Spoznali smo vas kot voditeljico razvedrilnih oddaj, zdaj pa ste že nekaj časa pripravljate oddaje, ki imajo v središču ekološko in trajnostno pridelavo hrane? Od kod odločitev za zasuk v tematiki?
Ne gre toliko za zasuk kot za dodano vrednost. Bilo bi strašno dolgočasno, če bi vse življenje ostala pri isti temi, čeprav sem po naravi res bolj »razvedrilka«. Toda izkušnje iz razvedrilnih oddaj pomagajo pri tem, da tudi druge teme predstaviš sproščeno in preprosto.

Življenje na podeželju in pridelava hrane se – vsaj na prvi pogled – res zdita manj zanimivi vsebini za širše občinstvo. Kako zahtevno je bilo oddaje s kmetijsko vsebino narediti privlačne in prepoznavne?
V tujini obstajajo televizijske postaje, ki so si za osrednjo temo izbrale zelene vsebine, pri nas pa komaj prodremo z oddajami, kot je Village Folk. Kako predstaviti stvari privlačno? Za vsemi zgodbami stojijo ljudje s svojimi družinskimi usodami, strahovi, vzponi in padci. Moje oddaje so zato vedno zgodbe o ljudeh – ne glede na temo. Pomembno je tudi sporočilo. Tako potrošniki kot pridelovalci bi se morali bolj zavedati, kako pomembno za vse nas je kmetijstvo in s tem samozadostnost na področju hrane. Toda tudi na podeželju je veliko trme in zadržanosti do novih tehnologij, do ekološkega kmetijstva in do novih praks, kot je partnersko kmetijstvo. V zadnjih letih smo naredili veliko na področju ozaveščanja potrošnikov, zakaj je pomembno jesti sezonsko in lokalno pridelano hrano, zdaj bomo morali izobraziti še kmete. Povpraševanje po domači hrani obstaja, vendar je nimamo dovolj. Tudi zato so pomembne oddaje, kot je Village Folk, saj kažejo številne tuje dobre prakse s področja kmetijstva.

Med predstavljanjem vseh teh zgodb se najbrž tudi sami veliko naučite. Kako vas delo spreminja? Kako se kaže v vašem življenjskem slogu in prehrani?
Seveda se najprej zgroziš, kako površen si pri hrani, ki jo kupiš in zaužiješ. Prej nisem nikoli brala deklaracij, kdo je proizvedel živilo, kaj vsebuje in koliko kilometrov je prepotovalo do mojega krožnika. Iz oddaj sem se ogromno naučila in marsikaj tudi spremenila. Zdaj kupujem večinoma sezonsko zelenjavo, nič več bučk pozimi. Največkrat naročim zeleni zabojček z domačimi pridelki. Odkrila sem tudi veliko stvari, ki so izginile z naših jedilnikov, denimo črno redkev. Predvsem pa si prizadevam, da čim manj hrane konča v smeteh. No, pa sva spet pri eni od tem za našo oddajo …

Zakaj je pomembno, da smo potrošniki ozaveščeni, da iščemo, kupujemo in jemo lokalno pridelano hrano? Se dovolj zavedamo posledic nakupovanja in uživanja poceni hrane iz uvoza?
Kot rečeno, potrošnike smo izobrazili, zdaj bo treba pomagati tudi slovenskim kmetom. Težava je v tem, da v Sloveniji ne pridelamo dovolj hrane, sploh ekološke, čeprav je povpraševanje vse večje. Tega se premalo zaveda tako politika kot tudi kmetje. Zakaj imamo v Sloveniji tako malo rastlinjakov, v katerih bi lahko vse leto pridelovali hrano? Zakaj je tako malo ekoloških kmetij, čeprav imamo dobre razmere za ekološko kmetijstvo? V tujini je tudi veliko več sodelovanja med kmeti – v smislu, ti boš proizvajal krompir, ti ga boš čistil, ti pakiral.

Kaj bi morali narediti kot posamezniki in kaj kot celotna družba, da bi se bolj zavedali, kako zelo naše vsakodnevne izbire in odločitve določajo kakovost našega življenja?
Vedno je treba začeti pri sebi, ne pa čakati na to, kaj bo naredila država. Dobri zgledi vlečejo. O tem bi lahko kakšno rekli naši oljkarji, med katerimi je nekaj odličnih posameznikov, ki vsako leto pobirajo priznanja po vsem svetu. Enako velja za vinarje. Zdaj potrebujemo podobne zgodbe pri zelenjavi, mesu … Prašičereja pri nas komaj shaja, na drugi strani pa Kraševci in Vipavci nimajo dovolj domačega mesa za pršut, zato ga morajo uvažati iz tujine. Narobe svet. Včasih se mi zdi, da res znova potrebujemo dobro nogometno ekipo, ki bi nam dala lekcijo iz ekipnega duha. Pri nas je vse preveč individualistov, in to velja za vsa področja.

Veselje s pridelavo hrane na vrtu imate tudi sami. Kdaj in kdo vas je za to navdušil?
V naši družini smo vedno imeli vrt, moja nona, moj oče, tudi midva s fantom, res pa je, da je v zadnjih letih veliko bolj poln in koristen kot nekoč. Vse več jih je, tudi v centru mesta, na balkonih in terasah. Češnjevček na domači terasi na Topniški, mar ni to vrhunsko? In koliko bolj tekne, če ga pridelaš sam!

Ste enako kot nad vrtnarjenjem navdušeni tudi v kuhinji?
Kuham zelo rada. Imaš slab dan v službi – in se lotiš čebule (smeh). Kuhanje je moj zen budizem, tu skušam biti ustvarjalna. Kar da vrt, pristane v loncu. Poleti prevladuje pridih sredozemske kuhinje, če kdaj zmanjka idej, pa rada kaj sunem tudi pri Ivačiču in drugih legendah.

Obiskali ste že lep del sveta. Se počutite Slovenka, Evropejka, državljanka sveta?
Bolj ko potujem, bolj sem rada doma, verjetno sem tudi boljša Slovenka, kot bi bila sicer, saj se daleč od doma bolj zavedaš, kaj imaš, od kod prihajaš. Sicer sem še najraje Evropejka, vesela, da sem rojena v delu sveta, ki pozna štiri letne čase in kulturno raznolikost, ne da bi bilo za to treba prepotovati na tisoče kilometrov.

Ste že našli smisel življenja? Kje ga iščete in kje bi ga ljudje morali iskati?
Oh, smisel življenja bi zdaj, na napačni strani štiridesetih, že moral biti jasen … Zdi se mi, da si ljudje vedno želimo prevelike stvari, in to prevečkrat. Počasi se pride dlje. Zase si želim, da ne bi nikoli izgubila radovednosti, čeprav se bodo enkrat vsi ti kilometri, ki jih opravim, spremenili v centimetre. Toda zdi se mi, da bi bila na stara leta povsem zadovoljna tudi na svojem vrtu. Tako vesela, da je spet uspel češnjevček!

Vedno ste nasmejani, izžarevate igrivost in življenjsko vedrino. Kaj najlaže izvabi nasmeh, prižge iskrice v očeh in daje upanje, da bo prihodnost lepša?
Oh, to me tako pogosto sprašujejo. Zdi se mi žalostno, da so danes dandanes nasmeški tako zelo opazni zato, ker so postali redkost. Menim, da je velika težava naše družbe neprilagodljivost. Življenje se spreminja hitreje kot nekoč, tu so še klimatske spremembe, staranje prebivalstva, mi pa še vedno sanjamo o starih, zlatih časih. Ne bo jih več, jasno?! Zato bo treba spet zavihati rokave – in horuk naprej. V medijih navijam za več pozitivnih zgodb ljudi, saj ljudi vlečejo naprej. Takih je še kar nekaj, verjemite, in to ne samo v kmetijstvu.