Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Zakaj se dokazujemo na cesti?


(stran 2 od 3)



Smo Slovenci agresivni vozniki?

Tega nikakor ne bi smeli posplošiti, čeprav preveč voznikov večkrat čezmerno tvega. Z gotovostjo pa lahko rečem, da nam primanjkuje zdrave samozavesti, ki bi nam omogočala raznolike oblike varnega samopotrjevanja in ustreznega razbremenjevanja napetosti. Tako bi bila potreba po dokazovanju na cesti, v močnih avtomobilih in z velikimi hitrostmi, znatno manjša.

Za volanom pogosto postanejo nestrpni tudi ljudje, ki jim je nasilje tuje. Kako to?
Na eni strani takim voznikom daje "moč" občutek, da je za njimi sto konjev, da torej niso več sami in nebogljeni, na drugi pa jih avtomobilsko steklo varno ločuje od zunanjega sveta. Za nekatere je vožnja kompenzacija občutkov manjvrednosti, v njej iščejo samopotrditev, ki je drugje ne dobijo. Vožnja z avtomobilom je lahko zapeljiva, saj daje ljudem, ki se ne zmorejo uveljaviti v svojem okolju, priložnost, da so hitrejši, nepremagljivi. Zanje cesta postane arena, v kateri prisilijo druge udeležence, da jih opazijo, se jim podredijo. Vsi ti vozniki, pri katerih varna vožnja ni na prvem mestu, pomenijo veliko tveganje. Tudi zato vseskozi poudarjam, da se premalo zavedamo, kako veliko odgovornost prinaša vozniški izpit. To je zrelostni izpit, ki omogoči vstop v odraslost, le malo mladih pa se zaveda, da so s tem, ko so opravili izpit, sprejeli tudi izredno veliko odgovornost.

Kanadski znanstveniki so na osnovi raziskav o vedenju v prometu ocenili, da "vozimo tako, kot živimo". Se strinjate s to ugotovitvijo?
V velikem delu ja, ni pa vedno tako. Včasih ljudje, ki nimajo možnosti pozitivne uveljavitve, tvegajo preveč in se tako poskušajo uveljaviti in dokazati. Bojim se, da so prav ti vozniki najnevarnejši.

Kako na naše obnašanje v prometu vplivata kriza in vsesplošna negotovost? V kolikšni meri se napetost, s katero se srečujemo v vsakdanjem življenju, prenaša na ceste?
Napetosti in frustracije, ki smo jim v kriznih časih vsakodnevno izpostavljeni, se vsekakor prenašajo tudi na ceste. Čedalje več je agresivnega in brezobzirnega vedenja ter nepredvidljivih odzivov. Človek, ki je ostal brez službe in ima še druge težave, utegne voznika, ki ga prehiteva, doživljati kot še enega od ljudi, ki ga ne spoštujejo in ga ogrožajo. Njegovo napako lahko tak voznik oceni kot napad nase; temu primerno se tudi odzove in s tem ogrozi varnost. Občutki negotovosti, brezizhodnosti in prikrajšanosti vodijo v poskuse tveganega samodokazovanja – namesto sodelovanja se razvija tekmovalnost, ki zagotovo ne sodi na cesto.

Kljub razmeroma visokim kaznim za prekoračitev hitrosti, je neprilagojena hitrost še vedno na prvem mestu med vzroki za prometne nesreče. Zakaj toliko voznikov tako zlahka pritisne na plin?
Če pustiva ob strani samodokazovanje in druge psihološke vzgibe, med pomembne razloge za prehitro vožnjo zagotovo spadajo premočni avtomobili. Vozimo avtomobile, ki lahko dosegajo zelo visoke hitrosti, omejitve na naših cestah pa teh hitrosti sploh ne omogočajo. Od kod ta absurd v avtomobilski industriji? Močni in kakovostni avtomobili so izdelani za nekaj, kar sploh ne obstaja! Poleg tega v močnih avtomobilih hitrosti niti ne čutimo. Kdor je vozil fička, se zagotovo spomni, da se je že pri osemdesetih kilometrih na uro vse treslo – tako si hitro vedel, kdaj si prekoračil dovoljeno hitrost …

Čeprav hitrost dokazano ubija, je prehitra vožnja družbeno sprejemljiva. Ljudje so do prehitrih voznikov večinoma strpni. Kako si to razlagate?
V naši družbi so hitri ljudje bolj cenjeni. Kadar nekomu uspe zelo hitro priti na določen kraj, to drugi razumejo kot vrednoto in ne kot nekaj, kar je zelo narobe. Pri velikih hitrostih se namreč tveganje, da pride do nesreče, zelo poveča, saj je voznikova zaznava okolja znatno slabša. Hitrost hoje, denimo, znaša od štiri do pet kilometrov na uro. Pri tej hitrosti okolico zaznavamo normalno. Zaznavamo lahko dogajanje in spremembe, jih presodimo in izberemo ustrezen odgovor. Pri vožnji z avtom nam nižje hitrosti omogočajo, da dogajanju normalno sledimo, z višjimi pa se začne naš zorni kot ožiti. Le redkim uspe, da z urjenjem dosežejo dobro zaznavanje okolice tudi pri visokih hitrostih.
Članek se nadaljuje »


Galerija

Vesna Radonjič Miholič, specialistka klinične psihologije, zavod Varna pot. Grega Žunič

Vesna Radonjič Miholič, specialistka klinične psihologije, zavod Varna pot. Grega Žunič

Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd