnim čustvenim nabojem. Včasih se mi zdi, da sama bolj žalujem za svojim psom kot nekateri za sočlovekom.

Kako pomembno je žalovanje, kako pomembni so obredi za soočenje s smrtjo in izgubo, pa tudi z življenjem?
Znani poljski antropolog Malinowski je pri analiziranju obredov, povezanih s smrtjo, ugotovil, da se ob smrti posameznik sooči z dejstvom, ki ga ne družba ne on noče videti – da družbeni red ni neskončen. Ta ugotovitev je za posameznika travmatična; bolj ko je čustveno povezan z umrlim, bolj je travmatična. Takrat sklepa, da mu je družba lagala, saj ne obvladamo sveta. To je možna točka upora, zato v takih primerih družba posameznika ne pusti samega, ampak mora sodelovati v obredih žalovanja, da se znova reintegrira v družbo. Prisiljen je torej, da javno in socialno deluje tudi takrat, ko ima o tem največje dvome. Namesto da bi sedel doma in žaloval, mora na pogrebni zavod, urediti mora kup postopkov … torej procesirati neko drugo razsežnost življenja, ne le tiste, v katero bi zaradi izgube najraje potonil. Če tega ne bi bilo, bi bil soočen s kaosom, v katerem bi izgubil občutek za socialnost. Antropologi vedno znova poudarjamo, da so obredi žalovanja namenjeni preživelim in ne mrtvim, saj so preživeli tisti, ki morajo procesirati travmo.

Kaj bi se lahko naučili od drugih kultur, da bi si izboljšali kakovost življenja in tudi odhajanja?

Ne verjamem v metode tipa »izreži-prilepi«, saj je kultura zelo kompleksen sistem smisla. Rešitev, ki v enem sistemu smisla deluje odlično, v drugem morda sploh ne deluje. Kozmologija, ki temelji na logiki »res je to, kar vidimo, in to, kar vidimo, je res«, ljudi pušča neopremljene za določene situacije. Odgovor zahodnjakov na to stisko je sprejemanje logik neevropskih kultur, in to ne samo takrat, ko gre za smrt ali zdravljenje. Čaščenje razuma se je pokazalo kot omejeno, saj imajo ljudje tudi drugačne izkušnje. Zato iščemo drugačne rešitve, ki jih kopiramo iz drugih kultur. Neevropske kulture kopirajo zahodne, ko gre za avtomobile in hladilnike, mi pa njihove, ko gre za eksistencialna vprašanja, ki presegajo vidno. V življenju se namreč večkrat srečamo z vprašanjem smisla, in ker v svoji kulturi ne najdemo odgovorov, jih iščemo na Vzhodu, kjer so na tem področju močnejši. Včasih se smejim ljudem, ki ne zaupajo naši medicini, ker so prepričani, da je prava le vzhodna medicina. Antropološka resnica je, da nihče ne pozna celotnega odgovora. Največ bi vedeli, če bi kombinirali vsa obstoječa znanja. Svoje študente vedno opozarjam: če želite vedeti, koliko oken ima hiša, si jo oglejte z vseh strani in ne le z ene! Zahodnjaki ne znamo kombinirati, zato denimo izločamo vzhodno medicino. Tozadevno so vse kulture spontano etnocentrične in stojijo na stališču: mi vemo najbolje. Zahodna kultura je usmerjena na eno področje, vzhodna na drugo, zato vzhodnjaki razumejo stvari, ki jih mi ne. Vsi skupaj pa bi živeli veliko bolje, če bi to združili. Toda možnosti za združevanje je konec, ko pridemo do stopnje, ko je treba verjeti – ko ena kozmologija trdi, da je ključen spiritus, druga pa nasprotno. Obsojeni smo torej na parcialne svetove, čeprav bi lahko združevali znatno več tistega, kar je združljivo. To bi nam olajšalo življenje in tudi umiranje. Kajti če verjamem v prehod, ki se ga lahko veselim, se ga bom veselila, če pa smrt pomeni konec, utegne biti soočanje z njo strašno in travmatično.



Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

smrt , evtanazija

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.