Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Intervju: Milena Zupančič, igralka in ambasadorka Unicefa

Milena Zupančič, igralka in ambasadorka Unicefa
Milena Zupančič, igralka in ambasadorka Unicefa (Foto: Diana Anđelič)

Otrokova bolečina je povsod enaka

Igralko Mileno Zupančič nedvomno pozna vsa slovenska javnost, saj je v več kot treh desetletjih izjemne kariere odigrala vrsto nepozabnih vlog tako na odru kot na filmskem platnu. Javnosti nekoliko manj znana je njena vloga ambasadorke Unicefa, ki jo Zupančičeva z veliko zavzetostjo opravlja že sedem let. "Če je igralstvo umetnost, je ambasadorstvo življenje," pravi. In dodaja, da je delo za Unicef vloga, iz katere ni mogoče izstopiti. Podobe otroške bolečine, s katerimi se srečuje med številnimi obiski begunskih taboriščih in najrevnejših predelov nerazvitega sveta, so se ji namreč zasidrale globoko v dušo.

Kar nekaj dni sva potrebovali, da sva uskladili termin za pogovor, saj ste izredno zasedeni. Je tako ves čas, ali samo zdaj, ob izteku leta?

Dela imam ves čas veliko, je pa res, da je december običajno "najdaljši" mesec. V zadnjih dneh mi nenehno zvonijo telefoni, dogovarjam se za datume in dogodke, povezane z Unicefom, na drugi strani pa imam ogromno dela v gledališču. Prav usklajevanje dela v gledališču in pri Unicefu mi skozi leto pobere precej energije in priznati moram, da je včasih, zlasti v obdobju pred premierami, kar naporno. V gledališču namreč ne vedo, kaj konkretno delam kot ambasadorka, in pri Unicefu ne, koliko časa vzame igralstvo. Ampak tako pač je in zdaj sem se na to že navadila.

Povsod po svetu so ambasadorji Unicefa prepoznavni ljudje: pevci, športniki, igralci itn. Tudi zaradi medijske pozornosti, ki so je deležni, je Unicef v javnosti dokaj dobro znan, nekoliko manj pa je znano delo te človekoljubne organizacije. Kako poteka, kako konkretno pomagate otrokom?

Ambasadorji Unicefa skušamo z močjo svojega vpliva ljudi osveščati, jim pripovedovati o stiskah otrok po svetu in zbirati sredstva zanje. Ta sredstva so namenjena nujni pomoči oziroma ukrepanju v kriznih situacijah, kot so naravne katastrofe in vojne, ter dolgoročnim programom, denimo na področju zdravstvenega varstva, prehrane in izobraževanja. Prav ti so izjemnega pomena, kajti tako lahko ustvarimo boljše razmere za otroke tam, kjer živijo. Nič namreč ne pomaga, če v kak nerazvit del sveta kar naprej dovažaš mleko v prahu, ženskam pa ne dopoveš, da ga ne smejo mešati z okuženo vodo. Otroci bodo še naprej umirali, dokler mam ne bomo naučili, da morajo vodo prekuhavati. Podoben primer je program gradnje stranišč "na štrbunk": ljudi je treba podučiti, naj ne onesnažujejo vode, ki jo pijejo, saj prav zaradi onesnažene vode vsako leto še vedno umre več milijonov otrok. Takih in podobnih programov je veliko, vodijo jih Unicefovi strokovnjaki, ki jim pomagajo številni domači prostovoljci.

Ali gre pomoč vedno v prave roke?

Priznati moram, da sem se tudi sama pred leti spraševala, koliko sploh lahko pomagamo in ali gre pomoč res za prave namene, k najbolj potrebnim. Zdaj vam lahko na temelju lastnih izkušenj zatrdim, da gre večina pomoči v prave roke. Ena od nalog ambasadorjev Unicefa je namreč tudi preverjanje porabe zbranih sredstev in na lastne oči sem se prepričala, da je bilo narejenega ogromno in da je to, kar počne Unicef, resnično vredno. Ob pomoči Unicefa se je marsikje marsikaj obrnilo na bolje. Res pa je, da je težav, s katerimi se srečujejo otroci povsod, veliko in žalostno je, da se vedno znova odpirajo nove. Takoj ko nekje rešimo kak problem, se drugje že pojavi nova težava, nova katastrofa, nova vojna.

Hudo je tudi tam, kjer so se vojne končale, ostala pa je strahotna revščina. Pred časom ste obiskali eno od najrevnejših držav sveta, Niger.

... in tam videla marsikaj krutega. Razmere, v katerih živijo tamkajšnji ljudje, so, milo rečeno, grozljive. V še posebno slabem položaju so ženske in otroci. Veliko je bolezni: od malarije do aidsa, zasilne bolnišnice so brez elektrike, zdravnikov primanjkuje ... V Nigru resda ni vojne, vendar so njene posledice enako strašne. Nasploh se mi zdi, da so prav vojne glavne krivke za vse hudo po svetu. Obiskala sem veliko držav, od Kambodže do Bosne, kjer so vojne pustile za sabo ogromno gorja in težav. Toda bolj ko se oddaljuje konec vojne, bolj se oddaljuje tudi pozornost javnosti, zanimanje mednarodnih organizacij se manjša, medijska pozornost se seli na nova vojna žarišča. Takrat se pogosto začne oddaljevati tudi pomoč, čeprav je še kako potrebna.

V takih primerih je najbrž še posebno pomembno, da tam živeči ljudje vedo, da kljub vsemu niso pozabljeni.

Res je. Ljudje, ki živijo na teh območjih, zlasti otroci, so hvaležni za vsak obisk, četudi s seboj ne prineseš kake konkretne pomoči. Hvaležni so za vsako še tako majhno pozornost, za nasmeh, za prijazen objem. Izredno pomembno je, da jim daš vedeti, da so enako pomembni kot drugi ljudje na tem svetu. Da niso odveč. Ne morete si predstavljati, koliko takemu otroku pomeni, da ga objameš, pobožaš, se smeješ z njim. Običajno se jih takoj nate obesi še petdeset ... in vsem moraš pokazati, da so nekaj posebnega. Ne glede na to, v kako težkem položaju so, pa ne smeš jokati, to ne pomaga. Moraš se smejati in jih vsaj za trenutek prepričati, da so najbolj "fajn" otroci na svetu. Vse drugo, vse trpljenje, ki ga vidiš, moraš pozneje predelati na samem in sam s sabo.

Vas pogosto prevzame občutek nemoči?

Seveda se marsikdaj počutiš nemočnega, predvsem pa te takšni obiski globoko prizadenejo in kar nekaj časa mine, preden znova prideš k sebi. Trpljenje, ki ga vidiš, je včasih neznansko. Kar ohromi te. V Nigru so bile razmere grozljive. Spomnim se, da so mi v bolnišnici za podhranjene otroke v roke položili dveletnega otroka, ki sta ga bila sama kost in koža. Ki si se ga bal prijeti, da ga ne bi strl, tako krhek in nebogljen je bil. In čeprav si ves iz sebe, moraš materi povedati, kako krasnega otroka ima, moraš jo bodriti in spodbujati, kajti to je edini način, da sodeluje. To so strašne stvari, ki sežejo zelo globoko.

Koliko časa nosite podobe teh otrok v sebi?

Te podobe ostanejo. Za vedno so nekje globoko v tebi. Nikoli več jih ne moreš izbrisati ali se delati, da jih ni.

Vloga ambasadorke Unicefa vam je, domnevam, precej spremenila življenje?

Zelo. Po vsem, kar sem videla, je moje življenje postalo drugačno. Začela sem tehtati, kaj je pomembno in kaj ne. Saj veste, kako je: že če greš v bolnišnico, lahko prideš ven drugačen, spremenjen. Če pa se kar naprej srečuješ s trpljenjem, če se soočiš z grozotami, te to ne le šokira, temveč tudi zaznamuje. Vsakdanje zadeve postanejo v primerjavi s podobami teh drugačnih svetov povsem minorne in nepomembne.

Tudi življenje naših otrok se zdi v primerjavi s podobami iz nerazvitih delov sveta znatno lažje. A se tudi tu otroci srečujejo s težavami, ki se jim zdijo nepremostljive.

Otrokova bolečina je povsod enaka. Bolečina otroka v Sloveniji je popolnoma enaka bolečini otroka v Nigru, le da so vzroki zanjo različni. Tudi pri nas otroke boli nasilje, bolijo jih krivice, ki se jim dogajajo, boli jih socialna nepravičnost. Te bolečine moramo obravnavati z enako resnostjo kot bolečine otrok drugod. Kajti otroštvo človeka za vedno zaznamuje in oblikuje, saj so v tem obdobju čustva najintenzivnejša. Zato moramo vsakemu otroku omogočiti normalno otroštvo, da bo lahko zrasel v strpno osebnost.

Odkar ste ambasadorka, pogosto gostujete po slovenskih šolah in se pogovarjate z otroci. Kako oni pojmujejo strpnost, kako se, denimo, srečujejo z drugačnostjo?

Otroci marsikaj razumejo, le pogovarjati se je treba z njimi. Običajno jim povem, da lahko največ naredijo s tem, da so prijatelji vrstnikov, ki se jim morebiti zdijo drugačni: "Nasmehnite se jim, primite jih za roko, sprejmite jih medse." Res pa je, da se pogosto najprej odzovejo na način, ki ga slišijo in vidijo pri odraslih. Zame zelo zanimiva izkušnja je bila delavnica o strpnosti, v okviru katere smo otrokom postavili vprašanje, s kom bi želeli sedeti v kupeju na vlaku. Izbirati so morali med različnimi ljudmi: od prostitutke do črnca in Roma. Sprva niso želeli sedeti z nikomur od naštetih, ko pa smo jim razložili, da prostitutka ni sama kriva za položaj, v katerem se je znašla, in podobno, smo ugotovili, da nimajo več zadržkov do nikogar. Tudi sicer skušam otrokoma vseskozi dopovedati, da je različnost bogastvo. Da je treba ljudem pustiti, da živijo svoje življenje, četudi je "drugačno". Tako kot denimo v Afriki ne moreš postaviti gorenjske vasi, ker bi s tem posegel v neki drug način življenja. Lahko pa posežeš v to življenje tako, da ne bo več umiranja zaradi lakote, onesnažene vode ali neznanja.

Sedmo leto ste že ambasadorka Unicefa. V kolikšni meri je ta vloga del postala vašega življenja?

Že vse življenje z veliko odgovornostjo opravljam svoj poklic igralstvo. Enako velja za delo pri Unicefu; zdi se mi, da se mu posvečam s povsem enako odgovornostjo.

Ta poklica sta na prvi pogled izrazito različna: če je igralstvo umetnost, je ambasadorstvo realnost, ki je pogosto kruta. Kaj ju povezuje?

Res je, gre za povsem različni stvari: teater je umetnost, Unicef življenje; obe pa povezuje neka človeška občutljivost ali bolje: preobčutljivost. Igralec brez te občutljivosti tako rekoč nima kaj početi; na drugi strani ti prav ta občutljivost, ki jo gojiš kot igralec, pomaga, da se lažje vživljaš v situacije in okolja, da lažje razumeš ljudi in jim pomagaš.

Znano je, da imajo nekateri igralci težave pri izstopanju iz svojih vlog, da včasih težko razlikujejo med zasebnim življenjem in poklicem. Se to dogaja tudi vam (v mislih imam oba "poklica")?

Jaz s tem, vsaj kar zadeva igralstvo, nimam težav, v nasprotnem primeru bi po vseh teh letih dela najbrž že znorela. Drugače je z ambasadorstvom: iz te vloge ni mogoče izstopiti. To je vedno v tebi, tako kot so v tebi slike otrok, ki si jih videl in srečal na potovanjih. Slike različnih otroštev, ki so lahko tudi zelo boleče, te spremljajo vseskozi in povsod.

Otroštvo je obdobje, ki te zaznamuje za vse življenje, ste maloprej dejali. V čem je bilo vaše drugačno oziroma posebno, da vas je usmerilo v umetnost?

Mislim, da v tem, da je bilo nepopisno čustveno in doživljajsko polno. Živela sem na podeželju, kjer sem morala veliko uporabljati domišljijo. Izdelovali smo si najrazličnejše igrače, se družili, odnosi starejših do nas so bili drugačni, morda zahtevnejši kot danes. Vseskozi se je nekaj dogajalo in nekje je to moralo "udariti ven" (smeh). Če bi bila pisateljica, bi o tem pisala, če bi bila slikarka, bi slikala, a sem se pač rodila z drugačnim talentom. Prav ta talent mi je omogočil, da sem lahko izrazila vsa čustva, ki si jih drugače najbrž ne bi upala, ker sem bila in sem še vedno sramežljiva. V igralstvu pa imaš možnost vse doživeti in tudi vse izreči. In to, da se lahko skozi vlogo, skozi poklic, osebno izraziš, je zares kraljevsko.

Bi torej lahko rekli, da ste imeli v življenju srečo?

Ja, mislim da sem imela srečo, saj je bilo igralstvo pogosto tudi nadomestilo za marsikaj, česar nisem imela ali doživela. Srečna sem pa bila. In tudi zadovoljna. Čeprav bi, če bi pred leti vedela, da bo zdaj tako, kot je, zagotovo prenehala pred približno petnajstimi leti. Časi so se namreč zelo spremenili. Vse postaja nekako prehitro in površno. Reči moram, da zdaj nisem več zadovoljna, da sem v tem poklicu.

Pred časom ste dejali, da bi si morda želeli le še eno pravo, dobro filmsko vlogo. Vas ta želja še "drži"?

To sem si želela pred osmimi, desetimi leti. Zdaj je za kaj takega najbrž prepozno, tako da sem to željo preprosto črtala.

O željah bomo v naslednjih dneh veliko govorili, pred nami so namreč božično-novoletni dnevi. Bo tudi pri vas praznično?

Pri nas doma smo vedno praznovali božič, tudi takrat, ko ga marsikdo ni. Odkar se je praznik spolitiziral, smo ga nekoliko "oklestili" in zdaj praznujemo v glavnem doma, tako kot smo to nekoč počeli s starši. Kar zadeva novo leto, so mi silvestrovanja prej muka kot veselje. Težko namreč prenašam vso to norijo in običajno komaj čakam, da se konča. Dvakrat v življenju se mi je uspelo izogniti novoletni histeriji, saj smo teden dni pred prazniki "zbežali" v tople kraje in se vrnili šele v prvih dneh januarja. Letos mi to, žal, ne bo uspelo. Kako bom dočakala novo leto? Najverjetneje bomo s sestrami odpešačile na blejski grad in si tam nazdravile. In to bo to.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

pomoč , bolečina , otroci , strpnost , film , igralka , milena zupančič , revščina , umetnost , darja zgonc , taborišča , nerazviti svet , unicef , ambasador

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.