Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Pacient se zdravnika ne sme bati


(stran 2 od 2)



Na drugi strani zdravniki poudarjajo, da preprosto nimajo časa. Družinski zdravniki te dni znova glasno opozarjajo, da so vse bolj obremenjeni in da si za bolnike ne morejo vzeti dovolj časa, da bi dobro opravili svoje delo, kar vodi tudi v napake pri zdravljenju.
Če ima zdravnik pet minut časa za pregled enega pacienta, je zadeva izgubljena že v izhodišču. Po mojem skromnem mnenju pa bo v vsakem primeru kar držalo naslednje: komunikacijske nespretnosti zdravstvenih delavcev so nezanemarljiv vir težav, ki vodijo do nepotrebnih pregonov. To ni koristno ne za paciente in ne za zdravnike, zato bi moralo slovensko zdravstvo znatno več časa posvečati komunikacijskim spretnostim v prvem in vseh naslednjih stikih s pacientom.

V zadnjem času smo sledili kar nekaj odmevnim sojenjem zaradi domnevnih zdravniških napak oziroma malomarnega zdravljenja. Izrečene so bile tudi sodbe: pravnomočno je bila obsojena zdravnica v primeru Nekrep, nedavno je bila zaradi opustitve pomoči obsojena brežiška zdravnica. Ali so sodni mlini začeli hitreje mleti, ko gre za zadeve, ki sodijo na področje medicinskega prava?
V pravu se stvari ves čas premikajo, zlasti na zakonodajni ravni, vendar se vseskozi srečujemo s podobnimi težavami in dilemami. Pojem zdravstvene napake, denimo, je pri nas razmeroma jasno opredeljen, vendar zlasti v zadnjih letih težave vse pogosteje povzročata dva sklopa. Prvi je naklepno in malomarno ignoriranje pacientove volje – o tem, ali je to sploh napaka, smo v pravni teoriji dolgo razpravljali, zakonodajna rešitev pa je šla nato v smeri napake. V teoriji so vse bolj pereči tudi medicinsko neindicirani posegi, kot je religiozno pogojeno obrezovanje dečkov (v to je pri nas dregnil varuh človekovih pravic).

Pacientova svoboda odločanja o sebi je ena od najpomembnejših pravic, velika dilema pa nastane pri določanju meje te avtonomije …
Avtonomija je zapleten fenomen, še posebno težavna je pri skrbniških razmerjih, zlasti pri roditeljih glede otrok. Razprava o religioznem obrezovanju dečkov zelo lepo pokaže, s kako raznovrstnimi problemi se srečujemo kot družba, ko soočimo verske pravice staršev in z njimi njihovo avtonomijo na eni strani z otrokovo pravico do telesne normalnosti in z njo z otrokovimi pravicami ter njegovo avtonomijo na drugi. Zdravniku v tako napetih pravnih soočanjih res ni lahko.
Če pustiva ob strani posebne primere, kot je obrezovanje in se vrneva k pacientovi avtonomiji nasploh, je mogoče ugotoviti predvsem tole: pacientova avtonomija se, vsaj splošno gledano, povečuje, na drugi strani pa so medicinski ukrepi in postopki vse bolj kompleksni in jih težko razumemo, kaj šele, da bi lahko o njih kompetentno odločali. Skozi zgodovino si je pacient izboril avtonomijo, zdaj pa se nam dozdeva, da z njo nima kaj početi. Za uveljavljanje avtonomije namreč potrebuje vse večjo izobrazbo, razgledanost in predvsem voljo po avtonomnosti. Zdi pa se, da se prav te pacienti pogosto bojijo. Predvsem pa se pacient – če hoče biti avtonomen – ne sme bati zdravnika.

Koliko pacienti sploh vedo o svojih pravicah?

Pacientova temeljna pravica je svoboda odločanja o sebi. Pacienti morajo vedeti, da se vanje ne sme posegati, če niso seznanjeni s koristnostjo posega in z alternativami, prav tako morajo vedeti, da lahko poseg zavrnejo. Vse pravice so zbrane v novem zakonu o pacientovih pravicah in zelo dobro bi bilo, če bi si jih tako pacienti kot zdravniki res temeljito prebrali. Po mojih izkušnjah razmeroma malo pacientov pozna svoje pravice, pa tudi zdravniki so s podrobnostmi zakonodaje dokaj slabo seznanjeni.

