Hepatitis C

  • MJS
  • ponedeljek, 09. november 2009
(Foto: Jupiterimages)

Nevidna nevarnost

Virusni hepatitis C je bolezen, ki se kaže z vnetjem jeter, katerega povzročitelj je virus hepatitisa C (HCV). Virusnih hepatitisov poznamo več vrst in jih označujemo z velikimi črkami. Znanih je že sedem vrst, vse do črke G. V Sloveniji so najpogostejši hepatitisi A, B in C. Med njimi je najkrajši čas znan virusni hepatitis C. Dandanes oblike prenosa okužbe s HCV dobro poznamo, pred uvedbo obveznega presajanja darovane krvi pa smo HCV lahko vnesli s transfuzijo krvi oziroma s krvnimi pripravki, pred uvedbo splošnih previdnostnih ukrepov in antisepse v zdravstvu pa tudi z okuženimi medicinskimi pripomočki.

Zdaj je najpogostejša oblika neposrednega vnosa HCV pri odvisnikih od nedovoljenih drog, ki pri vbrizgavanju uporabljajo pribor drugih, okuženih odvisnikov. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je s HCV okuženih 170 milijonov ali približno 3 odstotki svetovne populacije. Zelo verjetno je okuženih še veliko več, saj okužbe dolgo niti ne opazimo, ker veliko bolnikov sploh ne ve, da so okuženi. Hepatitis C je očitno zelo zahrbtna bolezen.

HCV so odkrili leta 1989, ko so prepoznali ves dedni material (genom) novega virusa hepatitisa, ki ni bil ne tipa A in ne tipa B. To je zelo majhen, komaj 50 nm velik ikozaedrični virus, ki sodi v družino Flavirusov. HCV se antigensko zelo spreminja, kar je najverjetneje vzrok za raznolikost kliničnega poteka okužbe, za težave pri razvoju cepiva in za neodzivnost na zdravljenje. Razlikujemo najmanj šest različnih genotipov HCV (od 1 do 6) in več kot 50 različnih podtipov.

Potek okužbe največkrat brez znakov

Okužba s HCV poteka najpogosteje brez znakov bolezni; samo pri 15 odstotkih okuženih se pojavijo rumenica kože in drugi znaki, ki so značilni za akutni hepatitis. Pri preostalih 85 odstotkih okuženih ostane HCV navzoč v telesu vse življenje; v takih primerih govorimo o kronični okužbi. Pri večini kronično okuženih povzroči HCV kronično vnetje jeter (kronični hepatitis), ki navadno poteka brez bolezenskih znakov; bolezen največkrat odkrijemo naključno (pri sistematskih pregledih). Če kroničnega hepatitisa ne zdravimo, se pri četrtini bolnikov po desetih do tridesetih letih razvije jetrna ciroza, pri 1 do 5 odstotkih obolelih pa rak na jetrih.

V razvitih deželah je okužba s HCV najpogostejši vzrok za kronični hepatitis, vzrok za 40 odstotkov primerov odpovedi delovanja jeter kot posledice napredovale jetrne ciroze in za 60 odstotkov primerov raka na jetrih, poleg tega je neposredni vzrok za 30 odstotkov presaditev jeter.

HCV je v telesu najti v jetrih, krvi in nekaterih telesnih izločkih (slini, seču, semenski tekočini). Najpogosteje se prenaša pri parenteralnem stiku z okuženo krvjo in s krvnimi pripravki, redkeje pri spolnem stiku z okuženo osebo, z okužene matere na novorojenca in med družinskimi člani (souporaba pribora za osebno higieno).

Intravenski uživalci mamil najbolj ogroženi

HCV se ne prenaša z običajnimi socialnimi stikih. Pri 30 do 40 odstotkih okuženih nam ne uspe pojasniti načina okužbe. Strokovnjaki ugibajo, da je pri teh utegnilo priti do okužbe pri katerem od ustaljenih medicinskih postopkov ali pri zobozdravstvenih posegih v preteklosti, ko v zdravstvu še ni bilo posebnih previdnostnih ukrepov, kakršne poznamo zdaj.
Poleg intravenskih uživalcev nedovoljenih drog so okužbi s HCV izpostavljene tudi osebe po nestrokovnem izvajanju tetovaže, akupunkture in prebadanja kože, osebe s promiskuitetnim spolnim vedenjem, hemodializni bolniki, osebe s presajenimi organi in zdravstveni delavci, ki se naključno zbodejo z okuženimi ostrimi medicinskimi predmeti, najpogosteje z injekcijsko iglo (možnost okužbe je do 10-odstotna).

Testiranje nujno

Kot smo omenili, se virusni hepatitis C zelo redko pokaže v akutni obliki z izraženimi kliničnimi znaki, kot so: rumenica beločnic in kože, povišana telesna temperatura, izguba teka, bolečine v mišicah in sklepih ter tiščanje v zgornjem delu trebuha. Pri zelo redkih obolelih z akutnim hepatitisom se lahko razvije hitro napredujoča, življenjsko ogrožajoča bolezen, ki se praviloma konča s smrtnim izidom.

Ker je večina bolnikov, okuženih s hepatitisom C, brez klinično izraženih simptomov hepatitisa, moramo pri osebah z visokim tveganjem za okužbo s HCV opraviti presejalno biokemično in serološko testiranje na HCV. Ugotovljena prisotnost virusnih protiteles (anti HCV) in morda hkratna navzočnost virusa so ob morebitnem zvišanju jetrnih encimov v krvi razlog, da bolnika napotimo k specialistu infektologu. Ta opravi še druge preiskave, kot so ugotovitev virusnega genoma, ultrazvočna preiskava trebušnih organov in morebitna punkcija jeter, s katero dokončno prepozna stopnjo brazgotinjenja, tj. fibrozo, in morebitno cirozo.

Presejalno testiranje krvi na navzočnost označevalcev okužbe s HCV je potrebno: pri intravenskih uživalcih nedovoljenih drog, pri otrocih, spolnih partnerjih in družinskih članih s HCV okuženih oseb, pri osebah s spolno prenosljivo okužbo, pri okuženih s HIV in/ali z virusom hepatitisa B, pri hemodializnih bolnikih in transplantirancih, pri osebah s hemofilijo in tistih, ki so prejele kri ali krvne pripravke pred letom 1993, ko še ni potekalo presejalno testiranje.

Zaščita: netvegano vedenje

Ker cepiva proti okužbi s HCV še ni, se pred okužbo lahko zavarujemo z manj tveganim vedenjem:

  • z uporabo lastnega pribora za injiciranje pri intravenskih uživalcih nedovoljenih drog,
  • z izogibanjem neprofesionalnemu tetoviranju, akupunkturi in prebadanju kože in sluznic,
  • z uporabo kondoma pri osebah, ki imajo spolne stike z več partnerji,
  • s presejalnim testiranjem novorojencev mater, okuženih s HCV, na okužbo s HCV takoj po porodu in s poznejšim nenehnim zdravniškim nadzorom,
  • z izogibanjem souporabi osebnega pribora (zobna ščetka, brivnik, pribor za urejanje nohtov) in vzdrževanjem osnovnih higienskih navad,
  • s pravilnim ukrepanjem pri naključnem vbodu z okuženo iglo ali ostrim predmetom: z iztiskanjem krvi, s 5- do 10-minutnim izpiranjem mesta vboda pod tekočo mlačno vodo, z razkužitvijo mesta vboda in s čim hitrejšim obiskom pri dežurnem zdravniku oziroma infektologu.

Natančnejših podatkov o okuženih s HCV v Sloveniji nimamo. Ker poznamo stopnjo okuženosti s HCV med darovalci krvi in nekaterimi drugimi skupinami, domnevamo, da je v Sloveniji okuženih manj kot 1 odstotek, tj. od 5000 do 10.000 tisoč prebivalcev. Registriranih in zdravstveno vodenih bolnikov s kroničnim hepatitisom C je že več kot 1000. Posebna skupina slovenskih strokovnjakov je že leta 1997 v skladu z mednarodnimi smernicami izdelala smernice za obvladovanje okužbe s HCV v Sloveniji na področju odkrivanja, zdravljenja in epidemiološkega nadzora.

Stvarna možnost epidemije ne obstaja

Stvarna nevarnost epidemije okužbe s HCV za zdaj resda ne obstaja, predvsem zaradi pretežno parenteralnega načina prenosa okužbe, širjenja HCV s spolnimi stiki pa je zelo redko. Rezervoar okuženih s HCV predstavljajo predvsem intravenozni uživalci nedovoljenih drog, ki so okuženi v 30 do 80 odstotkih. Njihovo število se ne zvišuje pomembno tudi zaradi vse boljših možnosti za uporabo lastnega pribora za injiciranje in širokega medijskega obveščanja o načinu širjenja hepatitisa C. Če pa bi med narkomani prišlo do dramatičnega porasta incidence HIV-pozitivnih oseb, bi tega prav gotovo spremljal tudi (epidemični?) porast okužb s HCV.

Število na novo okuženih oseb s HCV skušamo znižati tudi s testiranjem krvi darovalcev krvi, narkomanov, ki so na odvajanju od nedovoljenih drog, zapornikov in drugih prestopnikov, zdravstvenih delavcev, nosečnic s tveganim življenjskim slogom in drugih skupin prebivalstva z večjo možnostjo okužbe s HCV.