Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Intervju: Sanja Rozman, terapevtka

Podrejanje se ne splača

Ljubezen je odnos do sveta. Splošen in oseben, a vedno pozitiven. Čustva, ki spremljajo ljubezen, so lahko bolj ali manj močna, a nikdar negativna. Lahko pa so negativni vzorci obnašanja, ki jih zamenjujemo za ljubezen, pravi dr. Sanja Rozman, zdravnica medicine dela, ki vodi terapevtsko skupino, v kateri zdravi ljudi številnih zasvojenosti, tudi zasvojenosti z odnosi. V skupini prevladujejo odrasli otroci alkoholikov. Večina jih je odraščala ob ljudeh, ki jim niso znali dajati brezpogojne ljubezni, marveč so jo pogojevali z določenim vedenjem. Zato so skušali ugibati, kako naj se obnašajo, da bi dobili vsaj nekaj ljubezni. In to prinesejo s sabo v nove odnose, na dan pa privre takrat, ko se kaj zalomi.
Ljubezen največkrat opisujemo s presežniki: kot nekaj najlepšega, celo vzvišenega. Je vedno tako? So čustva, povezana z ljubeznijo, vselej pozitivna?

Ljubezen je vedno pozitivna, čeprav ni vedno tako dramatična in intenzivna kot pri zaljubljenosti. Ljubezen je veliko več kot čustvo, ljubezen je odnos odnos do sveta. Kajti ko ljubiš, ljubiš ves svet. V njem izstopajo določene osebe, v katere se usmerja tvoja ljubezen in prek katerih ljubiš svet. Ljubezen je torej nekakšna opredelitev oziroma stališče do sveta, ki je dober, do ljudi, ki so dobri, in zlasti do izbranih ljudi, ki imajo posebno mesto v tvojem življenju. Ljubezen je tudi želja, da bi bilo dobro njim in tebi ob njih. Dobrobit je pomemben del ljubezni, ni pa nujno del zaljubljenosti in drugih čustev.

V zahodni kulturi smo marsikaj pomešali. Pravo ljubezen smo pod vplivom hollywoodskih filmov zamenjali za nekakšno romantično zaljubljenost po "trubadurskem" zgledu. Ljudje si torej predstavljajo, da prava ljubezen nastopi, ko se srečata On in Ona ter skupaj ustvarita nekaj, kar spominja na tisto, kar poznajo iz romantičnih nadaljevank: če je vse idealno, sledijo poroka, dva otroka in hišica ... Ko pride do odstopanj od ideala, takoj začnejo razmišljati, da partner morda le ni bil pravi, in se odpravijo iskat novega. Odnos razdrejo v trenutku, ko se možnost, da bi iz njega kaj ustvarili, šele razvije. V vsakem odnosu se namreč potencial za ljubezen razvije šele takrat, ko se odločiš, da je nekdo pravi. Najpomembnejša je torej odločitev.


Kaj pa, če se ne moreš odločiti, če se ne odločimo za nikogar kaj je potem z ljubeznijo in s pozitivnim odnosom do sveta?

Če se ne odločiš za nikogar, pomeni, da ves čas čakaš na nekoga, ki naj bi še prišel, zato v vsak odnos vstopaš polovično. Tvoje "dajanje" je ovirano. Odločitev je torej pomembna, enako sposobnost, da stojiš za njo. To ljudje kaj radi spregledajo. Ko se ti rodi otrok, je že s tem, da se je rodil, tvoj in zato povsem drugačen od drugih. Sprva ga ljubiš zato, ker je tvoj, šele pozneje pride do poglabljanja ljubezni.

Je ljubezen "usojena" vsem, je vgrajena v naš biološki sistem? Za potrebe pravimo, da so vsajene v naš biološki sistem, izpolnjujemo jih, da bi lahko normalno živeli. Spada ljubezen mednje?

Ljubezen je veliko več kot potreba in veliko več kot čustvo. Ljubezen je to, kar smo. Iz ljubezni smo narejeni. Način, kako smo narejeni, se skozi življenje spreminja. Zato poznamo več pojavnih oblik ljubezni, vsebina vseh pa je ista. Ljubezen med materjo in otrokom je prvo, kar se človek nauči o ljubezni, če seveda ima srečo, da je imel nekoga, ki ga je tako ljubil. Potem gre naprej: otrok razvija ljubezen z očetom, nato spoznava vedno nove ljudi ...

Se ljubezen lahko spremeni v kaj negativnega, denimo v obsedenost, zasvojenost?

To ni več ljubezen. Ljubezen nikoli ni negativna. Zasvojenost ne more biti ljubezen, to je antiteza. Ljudje si želijo ljubezni, ker je to hrepenenje v njih. To je gonilna sila človekovega duševnega razvoja. V določenem obdobju se lahko zgodi, da človek sprejme stališče, da ni dovolj dober, da bi dobil ljubezen, in se začne zadovoljevati z nadomestki. Toda vsakokrat ko se spusti v seks brez ljubezni, si potrdi, da ni dovolj dober za pravo stvar. Tako počasi ruši lastno podobo.

Nekateri pari živijo v zvezi, o kateri bi, vsaj sodeč po tem, kako se kaže navzven, težko rekli, da gre za pravo ljubezen ...

Ali hočete reči, da kadar se ljudje kregajo, kadar izražajo jezo, kadar so žalostni, kadar se ne morejo dogovoriti da je to negativno?

... kaj prida pozitivno pa se tudi ne zdi.

Ni nujno, da je negativno. Če skušata karseda dobro in iskreno opredeliti, kaj si pravzaprav pomenita, je to nekaj najboljšega, kar lahko storita drug za drugega, pa čeprav je njuno življenje marsikdaj razburkano. Na drugi strani ni nujno, da je tisto, kar navzven deluje blaženo in umirjeno, največja ljubezen. Taki pari se marsikdaj naravnost sovražijo, in to prav zato, ker si niso sposobni povedati stvari. Ljubezen nas namreč zavezuje k temu, da si povemo, kaj čutimo, da razložimo, kaj določeno ravnanje enega pomeni za drugega.

Marsikdaj se primeri, da do tega ne pride. Zakaj?

En sam razlog je, zakaj se ljudje skrivajo drug pred drugim, pred Bogom, pred komerkoli: to počnejo, ker mislijo, da niso dovolj dobri in da morajo to, kar čutijo, da so, prikazati v boljši obliki. Da si morajo nadeti krinko. Kdor v sebi ve, da se je potrudil po najboljših močeh in da je, tak kot je, povsem v redu, nima razloga, da bi se delal boljšega, kot je. Ljudje, ki so prepričani, da niso dovolj dobri, to želijo prikriti. Vsakič, ko drugemu ponujamo nekaj, kar nismo, se medsebojni pretok ustavi. Ljudje namreč občutimo neiskrenost. V takem odnosu ljubezen ne more zaživeti. Pri svojem delu se pogosto srečujem s takšnimi primeri. Eden od značilno ženskih načinov pojmovanja predanosti v odnosu je, da "berejo" partnerjeve misli in natanko začutijo vlogo oziroma predstavo o ženski, ki jo ima on izoblikovano že od prej. Vse, kar so bile vsa leta, preden so ga srečale, zavržejo in se prelevijo v njegovo notranjo divo. Moški takšno prilagoditev tej notranji vlogi sprva razume kot dejanje ljubezni, toda čez deset let jo bo prav zaradi tega zapustil. Češ da ni več iskric v odnosu. In običajno ima prav, kajti iskrice se rojevajo iz dajanja sebe takšnega, kot si, vse drugo ne velja.

Kako to, da v odnosih tako pogosto prihaja do prilagajanja, predvsem z ženske strani?

Stereotip prave ženske je ženska barbika: mlada, vitka, svetlolasa, ne pretirano pametna, ne pretirano samostojna ... (smeh). V naši družbi še vedno veljajo patriarhalni stereotipi, po katerih se prava ženska podredi potrebam moškega. Ali bolje rečeno: temu, kar misli, da moški potrebuje. To je zgrešeno, saj drug drugega potrebujeta v svoji resnični podobi.

Iskrenost je torej eden od temeljev dobrega odnosa.

Vsekakor. Za dober odnos je izredno pomembno, da se po najboljših močeh trudiš biti takšen, kot si, in da vse, kar doživljaš, skušaš povedati iskreno in korektno.

Pri svojem terapevtskem delu se ukvarjate s številnimi odvisnostmi, tudi s tako imenovano zasvojenostjo z odnosi. Kaj to pomeni?

Oglejva si prilagajanje ženske partnerju. To, o čemer sva govorili prej, velja za zdrave ženske, ki jih omejuje kulturni stereotip. Odvisnih žensk pa ne pogojuje le kulturni stereotip, temveč tudi notranja potreba, da bi bile nekaj drugega, kot so v resnici.

Kako prepoznamo odvisnost? Kdaj pravimo, da je človek zasvojen z odnosom oziroma z odnosi?

To je podobno kot pri alkoholizmu: vsi pijejo, a nekateri postanejo alkoholiki. V odnosih se vsi prilagajamo, toda nekateri se prilagajajo, ker niso zmožni živeti drugače. Ko takim ljudem rečemo, naj se nehajo pretvarjati, se običajno začnejo obnašati kot alkoholiki, ki jim vzamemo pijačo. Brez tega si ne znajo predstavljati življenja.

Če vzameva za primer vedenje "zasvojene" ženske: izjemen pomen namenja zunanji obliki, ki ji jo zagotavlja odnos, pri čemer je vsebina drugotnega pomena. Ko ji grozi, da se bo kateri od pomembnih odnosov zrušil denimo da gre za odhod od staršev, ločitev ali odhod otrok iz gnezda se ji sesuje svet. Obnašati se začne v nasprotju z lastnimi interesi. Ostaja v odnosu z nasilnežem ali alkoholikom, pa ne zato, ker bi ga imela tako zelo rada, marveč zato, ker se boji osamljenosti. Ker brez njega nima nobene vloge. Vloga žene je namreč zamenjala njen resnični jaz, in če bi jo izgubila, bi izgubila podobo o sebi. Ko zdrava ženska izgubi pomemben odnos, sicer žaluje, zelo hudo ji je, a ne izgubi same sebe.

Kaj žene ljudi v takšno odvisnost? Ali obstajajo vzorci, mehanizmi nastanka zasvojenosti z odnosi?

Pri zasvojenostih običajno ne govorimo o vzrokih, marveč o rizičnih dejavnikih. To so dednost, stališča, ki jih imajo v določeni kulturi o zasvojenostih, odraščanje v disfunkcionalni družini in spolna zloraba v družini. Vse to pomembno vpliva na naše vedenje, na spoprijemanje z življenjskimi problemi. Travme so včasih tako hude, da se zaradi njih neštetokrat odločamo narobe. Ob soočenju s problemom zbežimo, namesto da bi ga rešili. In se omamimo, da ne bi čutili bolečine. Bolečina, ki jo sproži nemoč oziroma dejstvo, da nismo naredili nič, da nismo zmožni reševati problemov, sčasoma preraste v razlog vnovične omame. Ali kot bi rekli Angleži: "A man takes a drink, a drink takes a drink, a drink takes a man."

Kakšne so posledice? Kam lahko pripelje zasvojenost z odnosi?

Posledice so enake kot pri drugih zasvojenostih in lahko pripeljejo do telesnih bolezni (zelo pogost je rak), smrti, samomorov, razbitih družin, prenašanja v naslednje generacije ... Posledice zasvojenosti delimo na telesne, psihološke, družbene in duhovne. Na telesnem področju so to vse psihosomatske bolezni in bolezni, ki so povezane s stresom, na duševnem gre za neučinkovit sistem mišljenja, ki ponavlja vedno iste napake, na družbenem pa za nefunkcionalen, boleč in škodljiv tip odnosov. Ljudje, ki imajo že tako slabo mnenje o sebi, se običajno tudi na duhovni ravni zaprejo vase in nehajo verjeti, da obstaja nekaj, kar vsemu skupaj podeljuje smisel.

Tudi pri tovrstni zasvojenosti je najbrž edina rešitev zdravljenje?

Zdravljenje je edina dokončna rešitev. Odločitev za zdravljenje pogosto sproži kriza, kajti takrat nimaš več kaj izgubiti. Stari sistem mišljenja neha delovati. Preprosto se zruši, ne moreš ga več sestaviti, lahko pa ustvariš novega. Takrat delo s terapevtom poteka veliko lažje kot v primerih, ko se ljudje oklepajo starih miselnih vzorcev.

Kako poteka zdravljenje?

Tako kot pri vseh drugih zasvojenosti moramo tudi pri zdravljenju zasvojenosti z odnosi najprej opredeliti, kaj je tvoje mamilo, s čim si zasvojen. To je včasih zelo težko. Brez odnosov namreč ne moreš biti, hkrati pa moraš izluščiti le odnos, ki je tvoje mamilo. Določitev vedenja, ki povzroča omamljenost, in takojšnja prekinitev tega vedenja, to je prva polovica zdravljenja ...

Torej gre tudi pri zasvojenosti z odnosi za omamljanje ...

Ja, gre za omamljanje z endorfini, notranjimi kemičnimi snovmi. Vzemiva primer ženske, ki deset let živi z alkoholikom. Ta pije vsak konec tedna, že milijonkrat ji je obljubil, da ta konec tedna ne bo pil. Ona mu vsakič znova verjame, kajti če mu ne bi, bi se morala ločiti. Tega si ne upa narediti, ker bi bila potem sama oziroma osamljena. Predstavljajte si, kako se počuti ta ženska, ko moža popoldne ni iz službe. Kakšni so njeni občutki ob dveh ponoči? Ima vse značilnosti omamljenega človeka: njena zavest je močno zožena, vso pozornost usmerja v telefon, v zvok korakov ... Gre za močno stanje razburjenosti, ki povzroča endorfinsko omamo.

Torej se žena alkoholika tudi omamlja in je zasvojena?

Ja. Če se ne bi ukvarjala z alkoholikom, bi se morala ukvarjati s tem, da z njo že dolgo ni nekaj v redu. Vprašati bi se morala, zakaj se tako boji osamljenosti, zakaj pristaja na vse to. Ogromno vprašanj bi prišlo na površje, če bi jih le hotela videti. Oglejva si še en značilen primer: žensko vprašaš, kako je kaj, ona odgovori: "Fino, mož je napredoval v službi, en otrok je v tej, drugi v oni šoli, vsi smo zdravi." Kje je ona? Očitno gre za žensko, ki se opredeljuje zgolj skozi družino, ki nima nobene druge identitete. To ni normalno. Položaj, ko vse to izgubi, lahko pripelje do katastrofe, na drugi strani pa tudi do svobode, do možnosti drugačne identifikacije.

Vrniva se k zdravljenju. Kot ste rekli, je prvi korak abstinenca ...

Tako je. Ko abstinirajo, so vsi zasvojenci zelo podobni, vsi imajo izredno nizek občutek lastne vrednosti. Med zdravljenjem skušamo ta notranji občutek spremeniti. Sprva za minimalni odmerek pohvale in spodbude poskrbi terapevt, cilj pa je, da si jo zmore dati sam, da se je sposoben zavedati lastne vrednosti. Da v odnosih nastopa enakopravno.

Kolikim se to posreči?

Zdravljenje je v večini primerov uspešno. Odvisnosti so v primerjavi z drugimi psihiatričnimi stanji morda še najbolj ozdravljive. Sproži jih ponavljajoče se škodljivo vedenje, in ko ga odpravimo ter obnovimo naravne zdrave sile v človeku, lahko spet prevzamejo svoje funkcije. Ozdravljeni ljudje so marsikdaj še boljši, kot bi bili, če nikoli ne bi bili zasvojeni. Bolj so ozaveščeni, bolj se zavedajo odgovornosti in posledic svojega ravnanja.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

čustva , ljubezen , sanja rozman , odnosi , odvisnost od odnosov , zasvojenost , odvisnost , zasvojenost z odnosi

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.