Hepatitis B in C ter rak jeter

Preprečujmo okužbe s hepatitisom!

Okužbi z virusom hepatitisa B (HBV) in z virusom hepatitisa C (HCV) sta velik javnozdravstveni problem in sodita med deset najpogostejših vzrokov smrti zaradi nalezljivih bolezni na svetu. Večina od 350 milijonov kronično okuženih s HBV in 200 milijonov kronično okuženih s HCV se okužbe dolgo sploh ne zaveda, saj nimajo značilnih znakov akutnega vnetja jeter (zlatenica). Tako so zgolj nemi prenašalci okužbe ali pa zbolijo za kronično boleznijo, ki lahko povsem nezaznavno pripelje do življenje ogrožajočih posledic, bodisi ciroze z odpovedjo delovanja jeter bodisi raka na jetrih.

Dandanes je povezava med obema virusnima okužbama in rakom na jetrih jasno in trdno dokazana, tako na molekularni kot tudi na klinični in epidemiološki ravni. Epidemiološke raziskave so potrdile, da 80 odstotkov vseh primarnih rakov na jetrih povzročita omenjena virusa: HBV v 50 do 55 odstotkih in HCV v 25 do 30 odstotkih. Konkretni in še vroči podatki evropskega Centra za nadzor bolezni (ECDC) v Stockholmu iz oktobra 2010 jasno kažejo, da ima npr. v Italiji hepatitis C kar 65 odstotkov, v Španiji pa 52 odstotkov vseh obolelih za rakom na jetrih. V Grčiji in Turčiji ima hepatitis B skoraj 60 odstotkov vseh z rakom na jetrih.

Deset odstotkov odraslih in 90 odstotkov otrok, okuženih s HBV, ostane kronično okuženih. Pri 10 do 30 odstotkih okužba povzroči kronično vnetje jeter, kar lahko po desetletjih, pri tretjini pa že v šestih letih privede do ciroze, pri 1 do 4 odstotkih na leto pa do raka na jetrih. Okužba s HCV, ki večinoma poteka nezaznavno, je kronična kar pri 60 do 90 odstotkih okuženih, pri 20 do 40 odstotkih okuženih po daljšem, tudi več desetletij trajajočem obdobju privede do ciroze jeter, pri 1 do 4 odstotkih na leto pa do raka na jetrih. Največkrat se okuženi tega sploh ne zaveda in prvič pride k zdravniku šele tedaj, ko je v jetrih že razvita ciroza ali prisoten rak.

K sreči na področju virusnih hepatitisov B in C v zadnjih petnajstih letih opažamo bliskovit razvoj molekularnih diagnostičnih metod in usmerjenega protivirusnega zdravljenja. Ocenjujemo, da je zdravljenje virusnega hepatitisa C eno od najučinkovitejših zdravljenj virusnih okužb v zgodovini medicine nasploh.

Največji problem je v tem, da bolezen poteka nemo, zaradi česar se bolniki na okužbo s HBV ali HCV ne testirajo pravočasno. Zato je izrednega pomena ozaveščanje o dejavnikih tveganja za okužbo s HBV in HCV, saj bodo ljudje le tako pravočasno pomislili na možnost okužbe in se ustrezno testirali. Dejavniki tveganja so naslednji: prejetje transfuzije krvi pred februarjem 1993, večji medicinski posegi v preteklosti, tvegani (nezaščiteni) spolni odnosi z okuženo osebo (ki se okužbe največkrat ne zaveda in ne kaže bolezenskih znakov!), intravensko injiciranje ali njuhanje drog, neprofesionalno tetoviranje/pirsing/akupunktura, sobivanje z okuženim v istem gospodinjstvu, ogroženi pa so tudi otroci okuženih mater.