Anita Ogulin: Skupaj proti revščini

Anita Ogulin
Anita Ogulin (Foto: Matic Bajželj)

Revščina ima ostre zobe in lahko ugrizne zelo globoko – noge spodseka tudi dotlej močnim osebnostim. Vsaka družba je trdna toliko, kot so trdni njeni najšibkejši deli. Vse večje razslojevanje je povzročilo, da je med nami tudi čedalje več ljudi, ki komajda shajajo. Revščina ima dolge lovke in pušča težke posledice zlasti na otrocih. V Zvezi prijateljev mladine Moste-Polje se že vrsto let trudijo otrokom pomagati na vse možne načine. Toda pomoč otrokom seveda ni dovolj.

Njihovo blagostanje je namreč zelo pogojeno s trdnostjo in zdravjem njihove družine, pravi Anita Ogulin, gonilna sila organizacije, ki v svojem imenu nakazuje predvsem skrb za otroke in mladostnike, v resnici pa pomoč izkazuje družinam.

Pomoč je zelo raznolika: v obliki hrane, šolskih potrebščin, letovanj … Toda to pogosto ni dovolj. Revščina ima ostre zobe in lahko ugrizne zelo globoko – noge spodseka tudi dotlej močnim osebnostim. Samo močen in trden človek, ki je čustveno stabilen in duševno zdrav, pa lahko ustvari take razmere, da lahko sebe in svojo družino reši tudi iz najtežjih življenjskih situacij. Prav zato so na Zvezi prijateljev mladine Moste- Polje ustanovili Družinske centre, v katerih omogočajo celostno psihosocialno pomoč družinam, ki jo izvajajo usposobljeni terapevti, njihovo delovanje pa zato podpiramo tudi v letošnji akciji Moj zdravnik.

Zakaj ste se odločili, da ustanovite Družinske centre?
Naša ZPM Ljubljana Moste - Polje se že ves čas obstoja prizadeva zagotoviti otrokom prijazno družbo, varovati njihove pravice, organizirati njihov prosti čas, odkrivati in razvijati dane talente, jim učno in tudi sicer pomagati, zagotavljati enake možnosti in še bi lahko naštevala. Seveda do otrokovega prvega stika z življenjem pride prav v družini. Zato je tako zelo pomembno, kakšno opremo prejme otrok prav tam – v družini. Ker ugotavljamo, da vse več otrok v lastni družinine dobiva več osnovne varnosti, spodbud, topline, ljubezni in podpore, smo ugotovili, da obstaja potreba po celostni podpori in pomoči družini, s čimer lahko tudi najučinkoviteje pomagamo otrokom.

Kakšna je povezava med slabim gmotnim stanjem in duševnim zdravjem?

Zelo tesna. Tega ne ugotavljamo le delavci ZPM Moste - Polje, ki vsak dan sprejemamo pomoči potrebne ljudi – ta povezava se kaže tudi v praksi naših terapevtov, strokovnih in svetovalnih delavcev. Ti se pri svojem delu srečujejo z vse slabšim gmotnim položajem ljudi in s posledično zmanjšano zmožnostjo odzivanja in delovanja v danih okoliščinah. Slab gmotni položaj ima za posledico nizko samovrednotenje ter slabosplošno samopodobo ljudi. Poleg tega pospešuje socialno izključevanje, znatno zmanjšuje storilnost in pospešuje nestrpnost, prispeva k večji obolevnosti in k širjenju odvisnosti, h konfliktnosti, k nefunkcionalnemu vedenju ter izbiranju slabših preživitvenih strategij. Ali z drugimi besedami, nižji življenjski standard, ki ga narekuje trenutni položaj, se odraža v slabši zmožnosti za spoprijemanje s težavami in iskanje funkcionalnih rešitev, ki bi jim omogočile izhod iz stiske –  tako z vidika gmotnega položaja kot tudi osebnih stisk, v katerih se znajdejo ali v njih živijo že vse življenje.

Po katerih merilih vključujete posameznike in družine v Družinski center?
Gre za celostno podporo in pomoč,torej psihosocialno podporo in pomoč v obliki svetovanja in terapij, finančno in materialno pomoč, brezplačno pravno pomoč, skrbništvo, učno pomoč, vključevanje otrok v brezplačne počitniške in druge programe, mediacijo in druge oblike vključevanja. Pri odločanju ves čas uporabljamo merila za vključevanje in reševanje res večkrat nepredstavljivih stisk družin. Pri tem imajo navadno prednost mlade in enostarševske družine ter njihovi otroci, zlasti mlajši.

Kako jim konkretno pomagate?
Prizadevamo si, da so posamezniki, otroci in mladostniki ter njihovi starši kar se da celostno vključeni v naše programe psihosocialne pomoči. Čim boljšo strokovno pomoč skušamo zagotoviti ob pomoči strokovnih sodelavcev za svetovanje in terapevtsko obravnavo z različnih področij. Tako sodelujemo s psihiatri, psihologi, z zakonskimi in družinskimi terapevti ter s terapevti drugih modalitet, kot sta kognitivno-vedenjska in transakcijska terapija. Tu so še mediatorji, svetovalni in socialni delavci s številnimi dodatnimi znanji. Ko gre za način obravnave ali pristop na posameznih terapevtskih srečanjih, je ta odvisen od strokovnega delavca, ki se ukvarja z določeno simptomatiko.

Terapevt relacijske družinske terapije,denimo, terapijo, v katero je vključena vsa družina, vedno usmeri v oblikovanje zaščite in varnega prostora za otroka, staršem pa pomagal, da bodo ob njem začutili najprej sebe ter nato še otrokove mentalne, včasih celo fizične potrebe (v primeru zanemarjanja). Stiska in vzdušje, ki se ustvari ob zakonskih konfliktih in zlorabah, kot so nasilje, pretepanje, spolne ali čustvene zlorabe, s katerimi se naši terapevti srečujejo v zelo velikem obsegu, se dobesedno vtisne v človeško telo in se izraža z najrazličnejšo simptomatiko. Lahko gre za otrokovo nesprejemljivo vedenje, slab učni uspeh – vse do hujših oblik, kot so motnje hranjenja ter celo različne oblike zasvojenosti in samopoškodovanja.

Naši terapevti se otrokom in staršem posvetijo na njim ustrezen način – včasih tako, da se terapije udeležujeta le starša ali eden od njiju, če gre za matere in očete samohranilce, včasih pa tako, da na obravnavo pride vsa družina. V nekaterih primerih sodelovanje s starši ni možno, zato na obravnavo prihaja samo mladostnik. Verjamemo, da lahko klienti ob terapevtovi pomoči in z učenjem novih strategij izrastejo iz svoje situacije na način, ki je drugačen od tistih, ki so jim bili znani poprej. To lahko poteka v obliki svetovalnega ali terapevtskega dela, pri čemer velja poudariti, da pri terapevtskem delu nikoli ne gre za svetovanje, razen v primerih, ko je treba postaviti določeno strukturo ter razmejiti manj funkcionalne odzive ali vedenja in vzpostaviti nove.

Kako dolgo v povprečju traja terapija?

To je zelo odvisno od posameznikovih potreb. Sklop terapevtskih in svetovalnih obravnav poteka po natančno določenem terapevtskem programu. Dolžina srečanj je odvisna od terapevtskega pristopa. To pomeni, da lahko srečanja potekajo večkrat na teden, enkrat na teden ali celo redkeje. Relacijski družinski terapevt sledi strukturi dvanajstih srečanj, ki potekajo enkrat na teden in sestavljajoen ciklus (približno tri mesece), čemur sledi premor. Po potrebi se ciklus lahko ponovi. Pri tem je nujno upoštevati ozadje slehernega klienta. V primeru spolne zlorabe, telesne zlorabe, samopoškodovanja, motnje hranjenja ali poskusa samomora je treba število terapevtskih srečanj prilagoditi, seveda na osnovi predhodnega dogovora s klientom. Nekateri klienti so okrevali šele po več letih terapevtskih srečanj.

Psihoterapija ter duševne bolezni in stanja so v naši družbi še vedno v veliki meri stigmatizirani. Kako se ljudje odzivajo na tovrstno pomoč v Družinskem centru? Jih težko prepričate, da pridejo na terapijo?

Sploh ne. Ko prihajajo po pomoč, preprosto ugotavljamo, kakšne primanjkljaje imajo, torej kolikšne so stiske, ki jih pogosto skrivajo celo pred seboj. Pravzaprav v pogovoru ugotoviš, da so nevarni sebi in drugim – in v takih primerih k reševanju takoj povabimo terapevta. Nato se klobčič stisk začneodvijati … Ker je naša podpora v obliki terapevtske obravnave in svetovanja že zelo znana,veliko ljudi prihaja s prošnjo po pogovoru. Podpora v primeru duševne in psihosocialne stiskeje brezplačna in diskretna, predvsem pomembno pa je, da je takojšnja. Tako za otroke in starše kot tudi za mlade ljudi. Poudariti velja, da obstaja tudi velika potreba po mediacijah kot obliki mirnega reševanja sporov,ki jih skupaj z vsemi oblikami pomoči in podpore družinam uspešno rešujemo.

Kakšni so rezultati teh terapij oziroma obravnav?

Rezultati obravnav se kažejo v večji funkcionalnosti naših uporabnikov. V nekaterih primerih to lahko pomeni premik v življenjskem standardu ali v pridobitvi zaposlitve. Kažejo se tudi v tem, da je žena zmožna zapustiti nasilnega moža, s čimer otroka zavaruje pred nadaljnjimi zlorabami, sebe pa dojema drugače, celostno. Pri tem imam v mislih prepoznavanje svojih potreb, lastne vrednosti in tega, kaj lahko v življenju dosežejo, ne glede na to, kaj hudega se jim je že zgodilo. Ali z drugimi besedami – da v sebi prepoznajo moč, da jih ne določa njihova preteklost ali sedanjost in da lahko svoje življenje zastavijo na nov, drugačen, človeka vreden način. Vedeti morate, da gre za kompleksne težave, zato raje kot o uspehu govorimo o vsestranski podpori, ki je v tem času velikih stisk za družine in vse več staršev izjemno pomembna in potrebna.

Ko se ljudje srečajo z revščino – kako se to odrazi v njihovem življenju, kakšne posledice pusti?
Praviloma najprej v medosebnih odnosih znotraj družine. Ti se strahovito porušijo, samovrednotenje se poslabša, porajajo se občutki nemoči, nevrednosti in nesposobnosti, prihaja do socialnega izključevanja, obračunavanja, zapuščanja … To pomeni, da se posameznikova stiska razleze na ožjo in širšo družino, da strahovito ogrozi varnost otrok, ki niso več deležni spodbude …Nato pride do samoizključevanja, socialnega izključevanja in diferenciacije. Prepogosto sledijo samopoškodovanje ter različne bolezni, vse več je tudi bolezni odvisnosti. Ljudje sprva doživijo močan šok, ki odpira vrata ohromljenosti in občutku, da nikoli ne bo bolje. Z učinkovito pomočjo –pogosto zadošča že zgolj to, da oseba vztraja ob njih in jim s tem vliva občutek zaupanja, da so to zmožni premostiti, to pa jim da dovolj moči, da se lahko lažje in celoviteje spoprimejo s strahovi, ki jih revščina prebuja v vseh nas.

Delo je velika vrednota in tudi dejavnost, ki človeku omogoča preživetje. Ko ljudje izgubijo delo, so šokirani in marsikdo postane povsem pasiven, ne znajde se in si ne zna pomagati, tudi če si želi. Kako svetujete tem ljudem, kakšne korake jim priporočate, katere konkretne rešitve?
Delo vsakemu od nas daje pomembno potrditev, zato si zelo prizadevamo, da prosilcem pomagamo obuditi ali okrepiti njihova delovna področja, da zmorejo iskati in poprijeti za vsako priložnost, ki jo ponuja trg dela. Torej jih opremiti s funkcionalno pismenostjo, ki je je v naši deželi res preveč. Zelo pomembno je, da se človek počuti koristnega, da lahko preživi z lastnim delom, da lahko poskrbi za svojo družino. Ogromno je ljudi, ki imajo delo, vendar zanj niso plačani ali pa je plačilo tako nizko, da ne omogoča niti osnovnega preživetja. In tako se trudimo družinam, ki nimajo prav nobenih podpor in možnosti pomagati tudi konkretno, torej finančno, materialno …

Ali bi lahko na kratko opisali kak primer, ki se je sprva zdel brezupen, vendar ste ga dobro rešili?
Kar veliko jih je. Petčlanska družina. Mamica, oče in trije otroci. Očka otrok je po nekajletnem neuspešnem iskanju zaposlitve ali vsaj priložnostnega dela, ki bi družini zagotovilo preživetje, preprosto obupal. Napravil je samomor. Tudi mama niimela dela, bila je bolna. Po tej tragediji je ostala povsem sama z otroki in obupana. Našla nas je. Družini smo takoj celostno pomagali. Finančno, materialno … Otrokom, ki so obiskovali osnovno šolo, tudi učno, z vključevanjem v prostočasne dejavnosti. Vsem smo pomagali tudi terapevtsko. Dve leti smo družini stali ob strani. Zdaj mamica opravlja svoj poklic s polovičnim delovnim časom in zmore skromno preživeti družino. Hkrati vsak mesec prihaja k svetovalki, prav tako večja otroka. Mlajši je v tem času zmogel predelati vse trpke dogodke in sporočila. Vse tri otroke še vedno vključujemo v humanitarna letovanja in tabore. Družina pridobiva na moči. Lepo se razumejo, se podpirajo, socialno se vpenjajo v okolje, otroci imajo prijatelje po vsej Sloveniji. Tovrstnih zgodb o uspehu je veliko. Tega smo ob vsem trudu, ki ga vlagamo v vsako zgodbo s srečnim koncem, res veseli. Kot smo veseli in hvaležni prav vsem, ki nam pri tem pomagajo.