Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Zakaj se dokazujemo na cesti?


(stran 3 od 3)



Pri kateri hitrosti še lahko obvladujemo okolico?
Velja, da pri hitrosti trideset kilometrov na uro vidimo in zaznavamo celotno dogajanje okoli sebe, zato je bil tudi podan tovrsten predlog za umiritev prometa v naseljih. Pri tej hitrosti namreč voznik ne spregleda otroka, ki stopi na cesto. Nekateri vozniki sicer tudi pri visokih hitrostih obvladajo cesto in vozilo, ne morejo pa obvladati dogajanja ob cesti ali pa predvideti morebitnih napak drugih udeležencev v prometu.

Za nekatere ljudi je vožnja precejšen stres, za druge ne. Od kod te razlike?
Ljudje različno doživljamo stres; razlikujemo se že po tem, kaj ocenjujemo kot stres in kako se z njim spoprijemamo. Isto situacijo lahko nekdo doživlja kot izziv, nekdo drug pa kot grožnjo. Za nekatere je stres že zgolj vožnja, za druge pa vožnja, celo v manj predvidljivih okoliščinah, ne pomeni stresa. Takšni vozniki so lahko zelo nevarni, saj marsikdaj ne opazijo, da so jim začele pešati sposobnosti. Poleg tega veliko voznikov vozi po nekakšnem avtomatizmu. Kot vozniki začetniki smo vsi previdni, sčasoma pa razvijemo slog vožnje, ki nam najbolj ustreza. V tem slogu vozimo domala samodejno, pogosto se niti ne zavedamo, kaj vse se je zgodilo med vožnjo. Ko pa se kaj spremeni, moramo to zaznati v hipu in sprejemati hitre nezavedne odločitve. Takrat utegnemo prepozno ugotoviti, da naše sposobnosti niso več skladne z našim slogom vožnje, zaradi česar tudi prepozno reagiramo. Naše sposobnosti se namreč z leti spreminjajo, spreminjajo se tudi zaradi utrujenosti, delovanja nekaterih zdravil, posledic bolezni ali poškodb, ob večji čustveni vznemirjenosti …

Skorajda vsakdo je med vožnjo že doživel tako imenovani akutni stres, denimo da je naletel na nenadno oviro na cesti ali pa prehiteval v škarje. Kako se v takih situacijah izogniti paniki in nepremišljenim odzivom, ki lahko kaj hitro pripeljejo do nesreče?

V primeru akutnega stresa pridejo do izraza naše maksimalne sposobnosti. Naše telesno in duševno odzivanje se spremeni. Da bi preprečili napake, se moramo umiriti, zbrati in se osredotočiti na pravilen odziv. Zato je pomembno, da si za pot vzamemo dovolj časa, da ne hitimo. Prav bi bilo tudi, če bi vsake toliko časa obnovili svoje znanje oziroma licenco. Pravila in okoliščine v prometu se namreč nenehno spreminjajo, v zadnjih letih je prišlo do sprememb številnih predpisov, dobili smo krožna križišča … vse to so velike spremembe, o katerih bi se morali vozniki tako teoretično kot praktično podučiti. Država bi morala voznikom omogočiti določeno število ur za obnavljanje znanja.

Posledice prometnih nesreč so zelo obsežne. Ne čutijo jih samo vpleteni, temveč tudi njihove družine, prijatelji in družba kot celota.
To je tako, kot če vržeš kamen v vodo: začnejo se širiti krogi, ki na koncu zajamejo celotno gladino. Najhuje je prizadeta družina, nato prijatelji in sodelavci, na koncu smo prizadeti vsi. Kot družba smo izgubili sposobne ljudi, talente, sodelavce ... izgubili smo svojo prihodnost. Žrtve nesreč niso le ljudje, ki so izgubili življenje, temveč tudi tisti, ki so utrpeli hude poškodbe in jih vse prepogosto spregledamo. Ti ljudje večinoma nikoli ne dosežejo svojih ciljev, denimo izobrazbe ali poklica, ne uspe se jim vključiti v družino, vsakodnevno se srečujejo s hudimi ovirami. Tudi v teh primerih so posredne žrtve njihove družine in prijatelji, ki jim pomagajo. Tragična usoda pogosto zaznamuje tudi povzročitelje prometnih nesreč – življenje z zavestjo, da si povzročil hudo prometno nesrečo, je namreč težko breme.

Kako pomagate žrtvam prometnih nesreč? Kako učinkovita je lahko pomoč?
Moje izkušnje so po svoje čudovite, saj veliko ljudem uspe narediti pomembne korake naprej. Pri tem so izredno pomembni lastna volja ter trud in pomoč svojcev. Vsakodnevno se srečujem z ljudmi, ki so iz svojega življenja naredili čudeže: pridobili so izobrazbo, se zaposlili … V mislih imam fanta, ki se je pri sedemnajstih letih hudo ponesrečil. Po nesreči je potreboval kar nekaj časa, da se je lahko vrnil v šolo, jo postopoma zaključil, poskušal študirati, vendar zaradi posledic nesreče tega ni zmogel. Zatem se je poskušal zaposliti – v osemnajstih letih je dobil osemnajst zaposlitev in jih prav toliko izgubil. Tudi prijatelji so se počasi razkropili. Ta fant živi med nami in še naprej vztraja, ta fant, zdaj že mož, je prijazen in vsakomur poskuša pomagati. To so zame heroji! In takih herojev je med nami veliko, le da ne vidimo, kako visoko ceno plačujejo za poškodbe v prometnih nesrečah. Nekateri se zaposlijo in imajo družine, veliko jih nima kam. Ustanove, kot sta Zarja in Korak naprej, se hitro polnijo, prostora ni. Slovenija bo morala narediti veliko več za preživele v prometnih nesrečah, da jih bo opogumila in da jim bo v oporo pri razvijanju potencialov. Če se vrnem k našemu fantu – v vsaki službi je bilo podobno. Če je povedal za nesrečo, so že od začetka nanj gledali drugače, če pa ni, so kmalu opazili njegovo drugačnost, kar se je hitro končalo z nezaupljivostjo. Takšni smo kot družba: namesto da bi znali spoštovati ljudi, ki se borijo, jih hitro označimo za nezanesljive.

Kaj to govori o naši družbi?
Nekaj zelo slabega, in to o vsakem posamezniku. Še huje je, da take ljudi marsikdaj naredimo še bolj uboge, da bi se sami počutili bolje. V tej življenjski tekmi, v kateri utegnemo kaj hitro zaostati, zelo radi pogledamo, kdo je za nami – in ga poskušamo narediti še slabšega. Podobno je pri teku, kjer zadnji porabi veliko napora za pot do cilja; namesto da ga prehitevamo, pa bi bilo bolje, če bi mu kdaj podali roko. Morda bi že na drugi tretjini ugotovili, da nas on vleče naprej.

Kje vidite rešitev?
Rešitev vidim v zdravih osebnostih, ki verjamejo vase in se spoštujejo ne glede na to, kaj prinaša življenje. Če se spoštuješ tudi takrat, ko ti stvari ne gredo najbolje, boš laže prenesel slabše rezultate. Človek je vreden že zato, ker sploh je, ne pa zato, ker ima visoko izobrazbo, dober avtomobil, veliko hišo ali visok položaj. Tega se premalo zavedamo, saj bi sicer bolje razumeli in videli, kaj se dogaja na cestah, zakaj je vsak dan med nami manj ljudi. Spoštovali bi tudi tiste, ki živijo s posledicami nesreč. Vsakdo bi moral biti prepričan, da je za varnost na cesti naredil vse. Vsakdo bi se moral zavedati, da varnost v cestnem prometu zagotavljamo prav vsi: s spoštovanjem in z razumevanjem predpisov in omejitev, z upoštevanjem dejavnikov tveganja ter s sodelovanjem.





Galerija

Vesna Radonjič Miholič, specialistka klinične psihologije, zavod Varna pot. Grega Žunič

Vesna Radonjič Miholič, specialistka klinične psihologije, zavod Varna pot. Grega Žunič

Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd