Andrej Rozman Roza: Kje je kritična vest družbe?

Andrej Rozman Roza, pesnik, dramatik, režiser in igralec
Andrej Rozman Roza, pesnik, dramatik, režiser in igralec (Foto: Grega Žunič)

"Dosegli smo točko razsvetljenstva, čas Linharta, ko je treba ljudi ozaveščati o tem, kaj je dobro in kaj ne. Zdaj je čas, ko moramo sistematično graditi družbo, ko moramo zahtevati čim boljšo izobrazbo, ko potrebujemo dobre šole in dobre učitelje," poudarja pesnik, dramatik, režiser in igralec Andrej Rozman Roza, ki ga poznamo po številnih, pogosto parodičnih in komičnih pesmih, pravljicah ter gledaliških komedijah za otroke in odrasle. In kakšna je v tem razgretem času vloga umetnosti? Umetnost je soodgovorna za stanje duha v družbi, pravi: "Tako kot potrebujemo umetnost, ki raziskuje nove smeri in provocira, potrebujemo tudi množicam razumljivo kulturo, ki ljudem širi pogled na svet, ki jim daje zadovoljstvo in samozavest. V času Avstro-Ogrske je Slovencem prav umetnost dajala narodno samozavest, slovenski jezik ni povezoval le ljudi, temveč tudi ekonomijo in politiko."

Slovenijo je zajel protestni val; plaz odkritega nezadovoljstva in ogorčenja nad skorumpirano elito, ki se je sprožil v Mariboru, se zdaj vali po vsej državi. Kako si ga razlagate?
Ljudje so se prebudili iz apatije, ker jim je prekipelo. Zdaj je ključno vprašanje, ali se bosta iz protestov porodila vodilna skupina ljudi in program – ali pa bo vse zajel kaos.



Zakaj se dogaja ulica oziroma ljudstvo? Kaj to govori o stanju duha v državi?

Ljudje so obupali nad svojimi sanjami in se soočili z realno nesposobnostjo celotne družbe. Ob splošni svetovni krizi kapitalizma je to kompleksna slovenska težava. Na eni strani imamo krizo Zahoda, krizo družbe, ki je bila ustvarjena na račun kolonij in izkoriščanja, na drugi pa Slovenijo, ki se je ob svetovni krizi prvič znašla v položaju, ko smo postali odvisni od sebe. Ko smo vstopali v Evropo, je bil moj glavni argument "za" obet, da se bomo morali prilagoditi določenim standardom, da bomo imeli socialno in pravno varnost, več zdrave konkurenčnosti, poštenosti in požrtvovalnosti, da bo sistem učinkovit, da bo politika delovala odkrito … Zdaj vidim, da vse to ni odvisno od Evrope, marveč od nas samih. Vsaka država mora sama skrbeti za demokracijo in učinkovitost v svoji družbi. Toda v Sloveniji ne funkcionira veliko stvari, v laži živimo na številnih področjih. Mentaliteta "tuje" države, značilna za prejšnje obdobje, ko smo imeli državo za sovražnika, ki ga je bilo treba goljufati, se ohranja, nadaljuje se plenjenje nekdanje družbene lastnine, stvari marsikje funkcionirajo predvsem po sistemu uslug in protiuslug, sorodstvenih ali interesnih navez … Tudi na kulturnem področju se ni veliko spremenilo, zgradili smo si kulturo, ki je po svoje kar malce absurdna. Kultura ima v družbi določeno funkcijo – dajati mora povratne informacije. Skozi kulturo bi morali ljudje laže dojemati sebe in družbo, v kateri živijo. Pri nas pa imamo kulturo v prvi vrsti zato, da pokažemo, da smo kulturni. Ker je slovenski jezikovni prostor majhen, se marsikaj ne izplača in je odvisno od subvencij. S tem je prikrajšana predvsem popularna kultura, ki doseže največ ljudi. Večina prebivalstva je tako prikrajšana za kakovostno domačo kulturo. Kulturna politika bi se morala bolj posvečati tej specifiki našega prostora. Narobe je, da se kulturi jemlje denar – kulturo bi morali narediti učinkovito, ne pa je do konca uničiti. Na drugi strani se tudi kulturniki premalo zavedajo svoje odgovornosti za razpad družbe, ki smo mu priča. Danes protestirajo, ker jim jemljejo denar, zdi pa se mi, da se premalo zavedajo svoje odgovornosti za to, kar se v kulturi trenutno dogaja.

Tudi konec osemdesetih in na začetku devetdesetih let, ko smo se osamosvajali, razmere niso bile lahke …
Tu je velika razlika. Konec osemdesetih let smo bili Slovenci prepričani, da bomo samostojni veliko učinkovitejši, kot smo bili znotraj Jugoslavije. Takrat smo vsi upali, da gremo na bolje, danes pa ne moremo nikamor več. Priznati si moramo, da je bilo poudarjanje nacionalnih vrednot, zaradi katerih hočemo svojo državo, pretirano, saj po osamosvojitvi za svojo nacionalno identiteto nismo naredili tako rekoč ničesar. In zdi se, da tega niti ne pogrešamo pretirano. Pogrešamo pa ekonomsko uspešnost, o kateri smo verjeli, da nam pripada po nekakšnem nacionalnem ključu.

Kam lahko pripelje jeza ljudi, nezaupanje v državo in njene ustanove, v politiko? Je to lahko pot v nov začetek ali morda v konec?
Resnično upam, da ti protesti pomenijo nov začetek. Strah pa me je kaosa in neorganiziranosti ter na drugi strani tudi pretirane organiziranosti v smeri, ki si je ne bi želel. Vendar pa obstaja zelo realno upanje, da se iz tega izvlečemo, saj nam kaj drugega niti ne preostane.
Članek se nadaljuje »


Galerija

Andrej Rozman Roza, pesnik, dramatik, režiser in igralec Grega Žunič

Andrej Rozman Roza, pesnik, dramatik, režiser in igralec Grega Žunič

Grega Žunič

Grega Žunič

Irma Kuhar

Irma Kuhar dr. med. spec. psihiatrije, psihoterapevtka, kognitivno vedenjska terapevtka

Peter Preskar

Peter Preskar dr. med. spec. oftalmolog

Mirjam Toporiš Božnik

mag. Mirjam Toporiš Božnik certificirana apiterapevtka in NLP praktik hipnoze

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki