Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Okužba z virusom hepatitisa C

prof. dr. Mario Poljak, dr. med., spec. klinične mikrobiologije
prof. dr. Mario Poljak, dr. med., spec. klinične mikrobiologije (Foto: Diana Anđelić)

Največji napredek v vsej zgodovini medicine

O okužbi z virusom hepatitisa C, o njenih značilnostih, razširjenosti in vzrokih zanjo smo se pogovarjali s prof. dr. Mariom Poljakom, dr. med., specialistom klinične mikrobiologije z Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete v Ljubljani.

O hepatitisu C splošna javnost ve bolj malo; o problematiki se piše in govori malo. Kje so po vašem mnenju vzroki za to?

Mogoče je eden od razlogov v tem, da gre za novejšo bolezen, saj povzročitelja poznamo šele od leta 1989. Po odkritju virusa hepatitisa C nekaj časa nismo poznali ustreznega zdravila, zato ne preseneča, da potem tudi za bolezen samo ni vladal pretiran interes. K sreči se je na področju odkrivanja in uveljavljanja zdravila vse odvijalo zelo hitro, morda tudi zaradi tega, ker je bil deset let prej odkrit virus HIV. Znanstveniki so si pomagali tudi z izkušnjami, pridobljenimi pri raziskavah HIV, zato se je marsikaj, povezanega z virusom hepatitisa C, odvijalo zelo hitro. Eno pa drži. V vsej zgodovini medicine se še ni zgodilo, da bi že tako kmalu po odkritju neke bolezni v samo nekaj letih razvili tako zanesljivo testiranje, s katerim bi odkrili oziroma potrdili določeno bolezen in potem dobili še zdravila zanjo. Natanko to se je zgodilo s hepatitisom C, proti kateremu se zdaj lahko borimo s kombinacijo izredno zanesljivih mikrobioloških testov in dobrih zdravil.. Drugi razlog za to, da morda manj govorimo o hepatitisu C, je tudi v tem, da je Slovenija v primerjavi z drugimi državami v tem področju sveta še vedno razmeroma varen otok, ki ima zelo dobro epidemiološko situacijo. Ne trdim, da je najboljša, a če stanje primerjamo s sosednjimi državami, denimo z Italijo, Avstrijo ali Hrvaško, je pri nas veliko boljše.

Kje so razlogi za to?

Tega nihče natančno ne ve, a dejstvo je, da v Sloveniji beležimo eno najnižjih prevalenc za vse viruse, ki se prenašajo s krvjo enako velja tudi za virus hepatitisa B, HIV, HTLV 1 in 2. Ker gre za relativno malo okuženih ta problem lahko nadzorujemo z relativno malo denarja. V redko kateri drugi državi  namreč zavarovalnica zmore pokriti potrebe vseh okuženih. Mi imamo torej enkratno priložnost, da s kombinacijo zgodnjega odkrivanja bolezni in zdravljenja vseh okuženih učinkovito preprečimo nadaljnje širjenje okužb z virusi, ki se prenašajo s krvjo.

Omenili ste prevalenco. Bi lahko, prosim, navedli natančnejše število okuženih v Sloveniji?

Povsem natančnega podatka o številu okuženih z virusom hepatitisa C v Sloveniji  zaenkrat nimamo. Te bi lahko dobili edino z raziskavo, v kateri bi testirali reprezentativen vzorec celotne slovenske populacije. Žal za tovrstno raziskavo še nismo zbrali potrebnih finančnih sredstev. To je škoda, saj bi s tako raziskavo pridobili serumske vzorce razmeroma velikega števila ljudi, ki bi jih potem lahko uporabili za sočasno testiranje številnih drugih bolezni, ne le za hepatitis C. Upamo, da nam bo enkrat uspelo. Takšne raziskave so že izvedle nekatere  evropske države. Ponekod celo zberejo reprezentativni vzorec populacije, ki jim odvzamejo kri brez posebnega namena, potem pa to kri testirajo za različne potrebe. Ker take študije pri nas še ni, se zdaj opiramo na podatke, ki jih dobimo iz najmanj rizične populacije, to je iz skupine krvodajalcev. To so prostovoljci, večina jih pride večkrat in med njimi so najbolj zdravi predstavniki celotne populacije, zato je prevalenca med njimi seveda najnižja možna. Druga skrajnost pa so npr. intravenozni uživalci prepovedanih drog, med katerimi je največ primerov okužbe z virusom hepatitisa C.

Bi lahko navedli konkretnejše številke?

Med krvodajalci je največ 0,065 odstotka okuženih. Nasprotno je z virusom hepatitisa C okuženih vsaj 30 odstotkov intravenskih uživalcev prepovedanih drog.  V svetovnem merilu je prevalenca ocenjena na 3 odstotke, torej je na svetu okoli 175 milijonov okuženih ljudi. Po nekaterih podatkih naj bi bilo v Sloveniji samo 0,1 odstotek okuženih. Moje osebno mnenje je, da je v resnici pri nas okuženih med 0,2 do 0,5 odstotkov ljudi. 0,1 odstotek bi pomenilo dva tisoč okuženih, kar pa ne more biti realno, saj imamo samo v našem laboratoriju že zabeleženih več kot 2300 oseb, za katere vemo, da imajo hepatitis C ali so ga kdaj v preteklosti imeli. Zato je verjetno bolj realna številka med pet in deset tisoč ljudi, ki so okuženi z virusom hepatitisa C, kar pomeni  med 0,25 in 0,5 odstotka prebivalcev Slovenije.

Ali gre trend navzgor?

To je težko oceniti, saj te trende težko spremljamo, ker lahko dajo tudi lažno sliko. Virus hepatitisa C oziroma bolezen sama obstaja veliko dlje, kot ga mi poznamo. Po letu 1992, ko so razvili prvi zanesljivi test, smo zabeležili pravi mali bum teh bolnikov, enako pa se je zgodilo ob vsaki nadaljnji izboljšavi diagnostike, možnosti novega zdravljenja ali akciji, ki jo je sprožila določena ustanova. Sprememba doktrine v medicini lahko pripelje do določenih dogajanj, ki lahko pripeljejo do nihanj v incidenci in prevalenci. Po naših podatkih je konstantni priliv novo odkritih okuženih oseb  v Sloveniji v zadnjih petih letih med dvesto in tristo na leto.

Na kakšne načine odkrijete nove primere?

Eden od načinov je vsekakor med krvodajalci, ki jih po zakonu obvezno testiramo od leta 1993. Vsako dozo darovane krvi pregledamo na protitelesa proti virusu hepatitisa C, kar pa nam pove le to, ali je nekdo prišel v stik z virusom hepatitisa C, ne pa tudi, ali ima tudi zdaj hepatitis C. Ker pa je obdobje od okužbe do pojava protiteles v krvi dolgo, vzorce krvi dodatno testiramo še na prisotnost HCV RNA. To je označevalec, ki se v krvi pojavi že deset do dvanajst dni po stiku z virusom. Prav zaradi tega testiranja imamo pri nas verjetno eno najbolj varnih transfuzij na svetu. Krvodajalci so edina skupina ljudi, ki jih po zakonu moramo testirati, za ostale skupine prebivalstva pa vladajo različni strokovni dogovori. Pred nekaj leti je skupina strokovnjakov izdelala priporočila oziroma smernice za testiranje in zdravljenje, ki se jih večinoma držimo, in v njih je tudi določeno, katere skupine v populaciji nosijo višje tveganje za okužbo in jih je zato priporočljivo testirati. Ko smo dobili prve teste, smo se najprej osredotočili na tiste ljudi, ki so pred letom 1993 večkrat prejeli  transfuzijo krvi oz. različne krvne pripravke.

Katere so te skupine bolnikov?

Tu so prišli v poštev predvsem hemofiliki, zato smo jih takoj ko so bili testi na razpolago vse pregledali. Ker je pri pripravi krvnih pripravkov  prišlo do bistvenih izboljšav, novih primerov iz njihove skupine ne pričakujemo več. Ne smemo pozabiti tudi na vse bolnike, ki so bili ali so še vedno na hemodializi. Tudi zanje smo naredili vse, kar je možno, da novih primerov ne bi bilo več. Vsekakor moramo omeniti še eno populacijo, kjer bolj ali manj testiramo vse. To so intravenozni uživalci prepovedanih drog. Ko pridejo prvič po pomoč, bodisi da vstopajo v metadonski program ali kako drugače, jih testiramo. To sicer ni obvezno, je pa priporočljivo in tiste, ki so negativni, redno spremljamo. Na žalost prav iz te populacije prihaja največ novo okuženih. Priporočljivo bi bilo, da bi testirali tudi vse ljudi, ki so dobili transfuzijo ali so bili na večjem operativnem posegu pred letom 1993. Seveda testiramo tudi osebe, ki zbolijo za hepatitisom ali podobnimi kliničnimi znamenji. Tudi teh je kar nekaj, vendar je tu največji problem klinična slika hepatitisa C, ki v večini primerov ni izražena.

Kaj hepatitis C pravzaprav naredi telesu?

Hepatitis je vnetje jeter, ki ga lahko povzročijo različni vzroki: mikroorganizmi (najpogosteje virusi), toksini, dedne bolezni ipd.. Obstajajo tudi virusi, ki napadejo izključno jetra. Med temi virusi ločimo pet različnih, ki smo jih poimenovali virusi hepatitisa A, B, C, D, in E, njihovo primarno mesto razmnoževanja pa je jetrna celica. Virusi hepatitisa B, C in D se prenašajo parenteralno, to pomeni, da mora oseba priti v stik z okuženimi telesnimi  tekočinami druge osebe, medtem ko se virusa hepatitisa A in E prenašata fekalno-oralno. Druga skupna lastnost virusov hepatitisov B, C in D je, da pri določenem deležu ljudi povzročajo kronično okužbo. Pri hepatitisu B je to zelo različno, odvisno od tega, kdaj se je človek okužil. Če se je okužil kot dojenček, njegova okužba v več kot 90 odstotkih preide v kronično obliko, tisti, ki so zboleli v odrasli dobi , pa se v 90 odstotkih primerov pozdravijo, pet do deset odstotkov pa zboli za kroničnim hepatitisom . Pri hepatitisu C te starostne korelacije ni. Včasih smo mislili, da  ozdravi samo od 15 do 20 odstotkov bolnikov, zdaj pa vemo, da je teh ljudi približno polovica. Osebe, ki prebolijo hepatitis C izgubijo RNA v krvi, imajo pa še vedno protitelesa proti virusu. Ostali razvijejo kronično obliko bolezni. Problem je, ker je pri akutnem hepatitisu C  čas od okužbe do pojava kliničnih simptomov zelo dolg, kar je za virusno okužbo nenavadno Poleg tega le 30 odsotkov okuženih razvije klinično sliko hepatitisa, ki jih pripelje k zdravniku. To pomeni, da približno dve tretjini okuženih oseb preboli  akutni hepatitis C brez kakršnih koli pomembnejših simptomov bolezni . Tisti, ki ne zgubijo virusne RNA v enem letu po okužbi skoraj bez izjeme razvijejo kronično obliko bolezni. Ker je prizadet organ, ki ima največjo kompenzatorno možnost, mora miniti zelo dolgo časa, da vpliv nekega dejavnika postane tako močen, da jetra začnejo tako slabo delati, da se pojavijo prvi klinično izraženi simptomi . Tako pri hepatitisu C lahko traja tudi dvajset ali trideset let, da se pokažejo klinični znaki hujših motenj v delovanju jeter. Ker pa to ni paren organ in tudi ni načina, s katerim bi lahko bolnika  umetno vzdrževali pri življenju, če mu odpovedo jetra, je edina možnost za preživetje presaditev jeter.

Omenili ste že skupine z večjim tveganjem za okužbo. Ogroženi so tudi ljudje, ki so prejeli transfuzijo pred letom 1993 ali so pred tem imeli večji operativni poseg. Ali jim svetujete, naj se gredo testirati?

Res je vsakdo, ki je prejel transfuzijo krvi ali je bil operiran pred letom 1993, potencialno lahko okužen z virusom hepatitisa C. Osebno menim, da naj testiranje na hepatitis C opravi vsak, ki kakor koli dvomi , kajti samo testiranje lahko odpravi dvom. Vendar se testira malo ljudi. Enako je tudi pri HIV-u. Testiranje svetujemo vsem, ki so v skupini z večjim tveganjem za okužbo, vendar je v naši državi oseb, ki so se tudi v resnici testirale, v primerjavi z drugimi državami zelo malo. V ZDA je bilo npr. 150 do 170 milijonov ljudi vsaj enkrat na testiranju na HIV (polovica prebivalcev), pri nas pa na testiranju ni bilo več kot 5 odstotkov populacije. In če se za HIV testira tako malo ljudi, ni čudno, da se jih za hepatitis C še manj.

V katerih institucijah se posameznik lahko testira?

V Sloveniji je testiranje možno tako rekoč v vseh večjih mestih. Po smernicah splošni zdravnik napiše napotnico za laboratorij, ki jih je v Sloveniji približno petnajst. Če je presejalni test na protitelesa negativen, oseba ni okužena in ni bila nikoli v stiku z virusom. Testiranje je glede na trenutne zmogljivosti pri nas najmanjši problem. Težava je v finančnih sredstvih. Zavedati se moramo, da splošni zdravnik dobi za laboratorijske preiskave zelo malo sredstev, zato je pri odločitvah za testiranje pogosto omejen in večinoma naroči test le takrat, ko na osnovi laboratorijskih kazalcev, klinične slike ali pogovora z bolnikom oceni, da je test nujen. Mi bi si vsekakor želeli, da bi lahko testirali širše, a bojim se da to s sedanjim obsegom finančnih sredstev, ki jih namenjamo za zdravstvo, ni mogoče.

Ali v Sloveniji deluje sistem prijavljanja vseh okuženih s hepatitisom C, podobno kot za virus HIV?

Čeprav imamo predpis, ki ureja prijavljanje okuženih s hepatitisom C, to ne poteka najbolje. Poleg tega, si  želimo in smo za to že večkrat zaprosili pristojne institucije, da bi nam dodelili status referenčnega laboratorija, a so nas iz nam neznanih razlogov vedno zavrnili, kljub temu, da smo vrhunska institucija na področju mikrobiologije. V času skupne države smo bili npr. referenčni laboratorij za HIV za področje cele Jugoslavije, po osamosvojitvi pa nam kljub prošnjam tega statusa niso dodelili.

Se pravi, da so podatki o okuženih razpršeni?

Presejalne teste opravlja približno petnajst laboratorijev.  Presejalni test govori samo o tem, ali je testirana oseba že prišla v stik z virusom. Tisti, ki imajo protitelesa, so razdeljeni v dve skupini: ena skupina so tisti, ki so prišli v stik z virusom in so okužbo že preboleli in teh je približno polovica. V drugi skupini pa so tisti , ki so prišli v stik z virusom, in so še vedno okuženi. Da bi ločili ti dve skupini, moramo narediti še dodaten test, ki ga delamo samo na našem Inštitutu. Žal nismo popolnoma prepričani, da čisto vsak, ki ima pozitiven presejalni test, dejansko pride k nam na dodatno testiranje. Mi se trudimo in izobražujemo zdravnike, zlasti tiste, ki se v času svojega študija še niso srečali s hepatitisom C, ker ga takrat še nismo poznali. S številnimi podiplomskimi izpopolnjevanji osveščamo zdravnike in upamo , da jih večina svoje bolnike s pozitivnimi izvidi pošlje na dodatno testiranje, trdno prepričani o tem pa ne moremo biti.

Kaj bi še lahko naredili za večjo ozaveščenost med splošno populacijo?

Tudi ta intervju bo verjetno prispeval k temu cilju, a se mi zdi, da revije in časopisi, ki pišete o tovrstnih problemih, žal, krožijo v vedno istem krogu ljudi, ki so že tako ali tako bolj ozaveščeni. Ena od možnih poti so tudi različne akcije ozaveščanja, ki pa v preteklosti niso obrodile prevelikih sadov, saj so obveščale že ozaveščene, tistih, ki bi jih morale, pa niso dosegle. Vsekakor bi morali začeti izobraževati že osnovnošolsko mladino, ker s tem začnemo graditi drugačen odnos. Pomembno je le, da so informacije pravilno dozirane. Zelo uspešna so tudi predavanja in kontakti v različnih neformalnih skupinah, zlasti v populacijah z višjim tveganjem. Marsikaterega okuženega smo odkrili na tak način. Če potegnem primerjavo s HIV; ena od teorij, zakaj je pri nas tako malo okuženih s HIV  je tudi ta, ker smo tako zgodaj začeli s preventivno dejavnostjo, v katero smo vključili najrazličnejše institucije, ki so med seboj zelo usklajeno delovale. Zelo hitro smo dosegli različne neformalne skupine. Ko pa smo si utrli pot za HIV, smo si obenem utrli hiter dostop tudi za informiranje o hepatitisu C.

A vendar je občutek, da o hepatitisu C vemo veliko manj kot o HIV. Kako bi ocenili preventivno dejavnost na področju hepatitisa C?

Res je, tudi sam nisem opazil, da bi med novinarji vladalo pretirano zanimanje za hepatitis C. O njem nihče ne piše veliko in mislim, da je zanimanje javnosti  majhnotudi zaradi tega. Vendar lahko rečem, da smo vsi, ki se s tem problemom ukvarjamo, kar veliko naredili. Po letu 1993 smo se najprej osredotočili na vse tiste skupine ljudi, za katere smo predvidevali, da so okuženi. Mislim, da smo zelo dobro poskrbeli predvsem za populacijo hemodializnih bolnikov, hemofilikov in intravenozne uživalce prepovedanih drog. Vse te  skupine imajo informacije in so dobro poučeni o bolezni in možnostih prenosa okužbe. Seveda pa bi za druge populacije lahko naredili še veliko več. Ocenjujem, da smo zanje naredili manj, kot je pristojnim to uspelo v drugih državah. Toda prav dobra preventiva lahko prepreči širjenje okužb in s tem čez leta tudi zmanjša finančno breme zdravstvene blagajne. Zdaj ga še ne čutimo, ga pa zagotovo bomo v prihodnosti. Nezdravljena okužba s hepatitisom C z leti povzroči odpoved jeter pri pomembnem deležu kronično okuženih. Že 60 odstotkov vseh presaditev jeter v Evropi v zadnjih letih naredimo zaradi posledic nezdravljenega hepatitisa C. Presaditev jeter pa spada med najdražje posege v medicini. Pričakujemo, da bo vsako leto več stroškov, povezanih s hepatitisom C  in nekateri največji pesimisti (npr. v ZDA) so celo napovedali, da bi se zdravstveni sistem lahko zlomil, ker je toliko okuženih, pri katerih lahko v prihodnosti pričakujemo tudi vse več odpovedi jeter. Hepatitis C je dokazani tihi ubijalec. Žalostno bi bilo, da ga zdaj ko imamo učinkovito orožje ne zamejimo. Zamujena priložnost se ne bo nikoli vrnila.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

virus , okužba , testiranje , hepatitis c , vnetje jeter , droga , hepatitis , drogiranje

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.