Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

BioCamp: Povezovanje znanosti in poslovnih strategij

dr. Daliborka Dušanić, mlada znanstvenica
dr. Daliborka Dušanić, mlada znanstvenica (Foto: Aleksandar Stančin)

Pogovor z mikrobiologinjo dr. Daliborko Dušanić, mlado znanstvenico

Povezovanje znanosti in poslovnih strategij, s katerimi lahko dognanja znanosti uspešno unovčimo na prostem trgu, je pri nas razmeroma novo. Praviloma sta ti področji bolj kot ne ločeni. Mednarodni farmacevtski gigant Novartis, ki vsako leto pripravlja srečanja mladih obetavnih strokovnjakov ter jih združuje na regijskem in globalnem druženju, imenovanem BioCamp, je eno od redkih podjetij, ki skuša med mladimi strokovnjaki naravoslovnih ved uveljaviti ta koncept.


BioCamp je tridnevna delavnica oziroma druženje mladih strokovnjakov različnih naravoslovnih strok z vodilnimi menedžerji, kadrovskimi strokovnjaki, profesorji in izvedenci za trženje. Bistvo in osrednji izziv tega druženja je spodbuditi mlade obetavne strokovnjake, naj izsledke svojega raziskovalnega dela poskušajo uveljaviti na trgu, da torej izdelek ne le naredijo, temveč zanj zasnujejo tudi poslovno strategijo, s katero bi ga čim bolje utrdili na prostem trgu.

Za raziskovalce, vzgojene v duhu ustvarjanja novih izdelkov, precej manj pa za njihovo ponujanje na prostem trgu, je bil to velik miselni preobrat in nova, vendar nadvse koristna izkušnja, se strinja dr. Daliborka Dušanić, mlada mikrobiologinja iz Ljubljane, ki si je kot ena od 65 kandidatov iz vsega sveta prislužila udeležbo na globalnem BioCampu, ki je konec avgusta potekal v švicarskem Baslu. Navdušena nad izkušnjo regionalnega srečanja, ki se ga je udeležila aprila v Ljubljani, se je globalnega srečanja veselila še toliko bolj. Upravičeno.

Basel se je izkazal za povsem novo dimenzijo. "Obe srečanji, tako regionalno kot globalno, sta bili vsaka po svoje izjemno koristni in zanimivi. Medtem ko smo bili na regionalnem srečanju dokaj homogeni, je bilo srečanje Švici,ki so se ga udeležili raziskovalci iz 21 držav z vseh celin, zame pravi kulturni šok – vendar v pozitivnem smislu. Na regionalnem srečanju smo vse skupine udeležencev, v katere so nas razdelili, razmišljale zelo podobno;v projektih, ki smo jih morali izpeljati v treh dneh intenzivnega druženja, so namreč ponudile v marsičem podobne ideje. Na globalni ravni je bilo drugače. Zelo me je presenetilo, kako zelo različni smo bili v pristopih, razmišljanju in idejah, kako pestre in raznovrstne projekte smo pripravili. S tem se je v praksi potrdilo, da multikulturnost pozitivno vpliva na razvoj in izvirnost idej. Vsekakor se je na globalni ravni izkazalo, da je bilo med nami nekaj predstavnikov, šolanih s področja trženja."

Kaj je bilo za vas najodličnejše spoznanje z obeh srečanj?
Že omenjena kulturna pestrost, ki je pogojevala različnost naših pristopov k delu, razmišljanju in izvedbi projektov. V moji skupini so bili tudi predstavniki Koreje, Indije, Indonezije … Zelo pestra skupina, vendar ne le narodnostno in geografsko, temveč tudi strokovno. Navdušilo me je, kako lepo smo se povezali v celoto; vsak je natančno vedel, kako lahko s svojo ekspertizo prispeva k projektu in h končnemu izdelku, ki je bil izvrsten.

Za vas je bila to verjetno dobra priložnost – tako v poklicnem kot v zaposlitvenem smislu.
Res je, zame je bila to izredna priložnost, da se predstavim in ugotovim, ali je delo v farmacevtski industriji primerno zame. Seveda je tovrstno sodelovanje vedno dvosmeren proces, kajti tudi prirediteljese zanimajo za nove sposobne, izobražene in ambiciozne ljudi. Priznati pa je treba, da tovrstno okolje ni primerno za vsakega strokovnjaka raziskovalca. Številni namreč ugotovijo, da jim tolikšnatekmovalnost ne ustreza. Resda je ta prisotna povsod, vendar je delo bolj umirjeno, tu pa je končni cilj izdelek, ki ga je trebaunovčiti, zato je pritisk toliko večji.

Kako pomembna so tovrstna srečanja za mlade?
Izredno pomembna, vendar ne le zaradi izmenjave mnenj in pogledov – srečajo se namreč strokovnjaki iz akademskega in gospodarskega sveta – temveč tudi zaradi izmenjave mnenjna področju vsake posamezne stroke. Nadvse pomembno je namreč, da svoje znanje, zamisli in raziskovalne rezultate deliš z drugimi ter jih izpostaviš njihovi kritični presoji, ocenam in vprašanjem. Tisti, ki se tega bojijo, ne verjamejo v svoje rezultate in raziskave, kar ni najbolje za njihov strokovni razvoj. S slehernega srečanja ali kongresa ne prideš le z naborom novih stikov, ampak se lahko tudi dogovoriš za sodelovanje. To pa je ključno, kajti nobena raziskovalna znanstvena skupina ne more povsem sama in v izolaciji izpeljati velikih projektov in raziskav.

Ko ste se vrnili, ste se zaposlili v Leku. Sta bili prav dobriizkušnji z obeh srečanj ključni za odločitev, da se zaposlite v gospodarstvu, v farmacevtski industriji, in zapustite akademski svet?
Zagotovo. Na regionalni Biocamp sem prišla brez prave predstave o tem, kako poteka delo v farmacevtskem podjetju. Hotela sem ugotoviti, ali bi mi to ustrezalo. Spoznala sem, da je to vsekakor področje, ki me zanima, in s svojo odločitvijo sem zadovoljna.

Kje se vidite v prihodnosti?
Na to vprašanje bi vam težko odgovorila. Vem le to, da moramo biti vsi, ki zdaj iščemo zaposlitev, zelo prožni in dinamični. Vidim se predvsem v vlogi raziskovalke v farmacevtski industriji, vendar si ne želim zapreti vrat v akademsko sfero. Izkušnje z delom na univerzi so bile namreč zelo dobre.

Središčna tema regionalnega BioCampaje bila onkologija. Se morda v prihodnosti vidite kot znanstvenica, ki bo iznašla zdravilo proti raku?
Dokler bom delala v podjetju Lek Sandoz, ne, kajti tu razvijamo generična zdravila, v Novartisu, katerega član je Lek Sandoz, pa razvijajo originalna zdravila. To je bila tudi ena od razlik, ki smo jih opazili na obeh srečanjih. Poudarek je bil namreč na dveh problemih farmacevtske industrije: v Novartisu so usmerjeni v to, kako iznajti nova zdravila in diagnostične pripomočke, zato so nam svojo zgodbo povedali s tega vidika. Lek Sandoz je predstavil zgodbo z vidika nujnosti razvijanja cenejših različic zdravil, ki so že na trgu, da bi bila dostopnejša čim večjemu številu bolnikov. Dobila sem vtis, da obe podjetji zelo uspešno opravljata svojo nalogo. Kar pa zadeva zdravilo proti raku: seveda bi bil to izjemen, vendar komajda verjeten dosežek. Rak je biološko preveč raznolik, da bi lahko z enim samim zdravilom pozdravili vse oblike, ki jih poznamo. Vendar pa nenehno razvijajo nove oblike terapij, prihodnost je zlasti v nadaljnjem razvoju bioloških zdravil. In prav na področju bioloških zdravil si želim delati v prihodnje.

V zadnjem času je zelo aktualna tema množičen odhod mladih v tujino. Kako gledate na to?
Položaj je v resnici dokaj kritičen in pomeni velik problem za družbo. Država vrsto let šola strokovnjaka in vanj veliko vloži, ko pa nastopi čas, da se vložek začne vračati, pa odide v tujino. Gre za zelo kompleksen problem družbe, ne posameznika. Vsakdo gre tja, kjer lahko dobi boljšo službo. Poleg tega so naši študenti v zahodnoevropskih državah zelo priljubljeni; odpirajo se jim številne možnosti, zlasti odkar je bolonjski študijski sistem na široko odprl vrata študentskim izmenjavam. Prav na teh študenti spoznajo boljše razmere za delo; ko se vrnejo, takih razmer ne dobijo, zato niso več motivirani, da bi ostali. Tudi financiranje znanosti se vse bolj krči, tako da že na začetku nimajo prav nobene varnosti. Pogodbe so bile že pred krizo največ enoletne, plače pa so nizke – kljub visoki izobrazbi delaš za 1300 evrov na mesec. Poleg tega je tu še reputacija, da so znanstveniki javni uslužbenci, ki živijo na plečih države, prispevajo pa nič. Ljudem bi bilo treba dopovedati, da prav znanost lahko potegne državo iz krize.

Ali tudi sebe čez nekaj let vidite na delu v tujini?

Zagotovo bom šla in vsakemu raziskovalcu svetujem, naj gre vsaj za kratek čas delat v tujino, nato pa s svojim znanjem pomaga domačemu razvoju. Poleg tega mladim raziskovalcem polagam na srce, naj se prijavijo na podobne delavnice, saj so izvrsten način, da pokažejo svoje znanje, kakovost, ekspertizo. Naj zaupajo vase in v svoje sposobnosti. Naš izobraževalni sistem je enako dober, kot so tuji, to lahko potrdim prav na osnovi mednarodnih srečanj, na katerih se srečujemo strokovnjaki iz različnih držav in celin. In še nekaj se mi zdi pomembno: nikar se ne prepuščati pesimizmu in malodušju. Delo se za tistega, ki ga išče in ki je dober, vedno najde.

Delate v veliki in urejeni multinacionalki. Kakšne so vaše izkušnje po nekaj mesecih?
Zelo me je presenetilo, da naše delo določa toliko regulatornih zahtev – in vse več jih je. Seveda je prav, kajti farmacevtska industrija je zelo specifična, vendar tone pomeni le dodatnega bremena, temveč tudi zelo zvišuje stroške razvoja in posledično končnega izdelka.


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

znanost , generično zdravilo , farmacija , razvoj , gospodarstvo

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.