Kdaj govorimo o zdravniških oziroma zdravstvenih napakah? In kakšna je razlika med napako in zmoto?
Za pravnika je napaka predpogoj, da se sploh lahko pogovarja o zmoti. V pravu je treba najprej poiskati napako, in če se izkaže, da je do nje v resnici prišlo, ugotavljamo, ali je bila protipravna. Na koncu si ogledamo še stopnjo krivde – ali je šlo za naklep ali malomarnost. Zdravnik je morda prepričan, da je bila "privolitev podpisana", čeprav ni bila, ali pa meni, da v določeni zadevi privolitve sploh ne potrebuje – to so za pravnike problemi zmot. Prva zmota je tako imenovana dejanska, drugi pa pravimo pravna zmota. Nobena od njiju ni možna, če v zvezi s privolitvijo ni bila storjena kaka napaka, navadno to, da pacientova veljavna privolitev ni bila pridobljena pravočasno. Ob tem želim opozoriti, da v takih primerih pravo ne more operirati, če nima jasnega odgovora medicine ali zdravstvene stroke o obstoju napake. Medicina je tista, ki pove, ali je bila napaka storjena ali ne – za pravo ni vmesnega odgovora.

Pacienti oziroma njihovi svojci se pogosto bojijo pritožiti. Česa jih je strah? Zdravnikov, morebitnih posledic?
Na eni strani se bojijo, da bodo zaradi pritoževanja deležni slabše zdravstvene pomoči – ali sploh nobene. V zelo majhnih sistemih je to realen strah. Če se zameriš zdravniku, ki je edini strokovnjak na danem področju v državi, si v značilno zagatni situaciji. Upravičeno se bojijo tudi lastne prihodnje vloge v kaznovalnih postopkih, kjer bodo nastopali kot priče oziroma kot preiskovanci izvedencev, saj bodo pregledovali njihovo zdravstveno kartoteko, poleg tega bodo morali hoditi na policijo, tožilstvo in sodišča, postopki pa bodo obupno dolgi.

Kaj skušajo doseči tisti, ki se odločijo za tožbe: da se to, kar se je zgodilo njim ali njihovim svojcem, ne bi zgodilo še komu drugemu? Si morda želijo moralno zadoščenje, nemara povračilo?
Kaznovalno pravo se aktivira z dvema namenoma: z retributivnim in s preventivnim. O retributivnem neradi govorimo, čeprav je globoko v človeški naravi, da se na krivico odzovemo z željo po kaznovanju, da si – ker so nam storili nekaj slabega – želimo maščevanja, trpljenja tistega, ki je kriv. Preventivni namen pa pomeni, da nočemo, da bi isti človek ponavljal napake, ali še bolje: da se take napake sploh ne bi več ponavljale. Naš glavni cilj bi moral biti to drugo, da torej ne bi več prihajalo do napak, vendar v praksi popolna fiksiranost na prevencijo žal ni stvarna. V praksi je kaznovalno-maščevalni element vselej prisoten, zato bo kazensko pravo vedno aktualno. Utopija je, če mislimo, da bomo napake odkrivali le zato, da bi jih preprečevali. To je utopija tudi v zdravstvu, pa če si jo zdravstveni delavci še tako želijo.

Zdravniki so v zelo težkem položaju. Medtem ko rešujejo življenja, hkrati veliko tvegajo, saj je lahko vsaka napaka usodna. Poleg tega so ujeti v sistem, ki, kot vemo, ne deluje najbolje.
Res je, to je nadvse plemenita, vendar obenem zelo zahtevna in nehvaležna vloga. Toda tudi piloti odgovarjajo za življenja ljudi, tudi posledice njihovih drobnih napak so lahko katastrofalne. In tudi piloti zanje odgovarjajo po strogih zakonih.

V ZDA so lahko kazni zelo visoke, še bolj odškodnine, v Sloveniji so razmeroma nizke. Kako to?

Res je, tudi za pravnika je nenavadno to, da ob smrti Slovenca dobiš stokrat manj kot ob smrti Američana. Z vidika načelne enakopravnosti ljudi je to res lahko problematično. S kaznimi je pravzaprav podobno. Kazensko pravo v Sloveniji ima tradicijo menedžmenta represije, političnega in siceršnjega, zaradi katere imamo, predvsem v sodni praksi, razmeroma blage kazni. To se sicer spreminja, vendar imamo za zdaj primerjalnopravno še dokaj idilično stanje, kar zadeva tveganje za obsodbo na visoko kazen zaradi strokovne napake.

Ali menite, da bi morale biti kazni pri nas višje?

To je povsem politična presoja, toda če se hkrati s številom kazni ne manjša tudi število napak, z represijo dejansko nismo dosegli ničesar uporabnega. Če pretiravate s kaznimi in z odškodninami, dobite zdravnika, ki ga je strah – ali pa zdravnikov sploh ne dobite več. Pri pravno defenzivnem zdravniku se začnejo kopičiti diagnostične orgije in pošiljanje k drugim specialistom, samo da potencialni tožniki in ovaditelji ne bi kot pacienti ostali pri njem. Takrat začneta trpeti varnost in zdravje vseh nas. Treba je torej poiskati pravo mero, normalno pot.





Galerija

Prof. dr. Damjan Korošec, Pravna fakulteta Ljubljana, Katedra za kazensko pravo Grega Žunič

Prof. dr. Damjan Korošec, Pravna fakulteta Ljubljana, Katedra za kazensko pravo Grega Žunič

Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd