Uvožena hrana ne vidi zemlje

Milojka Fekonja, doktorica kmetijskih znanosti, predsednica Zadruge Dobrina

"Zavedeti se bomo morali, da nič ne zraste v trgovini in tudi, da na kmetiji nič ne zraste samo od sebe", poudarja Milojka Fekonja, doktorica kmetijskih znanosti in predsednica Zadruge Dobrina. Zato je pomembno, da spoštujemo kmeta, kmetje pa potrošnika: "Na naših kmetijah, predvsem manjših, ne gre samo za poslovno logiko in prizadevanje za čim višji donos na hektar. Velikega pomena je skrb za rodovitno zemljo, za ohranjanje krajine in tradicije, za obstoj kmetij in za krepitev lokalne ekonomije. Vsega tega bogastva uvoženi pridelki in izdelki iz množične pridelave ne prinašajo."

Po grobi oceni v Sloveniji ta čas zagotavljamo približno 70-odstotno prehransko varnost. Najnovejši podatki Statističnega urada pa kažejo, da že tako nizka stopnja samooskrbe z zelenjavo še upada – lani je bila le še 34-odstotna. Kako zaskrbljujoči so ti podatki?
Podatki so v resnici vsak dan bolj zaskrbljujoči, saj smo po stopnji samooskrbe na repu Evrope. Hrana je strateška dobrina, zato bi nas to moralo zelo skrbeti, zlasti ko gre za pridelavo zelenjave, pozabljenih žit (ajda, proso, pira) in oljnic (lan, sončnice). Še veliko slabše je na področju ekološke pridelave: na trgu je samo en odstotek ekološke hrane, od tega je le petina slovenske. Kar 80 odstotkov tovrstne hrane uvozimo, čeprav imamo vse danosti, da bi jo lahko pridelovali sami. Kmetje bi morali skupaj s predelovalno industrijo tu iskati nove priložnosti, saj ima povpraševanje po ekoloških izdelkih kar desetodstotno letno rast.

Še leta 2000 je bila samooskrba z zelenjavo skoraj 50-odstotna. Kje so glavni razlogi za tolikšen upad domače pridelave vrtnin?
Leta 2000 je bila stopnja samooskrbe z zelenjavo 47-odstotna, zdaj pa smo pri samo 31 odstotkih, za tolikšen upad pa je v prvi vrsti odgovorna politika države. Odločitve o tem, kakšno vlogo bomo namenjali kmetijstvu, pridelavi hrane in posameznim panogam namreč sprejemajo na ravni države. A tudi potrošniki smo v obdobju tranzicije zaspali. Po odprtju mej in prihodu velikih trgovskih mrež smo z občutki udobja vstopali v trgovine s pestro ponudbo sadja in zelenjave iz intenzivne pridelave, o kateri pa večina ljudi ni vedela veliko – ne od kod prihaja hrana in ne kako je pridelana. Pomembno je bilo le to, da je zelenjava lepa in da so cene noro nizke. Razmišljanje o nepotrebnosti pridelave zelenjave je šlo tako daleč, da se je razširilo mnenje, da se celo na podeželju, na lastnem vrtu, ne splača pridelovati domače solate in jušne zelenjave.

To, da je uvožena zelenjava v slovenskih trgovinah dražja kot domača, se zdi na prvi pogled skregano z logiko. Narobe svet, bi lahko dejali …
Ko gre za cene zelenjave iz uvoza, res lahko govorimo o narobe svetu – dokler se ne poglobimo v problematiko. Potrošniki pogosto ne vedo, da je slovenski motovilec pridelan v zemlji, v skladu z načeli trajnostnega kmetovanja, uvoženi pa zemlje ni videl. Ali da kitajski česen vsebuje obilo težkih kovin, saj ga pridelujejo na industrijsko obremenjenih območjih, zato so tudi cene zelo nizke. Pri nas pridelava zelenjave poteka na manjših površinah, v zemlji, veliko je ročnega dela. Večina slovenskih kmetij je na območjih z omejenimi dejavniki kmetovanja, veliko najboljše zemlje je še vedno v lasti države ter v najemu zadrug, industrijsko usmerjenih kmetij in drugih zasebnikov. Zelenjavo pridelujejo na manjših kmetijah z razdrobljeno posestno strukturo, zato je višja tudi cena na enoto pridelka.

Kako na cene pridelkov vplivajo skrajne vremenske razmere? V Sloveniji smo imeli na začetku leta žled, zdaj se marsikje borijo s poplavami …
V kmetijstvu se nenehno srečujemo s številnimi tveganji, ki vplivajo na uspešnost pridelave. Prav po tem se kmetijska pridelava razlikuje od drugih dejavnosti. V zadnjih letih je vse več skrajnih vremenskih pojavov, od suš do poplav. To vpliva na zmanjšanje kmetijskih pridelkov in posledično na ceno. Tako je zelenjadarsko pridelavo leta 2012 prizadela suša, lani dolga zima in posledično pozna spomladanska pridelava, letos pa se nekateri pridelovalci srečujejo s poplavami. Zato so pridelki manjši, dela je več, prav tako sanacij in drugih ukrepov na polju. Pridelek ni primerne kakovosti, zato ga pridelovalci težje in po nižji ceni prodajajo večjim trgovskim mrežam. Maloprodajne cene v trgovini pa se zvišujejo – čeprav gre večinoma za izdelke iz uvoza.

Hrana se bo še dražila, nekateri strokovnjaki že napovedujejo, da bo naslednja kriza prehranska. Če nanjo ne bomo pripravljeni, nas bo bolela bolj, kot nas zdaj finančno-gospodarska. Samooskrba s hrano je torej strateškega pomena za Slovenijo, opozarjajo. Se strinjate?
Vsaka država se zaveda, da je pridelava hrane strateškega pomena. Če pomislimo zgolj na klimatske spremembe, je jasno, da so trditve, da se bo hrana v prihodnosti še dražila, upravičene. Pogosto pa pozabljamo, da se samooskrba začne pri lastnih semenih. Tudi teh smo že veliko izgubili. Če smo že pri setvi odvisni od tujih semenskih hiš, se lahko pridelava v kriznih obdobjih še podraži.