Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Bolezni, ki se jih lahko nalezemo od živali

Nevidne nevarnosti naših prijateljev

Majhen, črn. Severnoameriški sesalec. Z značilno belo črto, ki gre po hrbtu od temena do repa. Čeprav živi v divjini, se nekateri nanj navežejo kot na domačo žival, psa ali mačko. Menda so čudoviti hišni prijatelji, enkratni in lepi. Večina ljudi bi o njih bržkone rekla: »Nadležni, smrdeči, podivjani.« Dihurji. Kot pri vseh ljubljenčkih tudi ti pomenijo nevarnost za gospodarje. Zoonoze. Bakterije, ki jih prenašajo živali. Pri dihurju je to najpogosteje steklina, kajti v nasprotju z "udomačenimi" psi in mačkami prvotno divje živali niso cepljene.

Kaj so zoonoze?

Zoonoza je vsaka bolezen, ki se prenaša z divjih ali domačih živali na človeka – ali s človeka na živali. Ta, obrnjeni način prenosa imenujemo tudi reverzna zoonoza. Beseda izhaja iz dveh grških besed: zoon (žival) in nosos (bolezen). V to kategorijo spada nekaj nadležnih in neprijetnih, a tudi precej zelo hudih bolezni. Področje, ki se ukvarja s temi boleznimi, združuje človeško in veterinarsko medicino.

Pogostejši stiki

Glavni dejavnik, ki prispeva k pojavu novih zoonotičnih povzročiteljev pri ljudeh, so pogostejši in intenzivnejši stiki med ljudmi in divjino, kot je leta 2001 zapisal Daszak s sodelavci. To je posledica človekovega prodiranja v neraziskana, »divja« okolja, a tudi vstopanja divjih živali na človeška bivalna območja. Takšen primer je virus Nipas, ki so ga leta 1999 netopirji prenesli na prašiče z velike prašičje farme v Maleziji. Naposled se je virus s prašičev razširil na ljudi in povzročil smrt 105 ljudi, je leta 2001 poročal Field s sodelavci. 

Ptičja gripa in vročica zahodnega Nila sta se z divjih živali prenesli na človeka prek domačih živali. Še posebno tveganje pomenijo ptice in netopirji, saj so zelo gibljive in se zlahka prebijejo v neposredno bližino človeka.
Malarija, shistosoma, rečna slepota in elefantiaza niso zoonoze, čeprav se širijo z območij žuželk. Ker so v delu svojega življenjskega cikla neposredno odvisne od človeka oziroma brez človeškega gostitelja sploh ne morejo preživeti, ne ustrezajo definiciji zoonoze. Bolezni, ki jih prenašajo naši živalski prijatelji, je zelo veliko. Nekatere med njimi so zelo redke in nanje skorajda ne naletimo več. Izbrala sem tiste, s katerimi se večkrat srečam pri svojem delu.

Bolezen mačje opraskanine

Tisti, ki imajo muce, vedo, da sta božanje in igranje − vsaj ko gre za mladičke − nemalokrat povezana z manjšimi praskami. Seveda vsaka sled mačjega krempeljca na vaši koži ni nevarna, vendar je prav, da veste za ta možen zaplet. To bolezen povzroča bakterija Bartonella henslae. Najti jo je po vsem svetu, bolezen pa najpogosteje nastopi jeseni ali pozimi. V ZDA diagnosticirajo približno 22 tisoč primerov na leto. Večinoma obolijo osebe, mlajše od 21 let. Ker se bolezen prenaša z mačjo opraskanino, ugrizom ali celo lizanjem, je razumljivo, da pogosteje obolijo otroci, saj se veliko več igrajo z živalmi. Strokovnjaki ugotavljajo, da se skoraj polovica mačk vsaj enkrat v življenju okuži s to bakterijo in da so pogosteje okužene muce, mlajše od enega leta.

Znaki in simptomi: droben mehurček ali zatrdlino, ki se na mestu ugriza ali praske razvija več dni po stiku z mačko, ljudje pogosto zamenjajo za pik žuželke. Največkrat se pojavi na roki, nogi, glavi ali lasišču. 

Sprememba navadno ni boleča, imenujemo pa jo inokulacijska lezija. Nekaj tednov po stiku z mačko bezgavke na območju lezije otečejo in postanejo boleče na pritisk. Običajno imajo premer od 1 do 4 cm. Koža nad bezgavkami je topla in pordela, lahko se tudi odpre in iz njih izteka gnoj.

Poleg teh znakov ima tretjina obolelih povišano telesno temperaturo (do 38 °C), so utrujeni, imajo glavobol, izgubijo tek, v žrelu čutijo bolečine in se nasploh slabo počutijo. Eden od zapletov bolezni je tudi vnetje možganovine (encefalitis), vendar se to zgodi izredno redko, kajti bolezen v večini primerov mine brez posledic. Nekateri bolezenski zapleti se pojavijo še redkeje: vnetje jeter (hepatitis), sklepov ali pljuč, dolgotrajna povišana telesna temperatura itn.

Trajanje obolenja: od prve spremembe na koži, ki se pojavi od 3 do 10 dni po stiku z mačko, do vnetja bezgavk lahko mine od 1 do 4 tednov. Po zdravljenju bezgavke uplahnejo v dveh do štirih mesecih.

Zdravljenje: bolezen zdravimo z antibiotiki, dokažemo pa jo lahko ob pomoči laboratorijskih izvidov krvi ali na temelju pregleda in značilnosti. Bolan otrok naj bo doma, družinski člani pa niso ogroženi, saj se bolezen ne prenaša s človeka na človeka. Težave z bezgavkami ublažijo obkladki in zdravila proti bolečini. Enkratno obolenje zapusti imunost do konca življenja, zato ne morete zboleti dvakrat. 

Preventiva: bolezen je razmeroma redka in blaga, zato »inkriminirano« mačko lahko obdržite. Otroke naučite, da se z muco ne igrajo grobo in si po stiku z njo umijejo roke. Neznanim in potepuškim mucam pa raje pomahajte od daleč.

Mikrosporija (mačja bolezen)

To je glivično obolenje, ki ga večnima prenašajo psi in mačke. Obolelo žival pri pozornem pregledu zlahka prepoznamo: koža okrog gobčka se lušči, v kožuhu so okrogla območja brez dlake ali pa je ta znatno krajša od okoliške.

Znaki in simptomi: pri človeku se na koži pojavijo pordela območja, ki se luščijo, koža je ob stiku z vodo tudi srbeča. Drugih znakov ni. Izjema so nosečnice, pri katerih lahko okužba na koži vpliva na razvoj ploda. 

Trajanje: tako kot vse glivične okužbe kože tudi mačja bolezen utegne biti zelo trdovratna in lahko traja več tednov ali mesecev. 

Zdravljenje: bolezen pri človeku in tudi ljubljenčku prepoznamo po značilnih kožnih spremembah, ki bi utegnile biti vir okužbe. Pogosto pride do okužbe že pri enkratnem božanju takšne živali. Če kožno spremembo pri živalih ali pri človeku osvetlimo s posebno svetlobo, s tako imenovano woodovo svetilko, glivice značilno zeleno fluorescirajo in diagnoza je nesporna. V večini primerov zadošča mazanje kože z antibiotičnimi mazili. Da se bo krema bolje vpila, je dobro, če je prizadeta koža pokrita z gazo. Bolezen ne pušča imunosti.

Preventiva: svojo živalco si temeljito oglejte. Če radi božate tuje zverinice, velja enako. V vsakem primeru umivanje rok po stiku z živalco ni odveč. Jasno je, da morate obolelo žival odpeljeti k veterinarju.

Psitakoza (ornitoza, »papagajska vročica«)

To je blaga okužba, podobna gripi, ki jo povzroči chlamidia psyttacű, ena od bakterij iz rodu klamidij. Bolezen se s ptic lahko prenese na človeka.

Znaki in simptomi: bolezen prenašajo divje in domače ptice, z njo pa lahko okužijo papagaje, kanarčke, golobe, piščance, race in vrane. Od stika z bolno ptico do pojava bolezenskih znakov lahko mine od tri dni do več tednov.
Bolna ptica je zaspana, se trese, hujša, ima težave z dihanjem in drisko. Toda ptice so lahko brez bolezenskih znakov in bolezen samo prenašajo, same pa obolijo veliko pozneje, v stresnih situacijah, kot so valjenje jajc, podaljšan transport, prepolne kletke itn. Ptice v obdobju kužnosti izločajo bakterijo z blatom, izcedkom iz dihal in urinom. Človek te bakterije vdihne v obliki aerosola. Možen je tudi neposreden stik s kljuna na usta, s prijemanjem ptičjih izločkov in pri poškodbi, ki jo na človeški koži povzroči ptičji kljun. Prenos s človeka na človeka je izredno redek. Znaki, ki se pojavijo približno 15 dni po okužbi, so vročina, mrzlica, kašelj, šibkost in utrujenost, bolečine v mišicah in v prsnem košu, izguba teka, slabost, bruhanje, driska, glavobol, znojenje in občutljivost na svetlobo. Zapleti so pri tej bolezni zelo redki, če pa do njih pride, gre za vnetje jeter, osrčnika, srčne mišice ali možganovine. 

Zdravljenje: bolezen prepoznamo po laboratorijskih izvidih in kliničnih znakih; ključen je podatek o stiku s pticami ali perutnino. Bolezen navadno uspešno zdravimo z antibiotiki tetraciklinske vrste. 

Preventiva: nekateri ljudje so poklicno izpostavljeni pticam. Zanje in za vse ljubitelje v prvi vrsti velja: nič kljunčkanja! Neposreden prenos bolezni kljun-usta je namreč zelo verjeten. Ptice naj bodo v primerno prostornih kletkah, primerno hranjene, kletke je treba redno čistiti in poskrbeti, da so zračne. Strokovnjaki priporočajo opazovanje, izolacijo in strokovno zdravljenje bolnih ptic. Rutinsko dodajanje antibiotikov ptičji hrani ni priporočljivo, saj bi s tem vzgojili odporne bakterije.

Steklina (rabies)

To je virusna bolezen osrednjega živčevja pri sesalcih. Pri necepljenih ljudeh je skoraj neizogibno smrtna, vendar cepljenje neposredno po okužbi še lahko ustavi prodiranje virusa. Cepljenje mora biti opravljeno pred nastankom simptomov. Povzročitelj je Lyssavirus. Z njim se lahko okuži večina živali in ga prenese na človeka. Za človeka pomenijo največje tveganje okuženi netopirji, rakuni, dihurji, lisice, veverice, psi in mačke. Stik med divjimi in domačimi živalmi pospešuje širjenje okužbe. Virus je najti v slini okužene živali. Okužena žival se obnaša nenavadno, napadalno, provokativno. Do prenosa lahko pride tudi z vdihavanjem aerosola, ki vsebuje virus. Takšne okužbe so opazili pri jamarjih, ki so raziskovali votline, poseljene s steklimi netopirji.

Znaki in simptomi: virus takoj po okužbi potuje po živčevju proti hrbtenjači in možganom. V tem obdobju okužbe ni možno zanesljivo dokazati, cepljenje pa še lahko prepreči nadaljnjo pot virusa. Med okužbo in nastopom prvih, gripi podobnih simptomov lahko mine od dveh tednov do dveh let. Pri prodoru virusa v živčevje se pojavijo ohromelost, motnje možganske funkcije, nemir, nespečnost, zmedenost, nenormalno obnašanje, preganjavica, prividi in celo deliriji. Za pozno fazo bolezni sta značilni čezmerno slinjenje in solzenje, a tudi ovirana govor in požiranje. Opisujejo tudi strah pred vodo: oboleli že ob pogledu na vodo dobi napad panike. Smrt nastopi od dva do deset dni po nastopu teh hudih simptomov. Doslej je po nastopu opisanih znakov preživelo le šest bolnikov, ki so vsi imeli posledice v obliki hudih možganskih poškodb. 

Zdravljenje: ni možno. Takoj po stiku/ugrizu neznane živali se napotite k zdravniku, ki vas bo pravilno oskrbel in poslal v antirabično ambulanto. 

Prva pomoč po ugrizu: najprej s suho gazo ali krpo obrišite slino radialno stran od ugriza ter nato vse območje, tudi rano, temeljito sperite z milom in tekočo vodo. Območje sterilno pokrijte in se odpravite k zdravniku. Če poznate lastnika živali, ki vas je ugriznila, ga prosite za kopijo potrdila oziroma izkaznice o cepljenju (cepljenje je lahko vpisano tudi v potni list živali). Potrdilo odnesite k zdravniku. 

Preventiva: izogibajte se domačim in tujim živalim, ki se nenavadno obnašajo. Če ste lastnik štirinožnega ljubljenčka, poskrbite, da bo redno cepljen proti steklini. Če vas je ugriznila neznana/necepljena žival, vas bodo zagotovo preventivno cepili v antirabični ambulanti, ki največkrat deluje v okviru področnega Zavoda za zdravstveno varstvo.

Da ne bo nesporazuma

Sama obožujem živali in ne želim, da bi vas članek odvrnil od prijateljevanja/sožitja/sporazumevanja z njimi. Želim vas samo opozoriti na nekatere nevarnosti, previdnost in možne zaplete. Želim vas tudi opomniti, da v primeru težav, ki jim skupaj z zdravnikom ne najdete vzroka, omenite svojega kosmatega ali pernatega prijatelja. Živali lahko znatno pripomorejo h kakovosti življenja, podelijo mu novo razsežnost, toplino, srečo, občutek varnosti in pripadnosti.

P. S: Prostor, namenjen članku, je vedno omejen. Treba bi bilo še kaj napisati o toksoplazmozi, tularemiji … Toda o tem nemara kdaj drugič.

P. P. S: Še tole moram nujno zapisati: pogosto slišim, da ljudje razlikujejo med klopi dveh vrst: tistimi, ki gredo na živali, in drugimi, ki »napadajo« ljudi. Žal to ne drži. Klopi si »želijo« le toplokrvnega gostitelja, pa naj je kosmat, gladek ali celo pernat. Tudi živali se lahko prek klopov okužijo z borelijo, a tudi s tako imenovanim cisticerkusom ali srčno glisto. Zato zaščitite svoje živalce pred mrčesom in klopi, s tem pa boste posredno poskrbeli tudi za lastno varnost.

Seznam prenašalcev

Spodnji seznam zagotovo ni popoln, saj nas nova spoznanja na tem področju opozarjajo, kako malo vemo o naravi. Če drži, da steklino poznamo že več stoletij, spada tako imenovana bolezen norih krav (BSE, bovina spongiformna encefalopatija) med zadnja spoznanja 20. stoletja. Če o tako imenovane ptičje gripe niti ne omenjamo …
Spodaj je seznam možnih živalskih prenašalcev, ki pa bržkone še ni popoln in ga bomo še dopolnjevali − bodisi mi bodisi naši zanamci.

  • netopirji
  • komarji
  • mačke                 
  • dihurji
  • živina (govedo)
  • prašiči
  • šimpanzi             
  • zajci in kunci
  • psi                      
  • rakuni
  • gosi                      
  • glodavci
  • koze                      
  • polži
  • konji                    
  • ribe
  • opice                    
  • ovce
  • ptice 

Seznam bolezni

  • antraks (vranični prisad)
  • aviana influenca (ptičja gripa)
  • bruceloza
  • borelija
  • viroza borna
  • bubonska kuga
  • komplila bakterijska okužba
  • chagasova bolezen
  • creutzfeld-jacobsova bolezen (BSE ali bolezen norih krav)
  • hemoraška vročica
  • denga
  • virus ebola
  • ehinokokoza
  • korejska hemoraška vročica
  • vročica Labrea
  • vročica Lassa
  • lajšmanjaza
  • leptospiroza
  • histerioza
  • okužba z marburgovim virusom
  • opičji virus B
  • mikrosporija (mačja bolezen)
  • virus nipae
  • očesna larva migrans
  • ornitoza (psitokoza)
  • vročica Oropouche
  • vročica Q
  • psitakoza (ornitoza, papagajska vročica)
  • kuga
  • rabies (steklina)
  • vročica Rift Valley
  • tivica conis
  • salmoneloza
  • sodoku
  • toksoplazmoza
  • tifus in druge infekcijske bolezni
  • hemoraška vročica Venezuela
  • visceralna larva migrans
  • rumena vročica

Če upoštevamo vse znane prenašalce, torej ne le domačih, temveč vse živali, je dolg tudi seznam možnih bolezni. Tiste najredkejše sem izpustila …

Možen kandidat za to kategorijo je tudi SARS (raziskujejo možnosti prenosa prek mačk), ki je nemara reverzna zoonoza. Tudi HIV, običajni prehlad in tuberkuloza so se najverjetneje sprva pojavili pri živalih in se pozneje prenesli na človeka. Za ošpice, rdečke, gripo in davico ni dvoma, da so človeka dosegle ob pomoči živali.

 

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

okužba , infekcija , mačka , steklina , psitakoza , mikrosporija , mačja bolezen , zoonoza , dihur , mačja opraskanina

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.