Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Vzgoja je soočanje z lastnimi prepričanji o spolnosti


(stran 2 od 2)



Podatki kažejo, da se spolno dozorevanje začenja vse bolj zgodaj – skoraj četrtina slovenskih petnajstletnikov je že spolno aktivnih. Toda ali so današnji najstniki tudi čustveno in osebnostno zrelejši?
Najstniki so prej spolno aktivni, vendar to še ne pomeni, da so spolno zreli. Kar zadeva reprodukcijske funkcije morda res, kar zadeva dodelano spolno identiteto in sposobnost sprejemanja odgovornosti, pa ne. Telo petnajst- ali osemnajstletnika se morda zdi na las podobno odraslemu, toda njegovi možgani so daleč od prave zrelosti. V spolnosti pa so možgani zelo pomembni. Različni deli možganov se razvijajo različno hitro. Del, ki mu pravimo center za ugodje, se razvije razmeroma hitro, deli, ki so odgovorni za racionalno mišljenje ter odločanje, pa zamujajo in se razvijejo pozneje. Preprosto povedano: del možganov, ki nepremišljeno išče zabavo in ugodje, tudi spolno, se razvije veliko prej kot tisti, s katerim razmislimo, preden ukrepamo. To pojasni, zakaj se mladostniki pogosto vedejo impulzivno. Eden od velikih mitov preteklosti je, da se mladostniki vedejo impulzivno zaradi hormonskih sprememb. Res je, da prihaja do velikih sprememb tudi na hormonski ravni, toda glavni razlog je v razvoju možganov in mehanizmu, ki sem ga opisal. Mladostniki se pogosto v celoti zavedajo tveganja, vendar jih razburljive priložnosti kljub temu premamijo. Spolnost ni nobena izjema.

Nekateri najstniki skušajo spolnost raziskovati sami. Na spletu je dostopna ogromna količina najrazličnejših informacij, o katerih se pogovarjajo z vrstniki in ne s starši. Zakaj je pomembno, da so starši tisti, ki otroka seznanijo s spolnostjo?

Spolnost mladostnike zanima, zato iščejo informacije in zagotovo jih bodo tudi našli. Vprašanje je le, kje in kakšne. Če v brskalnik vpišemo besedo "sex", nas bo računalnik preusmeril na več kot štiristo milijonov spletnih naslovov s pornografsko vsebino. Seveda so nekatere spletne informacije o spolnosti tudi izobraževalne narave, korektne in koristne, žal pa je vse več pornografije. Zato je pomembno, da imajo starši pri seznanjanju otrok s spolnostjo najpomembnejšo vlogo.

Kaj bi morali starši sporočati otrokom, da bi jim pomagali vzpostaviti zdrav odnos do spolnosti?

Starši so lahko za mladostnike zanesljiv in predvsem dobronameren vir informacij. Otrok staršem zaupa, in čeprav mu je morda neprijetno, kljub temu ve, da mu želijo dobro. Zato je tako pomembno, kakšne odnose zgradimo v družini. Če so družinski člani nepovezani, se o spolnosti zagotovo ne bodo pogovarjali. Vsaj ne na način, ki ga opisujem. Morda bo staršem uspelo otroku posredovati informacije o neželeni nosečnosti, uporabi kondomov, kaj več pa bo težko, saj med njimi ni zaupanja. Še težje bo, če starši nimajo dobrega medsebojnega odnosa ali če so se v spolnosti odtujili. Včasih so ta sporočila zelo kruta, kar otroci lahko razumejo kot: nasprotnemu spolu ne smeš zaupati, spolnost je slaba ali umazana, v spolnosti ne smeš uživati, svojega telesa se moraš se sramovati, če boš naredil napako, boš prepuščen sam sebi. Zelo pomemben je odziv staršev, če otroka zalotijo pri prvem spolnem raziskovanju. Takrat lahko naredijo precej dobrega v smislu normalizacije spolnosti – ali pa ogromno škode v smislu seksualnega sramu. Ni vseeno, kako se odzovemo, če otroka zalotimo pri ogledovanju pornografskih vsebin ali masturbiranju. Otrok se bo lahko vse življenje zaradi tega spopadal s krivdo in bo žrtev neizpolnjujočih intimnih in seksualnih odnosov. Vsekakor pa je eno od pomembnejših sporočil, ki naj bi ga starši posredovali otroku, da spolna permisivnost ni enako kot spolna svoboda. Spolna svoboda neločljivo prinaša tudi odgovornost. Nekritično menjavanje partnerjev in spletna pornografija pa imata svoje pasti in prinašata posledice. Otroke je dobro opozoriti tudi na vpliv vrstnikov; po dvanajstem letu starosti je namreč mnenje vrstnikov vse pomembnejše. Svoboda oziroma možnost izbire bo od njih v življenju pogosto zahtevala veliko poguma in odgovornosti, vendar bodo le tako lahko ostali zvesti sebi in vzdržali pritisk, ko se bodo odločili drugače kot vrstniki in se s tem močno izpostavili.

Starši so pogosto v zagati, kdaj in kako sploh načeti pogovor, še posebej prvič. Kaj jim svetujete, kdaj je pravi čas in kdaj prava priložnost za tovrsten pogovor?

Starši naj bi se o spolnosti z otrokom začeli pogovarjati okrog devetega leta starosti ali že prej. Najbolje je, če o tem odkrito spregovorimo, seveda pa mora biti raven odkritosti primerna otrokovi starosti. Pomembno je, da temo, o kateri govorimo, najprej predstavimo kot nekaj popolnoma vsakdanjega. Vsako patologiziranje utegne imeti za posledico sram in možnost, da mladostnik o tem z nami ne bo več spregovoril. Lahko tudi izkoristimo priložnost, ko se peljemo mimo plakata, na katerem je podoba razgaljene ženske, in ga povprašamo po njegovem mnenju in doživljanju. Na voljo so odlične slikanice, ki majhnemu otroku pomagajo razumeti, kako je prišel na svet in zakaj je bratec drugačen od sestrice. Za to ni treba čakati do njegovega šestnajstega leta. In še nekaj – nikoli ni prepozno.

Koliko in do katere mere pa bi se morali starši o spolnosti pogovarjati s svojimi otroki? Kje je meja? Kdaj že preveč vstopajo v otrokovo intimo?
Otrok zelo jasno pokaže, kdaj ima dovolj, če smo le dovolj pozorni. V takih trenutkih se pokaže, kako odkrito se družinski člani pogovarjajo tudi o drugih stvareh. V spolnosti ni mogoče ničesar izsiliti. Če ne moremo odkrito spregovoriti, izraziti želje in potrebe o drugih stvareh, bo na področju spolnosti to še veliko težje. Pomembne so tudi meje. Nekateri ljudje imajo preveč toge meje, drugi preveč ohlapne. Spoštovati moramo tudi otrokove meje in se vprašati, zakaj o tem ne želi govoriti z nami, saj vendar 70 odstotkov anketiranih dijakov prvega letnika srednje šole odobrava spolno vzgojo v šoli. Nekatere informacije so bolj tehnične narave, in s temi je lažje, druge so občutljivejše. Z otroki nikakor ne delimo intimnih stvari, ki zadevajo le nas in našega partnerja.

Nekateri starši se bojijo, da bi otroka že zgolj s pogovorom o spolnosti spodbudili k spolnemu življenju, da bodo otroci ta pogovor razumeli kot "vstopnico v spolno življenje". Ali je ta bojazen upravičena?
Ne. Skrivnosti in zanikanje naravnih procesov ne bodo prinesli nič dobrega. Otroku s tem sporočamo samo to, da je s spolnostjo ali z njim nekaj narobe. Odkrit pogovor je najboljše, kar lahko storimo. Pogovor zagotovo ne pomeni nikakršne "vstopnice". Starši so dobronamerni in se bojijo narediti napako. Ne pozabimo, da bodo otroci zbrali informacije z našo pomočjo ali brez nje. Tu lahko izbiramo. Kaj pa bodo z njimi počeli, je njihova odgovornost. Najstnik ni več otrok, vendar tudi ni popolnoma odrasla oseba. Če želimo, da postane avtonomna odrasla oseba, mu moramo pustiti nekaj svobode, da po tistem, ko smo se z njim odkrito pogovorili, sprejme lastne odločitve.

Kaj pa starši, ki o spolnosti sploh nič ne sprašujejo, ker se bojijo, kaj bodo izvedeli? Kakšno sporočilo s tem dajejo svojim otrokom?
Otrok si bo tako vedenje razlagal po svoje. Morda bo mislil, da so starši v zadregi zaradi lastnih strahov, dvomov ali nerešenih vsebin iz preteklosti – ali pa bo tišino razumel tudi drugače: spolnost je slaba, jaz sem slab, nisem pomemben. Otroku z molkom sporočamo, da se teme bojimo ali pa se je sramujemo. Vsekakor je to slabo sporočilo in slaba popotnica v odraslo spolnost. Vzgoja mladostnika nas sili v to, da se soočimo z lastnimi prepričanju o spolnosti. Vse skupaj lahko odrinemo ali pa se soočimo sami s sabo. Mladostniki nas včasih prav silijo v to, da se zazremo v ogledalo, zelo občutljivi pa so na dvojna merila.

Najstniki danes komunicirajo predvsem prek spleta in družbenih omrežij, kot je denimo Facebook. Starši pogosto niti ne vedo, o čem pišejo, kakšne fotografije si izmenjujejo … Na kaj bi morali biti starši še posebno pozorni?
Internet in drugi elektronski mediji spreminjajo svet in s tem tudi način sporazumevanja. Dobro je, da smo pozorni na to, kaj naši otroci objavljajo na spletu in sporočajo prek sporočil. Nisem privrženec popolnega nadzora, ne zagovarjam pa niti tega, da se mora mladostnik v svetu elektronski medijev znajti sam. Kljub vsem svojim prednostim svetovni splet prinaša tudi številne pasti, ki so mladostnikom neznane in nerazumljive. Pravzaprav bi jih morali naučiti varnega vedenja v povezavi z elektronskimi mediji. To, kar objavijo na spletu, ne bo preprosto izginilo do takrat, ko se bodo vpisovali na fakulteto ali ko bodo želeli oblikovati svojo kariero. Kar objavimo na spletu, tam ostane za vedno ali skoraj za vedno. Spletni seks je tvegan tudi zato, ker se večina informacij ohrani. Poleg tega lahko v skrajni obliki pripelje do zasvojenosti, kar je resno stanje, ki zahteva strokovno pomoč. Največjo nevarnost za mladostnike pa predstavljajo spolni prestopniki, ki na spletu precej lažje prikrijejo svoji pravi namen in identiteto.

Splet omogoča tudi razmeroma lahek dostop do pornografskih vsebin. Statistike kažejo, da se otroci s pornografijo srečujejo že pred desetim letom starosti. Kako pornografija vpliva na razvoj njihove spolne identitete?
Danes ni več vprašanje, ali bo mladostnik prišel v stik s seksualnimi vsebinami ali z internetno pornografijo. Vprašanje je le, kdaj. To se lahko zgodi povsem nehote. Recimo, da dobijo v šoli domačo nalogo in morajo poiskati slike različnih mačk oziroma muc. Uganite, kaj vse jim bo računalnik ponudil, ko bodo v brskalnik vpisali ti besedi. Tako otrok nehote pride v stik z internetno pornografijo. Že fantje in dekleta, stari samo sedem, osem ali devet let, se srečujejo s seksualnimi vsebinami in trdo pornografijo. Pornografija ponuja obilo informacij in vizualnih dražljajev, ki pa imajo žal zelo malo ali celo nič skupnega s stvarnim življenjem. Vsiljuje jim povsem izkrivljeno podobo o tem, kaj si ženske in moški v spolnosti v resnici želijo, popačen je tudi prikaz spolnih odnosov, kar mladostnika sili v doseganje "idealov", ki jih prikazuje pornografija. Poleg tega pornografski filmi po mojem mnenju zvišujejo toleranco do nasilnega vedenja v spolnosti – in tudi nasploh.

Kakšna je pri tem vloga staršev – kako otroku predati sporočilo o razliki med pornografijo in spolnostjo v zrelem partnerskem odnosu?
Vsi srečujemo ljudi, ki se nam zdijo privlačni, razmišljamo o spolnosti in sanjarimo. Otroku lahko pojasnimo, da je na drugi strani človeško bitje in ne neobčutljiv objekt. Mislim, da je pomembno predvsem sporočilo, da pornografija nikoli ne zbližuje, da je le oblika objektifikacije.

Seveda ni vse le v pogovoru, otroci se, kot vemo, po starših zgledujejo in prevzemajo njihove vedenjske vzorce. Koliko se otroci na ta način naučijo o spolnosti? In kakšen je "dober zgled"?

Dober zgled je spoštljiv odnos med starši. Kako se oče vede do mame in nasprotno – to je za otroka neprecenljiva izkušnja, ki mu sporoča, kako se moški vede do ženske nasploh, ne le v spolnem smislu. Ta odnos v resnici v temelju oblikuje našo družbo in odnose v njej. Odraščajoči moški se mora naučiti spoštovati tako sebe kot ženske, in to že takrat, ko začne hoditi na zmenke. Tudi na Facebooku. Ženske pa se morajo zavedati, da si to spoštovanje zaslužijo – in da ga lahko upravičeno pričakujejo. Vse to pa bo občutno težje, če jim dom ne prinaša takih izkušenj in zgleda.





Galerija

Peter Topić, psihoterapevt Grega Žunič

Dobro je, da smo pozorni na to, kaj naši otroci objavljajo na spletu in sporočajo prek sporočil. Svetovni splet prinaša številne pasti, ki so mladostnikom neznane in nerazumljive, zato bi jih morali učiti varnega vedenja v povezavi z elektronskimi mediji. To, kar objavijo na spletu, ne bo preprosto izginilo do takrat, ko se bodo vpisovali na fakulteto ali ko bodo želeli oblikovati svojo kariero. Kar objavimo na spletu, tam ostane za vedno ali skoraj za vedno. Največjo nevarnost za mladostnike pa predstavljajo spolni prestopniki, ki na spletu precej lažje prikrijejo svoji pravi namen in identiteto. Grega Žunič

Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd