Pacient se zdravnika ne sme bati

Prof. dr. Damjan Korošec, Pravna fakulteta Ljubljana, Katedra za kazensko pravo

"Komunikacija šepa, množičen pojav je, da se zdravniki pacientom niti ne predstavijo, kar govori o resnih težavah v najbolj elementarnih odnosih. Zdravstveni delavci se do pacientov obnašajo paternalistično, kot da ne bi bili le medicinski laiki, ampak povrhu še omejeni, v industrijski obravnavi, ki jo je opaziti pri številnih zdravstvenih delavcih, pa pacienti izgubljamo pregled nad njihovo identiteto, kaj šele odgovornostjo", poudarja prof. dr. Damjan Korošec s Katedre za kazensko pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani. Prav komunikacijske nespretnosti zdravstvenih delavcev so, še dodaja, nezanemarljiv vir težav, ki vodijo do nepotrebnih pregonov. To ni koristno ne za paciente in ne za zdravnike, zato bi moralo slovensko zdravstvo znatno več časa posvečati komunikacijskim spretnostim v prvem in vseh naslednjih stikih s pacientom.

Področje medicinskega prava je pri nas v primerjavi z zahodnoevropskimi državami razmeroma slabo razvito. Odvetnik Andrej Pitako, zastopnik bolnikov oziroma njihovih svojcev v več odmevnih zadevah, opozarja, da je odnos medicine do prava celo omalovažujoč: "Medicina je pri nas nad pravom, zdravnik in ne pravnik odloča o etiki, morali in vlogi prava v medicini." Kaj menite vi?
Po mojem vedenju ima medicina posebno vlogo med vsemi znanostmi, strokami in dejavnostmi. Tudi v Sloveniji se zaveda te vloge, se je oklepa in jo zelo poudarja. Kadar pride do potencialno pravne problematike, kaže zelo razvit refleks za zavračanja prava. To odpira posebne fronte v zvezi s kaznovalnim pravom. Slovensko kaznovalno pravo je medicini dolga desetletja precej radodarno ponujalo poseben status, v določeni meri kar imuniteto pred kazenskim pregonom, zlasti na področju ignoriranja privolitve pacienta. Tudi zelo grobih oblik tovrstnega ignoriranja ni štelo za napako, zato je bila medicina v nekakšnem mehurju zaščite pred kazenskopravnimi posegi, kakršne ni imela nobena druga dejavnost, kar je medicino v določenem delu zelo razvadilo. V zadnjem desetletju so se začele stvari v medicinski zakonodaji, zlasti s področja medicinskega kazenskega prava, dramatično spreminjati, spreminjati se je začela tudi zavest ljudi. Vse bolj se zavedajo, da so avtonomni nosilci svojega telesa. Ker se je začelo pravo agresivneje ponujati kot varovalo te avtonomije, je obrambni refleks medicine dandanes le še močnejši.

Gledano s stališča prava se torej odgovornost zdravnikov povečuje?
Odgovornost zdravnikov se v pravu – zlasti v kazenskem – povečuje, vprašanje pa je, v kolikšni meri se zdravniki tega zavedajo in v kolikšni meri so to pripravljeni sprejeti. Morda še bolj kot pri zdravnikih je to zanimivo pri drugih deležnikih zdravstvene obravnave pacienta. V pravni teoriji je vse bolj v ospredju odgovornost vodstev zdravstvenih ustanov, saj lahko, zlasti s svojimi opustitvami, pomembno vplivajo na delovno ozračje, ki pripelje do zdravstvene napake. Na to v praksi pogosto pozabljamo. Pri uveljavljanju odgovornosti pa sta bržkone poglavitni pripravljenost nadzornih mehanizmov ter njihova usposobljenost za odkrivanje in procesiranje zdravstvenih napak. Pri tem imam v mislih tudi in še posebno pravne in dejanske možnosti pacienta, ki meni, da je bil žrtev napake, da pride do podatkov, da torej to lahko tudi dokazuje.

Za zdravnike je včasih veljalo, da so skorajda nedotakljivi, nekakšni bogovi v belem. V kolikšni meri to drži še danes?
V kaznovalnem pravu zdravniki zagotovo izgubljajo status bogov v belem. Kar zadeva njihovo temeljno odgovornost so v zadnjih spremembah kazenske zakonodaje iz leta 2008 zdravniki precej bolj nedvoumno izenačeni z izvajalci drugih dejavnosti, torej z drugimi strokami in znanostmi. Toda v praksi lahko doživimo vse mogoče.

Raziskave kažejo, da največ nerazumevanja, nezadovoljstva in kratkih stikov povzroča slaba oziroma neustrezna komunikacija.
Seveda ne gre posploševati kar povprek, vendar je mogoče razmeroma hitro prepoznati nekaj opaznih splošnih problemov. Komunikacija šepa, množičen pojav je, da se zdravniki pacientom niti ne predstavijo, kar govori o resnih težavah v najbolj elementarnih odnosih. Zdravstveni delavci se do pacientov obnašajo paternalistično, kot da ne bi bili le medicinski laiki, ampak povrhu še omejeni, v industrijski obravnavi, ki jo je opaziti pri številnih zdravstvenih delavcih, pa pacienti izgubljamo pregled nad njihovo identiteto, kaj šele odgovornostjo. Kakšne napake se dogajajo na področju globoke stroke, ki je laiki ne moremo razumeti, pa je zelo, res zelo težko odkriti.