Intervju: Max Modic, novinar

Max Modic, novinar
Max Modic, novinar (Foto: Diana Anđelič)

Zlahka sprejemamo nasilje, bojimo pa se seksualnosti

Konec maja je državni zbor s sprejemom novele zakona o prekrških zoper javni red in mir dekriminaliziral prostitucijo, junija je v poslanske klopi priromala razlaga spornega določila zakona o medijih, ki naj bi dokončno razblinila dvome o tem, kaj je prepovedana pornografija in kaj dovoljena erotika. Oboje je sprožilo vrsto odzivov. Doslej so šli najdlje nasprotniki dekriminalizacije prostitucije; napovedali so celo referendum. O prostituciji in pornografiji smo se pogovarjali z novinarjem Mladine Maxom Modicem, ki že vrsto let piše o spolnosti in njenih komercialnih oblikah.

Dekriminalizacija prostitucije je sprožila precej polemik. Eden od argumentov nasprotnikov zakonskih sprememb se glasi, da dekriminalizacija pravzaprav pomeni legalizacijo.

Dekriminalizacija nikakor ne pomeni legalizacije, čeprav bi bilo zelo dobro, če bi prostitucijo v resnici legalizirali. Legalizacija namreč pomeni, da prevzameš nadzor nad dogajanjem, preprečiš črni trg in se izogneš posrednikom. Tako v javni hiši natančno veš, kdo je odgovoren za dekleta in koga poklicati, če gre kaj narobe. V sedanjih razmerah ne moreš narediti nič. V Sloveniji je sicer prostitucija recimo temu dekriminalizirana že ves čas, od leta 1991 naprej. Sama prostitucija tudi nikoli ni problem, dokler ni povezana z drugimi oblikami organiziranega kriminala.

Je prostitucija pri nas povezana s kriminalom?

Minimalno. Če se prostitucija ne bi pojavljala v črni kroniki, kjer se tako ali tako pojavljajo samo ekscesi, ki so povezani z njo, najbrž nihče ne bi niti vedel, da v Sloveniji sploh obstaja. Ljudje so pod vtisom teh negativnih, sporadičnih izkušenj, o katerih prebirajo v črni kroniki, zmotno prepričani, da je prostitucija leglo kriminala. To seveda ni res. Kar zadeva prostitucijo, so edini pravi problem težave približno 800 artistk, kolikor jih vsako leto pride v Slovenijo in za katere običajno ne vemo, kje so, kaj počnejo in kakšno je njihovo zdravstveno stanje. Pravni termin "spravljanje deklet v suženjski odnos" je po mojem mnenju v teh primerih pretiran, kajti neverjetno se mi zdi, da bi se pet milijonov vzhodnjakinj dalo zapeljati in "spraviti v suženjski odnos". In še to je treba vedeti: pri prostituciji ne odloča ponudba, marveč povpraševanje.

Po novem prostitucija ne bo več obravnavana kot prekršek. Prostitutk in prostitutov ne bodo več zapirali in drugače kaznovali. Ali to res pomeni, kot opozarjajo nekateri, dodatno spodbudo za prostitucijo?

Sploh ne! Dekriminalizacija je resda velik korak za slovensko politiko, vendar majhen korak za prostitucijo v Sloveniji. Velik korak bi bil, če bi imela ženska, ki se odloči za ukvarjanje s prostitucijo, določene bonitete. Se pravi: da bi bil njen poklic obravnavan enako kot drugi, da bi si plačevala zavarovanje, da bi bila deležna ustrezne zdravstvene oskrbe ... Tako kot na Nizozemskem. Tam so pred tremi leti legalizirali javne hiše, prostitutke plačujejo dajatve državi in imajo svoj sindikat. Naša zakonodaja je povsem drugačna: organizator sindikata bi zdaj najverjetneje odgovarjal zaradi zvodništva oziroma zaradi navajanja k prostituciji. Zaradi tega je treba najprej spremeniti zakonodajo.

Dejavnost prostitutk je zakonita tudi na Švedskem, le da tam lahko kazensko preganjajo stranke.

Res je, na Švedskem je prostitucija legalna, kaznujejo pa lahko stranke, kar ni najboljša rešitev. Najbolj "idealen" se mi zdi tako imenovani nizozemski model. Na Nizozemskem je prostitucija ena od gospodarskih dejavnosti in kot taka je tudi zakonsko urejena. Javne hiše so dovoljene, zvodniki imajo posebne licence. Tudi pri nas bi bilo dobro te stvari zakonsko urediti, a se tega vsi bojijo.

Zakaj?

Ker to zahteva ogromno dela, saj bi morali začeti tako rekoč iz nič. Predvsem pa bi se morali otresti predsodkov. Zanimivo je, da tisti, ki najbolj nasprotujejo prostituciji, sploh ne zahajajo k prostitutkam. Zakaj se torej vtikajo v to? Kakšen interes imajo? Pravijo, da se bodo prostitutke, če bo prostitucija dekriminalizirana, "nastavljale" ob cestah. To pomeni, da nimajo osnovnega pojma, kako pri nas poteka prostitucija. Na živce mi že gre, da o pomembnih stvareh, kot so alkohol, droge, pornografija in prostitucija, odločajo ljudje, ki se na to najmanj spoznajo. Prav zaradi tega vse temelji na predsodkih in ideoloških pristranskostih, kar je, milo rečeno, grozno. Toda na drugi strani je res, da je Slovenija majhna država, majhne države in majhni narodi pa so običajno zelo paranoični. Bojijo se stvari, ki presegajo njihovo velikost.

Uradnih podatkov o številu ljudi, ki se ukvarjajo s prostitucijo v Sloveniji, ni. Po ocenah policije naj bi pri nas delovalo 1400 prostitutk in neopredeljeno število prostitutov. So te ocene vsaj približno točne?

Število, o katerem se govori neuradno, je precej višje. V Sloveniji naj bi bilo približno 3000 rednih in občasnih prostitutk. Od tega je tretjina vzhodnjakinj, tako imenovanih artistk in plesalk. Uradnih podatkov pa ni in dokler jih ne bo, ne bomo mogli resno govoriti o tem, kdo se pri nas ukvarja s prostitucijo. Dokler država ne ve, koliko prostitutk ima, do takrat tudi nima volje, da bi karkoli reševala.

Kakšna je "povprečna prostitutka" v Sloveniji?

Pri nas prevladujejo tako imenovane mobitel prostitutke. To so amaterke, ki se ne prostituirajo zaradi socialne stiske, marveč izključno zato, da si "dvigajo" standard. To prinaša tudi zelo specifične probleme. Nemci so v neki raziskavi ugotovili, da veliko žensk, ki služijo od 10 do 15 tisoč evrov na mesec, konča brez vsega. Kljub velikim zaslužkom jim na koncu ne ostane nič. Zakaj? Kako je to možno pri 10 tisoč evrih na mesec? Očitno je, da se te ženske preprosto navadijo na lahko zaslužen denar, na lahek način življenja in ko ta mine, niso več vajene delati. Takrat bi jih bilo treba nekako "prekvalificirati".

Kaj pa profesionalke, ali jih v Sloveniji sploh imamo?

Pravih profesionalk ni. Pri nas kot profesionalke običajno obravnavamo ženske, ki nastopajo v nočnih klubih. V Sloveniji naj bi bilo približno 70 tovrstnih klubov, od tega jih je 55 popolnoma legalnih in, kot pravijo, menda ni nočnega kluba, v katerem ne bi bilo prostitucije. Vendar je to zelo težko dokazati, kajti niso vse artistke, ki pridejo k nam, tudi prostitutke. Jih je pa najbrž veliko, kar je po svoje razumljivo. Pred časom mi je neka Ukrajinka razložila, da bi s srednjo izobrazbo doma dobila slabo plačano službo, poleg tega bi jo šef nadlegoval, tukaj pa jo za "šlatanje" vsaj plačajo in v enem dnevu zasluži toliko, kot bi doma v enem mesecu. Tu odpove vsaka morala, tu gre za zakon preživetja! Zakaj bi nekdo garal za 80 dolarjev na mesec, če lahko toliko zasluži v enem dnevu? Zakon ponudbe in povpraševanja je na tem področju še posebno radikalen.

Kakšne so cene storitev?

Včasih je cena znašala približno 15 tisočakov oziroma 150 nemških mark, ko pa so marke zamenjali evri, so se cene zaokrožile na približno 100 evrov. Seveda je cena stvar dogovora, ponudbe in povpraševanja. Odvisno je, ali gre za uro, za "vikend paket", zgolj za spremstvo ali za kaj tretjega.

Se v tej dejavnosti obrača veliko denarja?

Podatkov seveda ni, se pa govori, da naj bi se obrnilo od deset do dvanajst milijonov evrov na leto.

Koliko denarja pa se obrača v pornografski industriji, če ta pri nas sploh obstaja?

Slovenska pornografska industrija ne obstaja. Vse, kar je, so poskusi posameznih zanesenjakov, ki skušajo "migati" na tem področju, a vedno znova naletijo na ovire, značilne za politično nekorektne in marginalne posle. Pri takih poslih se, kot vemo, ljudje običajno bojijo svojega soseda, to pa pomeni, da se bojijo sami sebe. Ni jim nerodno nastopati pred kamero, strah jih je, kaj bo rekel sosed. Vsa produkcija je izrazito amaterska, vendar so ti amaterji v zadnjih treh letih posneli kar štiri filme, kar je za tako majhen narod zavidljiva številka.

Pred leti ste režirali pornografski film. Ste se ga lotili zaradi denarja ali zabave?

Film Slovenski pari intimno je nastal predvsem zaradi zabave. Zaslužili smo ravno toliko, da smo pokrili stroške in šli na dobro večerjo. Proračun filma je znašal sedem tisoč nemških mark. Zgledovali smo se po v devetdesetih letih izjemno priljubljeni nemški seriji Happy Video, v kateri sta režiser in snemalec obiskovala pare, ki so bili pripravljeni seksati pred kamero, jih posnela in se z njimi pogovarjala. Te amaterske epizodice so bile v Nemčiji pravi hit. Odločili smo se, da bomo tudi v Sloveniji poskusili narediti kaj takega. Resda smo za to potrebovali več kot leto dni, a smo nato prodali približno 1500 kopij filma, kar je za naše razmere presenetljivo visoka številka.

Ste imeli težave z iskanjem nastopajočih?

Kar nekaj; potrebovali smo več kot leto dni, da smo zbrali vsaj štiri pare. Klicalo nas je veliko moških, parov občutno manj. Nekateri so hoteli veliko denarja, češ, fino, zdaj bomo zvezde. Toda z nastopom v pornografskem filmčku danes ne moreš obogateti. Tudi na Zahodu ne. Tarife so namreč izredno nizke, ker je ponudba ogromna. Velike svetovne pornografske firme igralcev sploh ne iščejo več po oglasih, ampak kar v manekenskih agencijah. Skratka, v dobrem letu dni smo le našli štiri pare, ki jim ni bilo toliko do zaslužka kot do nastopa pred kamero. Tudi sicer v večini primerov denar ni glavni motiv za nastopanje v porničih, prej bi rekel, da je v ospredju ekshibicionizem.

Pa smo Slovenci ekshibicionisti?

Menim, da se po tej plati ne razlikujemo kaj prida od drugih narodov. O nas se sicer govori, da smo zelo zavrti, vendar to ne drži. Zavrti smo ravno toliko kot drugi evropski narodi, le da nas je manj. Smo kot nekakšna velika družina, v kateri mama takoj izve za vse, kar naredi otrok. In to je seveda malce nerodno.

Kdo so ljudje, ki se odločajo za nastop v pornografski produkciji?

V zahodni Evropi in Ameriki je pornografija popolnoma legitimna veja šovbiznisa, ki ima svoja pravila, svoj zvezdniški sistem in svoje občinstvo. Moralno manjšino, ali bolje rečeno, moralno večino pa to skrbi zato, ker pornografija vse bolj prodira v mainstream. To je razumljivo, ljudi te stvari zanimajo in jih "rajcajo", vendar si tega ne upajo povedati. V raziskavah branosti medijev se še nikoli ni pojavil kak trdoerotični mesečnik, čeprav se nekateri prodajajo precej bolje kot marsikateri drugi mesečnik. Zakaj je tako? Ker ljudje ne upajo povedati, da berejo takšne revije, bojijo se reči, da jih spolnost zanima.

Od kod ta strah?

To ni strah pred pornografijo, marveč strah pred tem, kaj bodo rekli ljudje. In znotraj dveh milijonov ljudi je ta strah zelo povečan. Zunaj ni tega strahu, kajti v narodu, ki šteje 80 milijonov ljudi, je posameznik znatno manj prepoznaven.

Na začetku leta je v Sloveniji dvignila veliko prahu odločitev inšpektorja za medije, ki je dvema kabelskima operaterjema prepovedal predvajanje pornografskih filmov. Kriv naj bi bil preohlapen zakon o medijih. Zdaj naj bi natančneje določili mejo med erotiko in pornografijo. Kakšna je po vašem mnenju ključna razlika med njima?

Razlike med pornografijo in erotiko ni. Razlika med enim in drugim je zgolj v pogledu vsakega posameznika. Šteje samo to, kar se tebi zdi erotično in kar se tebi zdi pornografsko. Meje ni mogoče postaviti univerzalno. Ne moremo reči, da je ženski akt od pasu navzgor erotika, v celoti pa pornografija. K sreči je čedalje več ljudi z liberalnimi načeli, ljudi, ki jih ni strah svojega telesa in spolnosti. In konec koncev: kaj sploh kaže pornografija drugega kot seks, pri katerem ne ugasneš luči?! Tako pač to izgleda, dragi moji!

Govoriti o dovoljeni erotiki in prepovedani pornografiji torej nima smisla.

Tako je. Vse je namreč odvisno od posameznika. Vsak ima svoje meje, pomembno je le, da nihče nikomur nič ne vsiljuje. Ne tega, naj konzumira pornografijo, in ne tega, naj je ne. Naj se vsak odloči sam. In ko že govorimo o omejevanju oziroma sankcioniranju predvajanja: če sploh česa, bi se bilo treba najprej lotiti nasilnih vsebin. Pornografija je namreč še najmanj škodljiva od vsega, kar se vrti na televiziji. Seks ne kvari ljudi, bolj jih kvarijo poročila. Prizori pokolov, množičnih grobišč, zverinskosti & Zakaj nas to ne skrbi?! Zakaj tako zlahka sprejemamo nasilje, bojimo pa se seksualnosti oziroma prikaza normalnega početja odraslih ljudi?!

Nastja Lazar

Nastja Lazar dr. med. spec. dermatovenerologije

Mirjam Toporiš Božnik

mag. Mirjam Toporiš Božnik certificirana apiterapevtka in NLP praktik hipnoze

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki