Zdravljenje ekstremne debelosti

(Foto: Dreamstime)

Potrebna je volja in znanje

Pri ekstremni ali morbidni debelosti indeks telesne mase presega 40 kg/m2. Od debelosti 1. (ITM od 30 do 35) in 2. stopnje (ITM od 35 do 40) se razlikuje po tem, ker neprimerno bolj prizadene telesno in duševno zdravje, spremljajo jo veliko hujši zapleti, smrtnost pa je dvakrat večja kot pri enako stari zdravi populaciji in 1,4-krat večja kot pri osebah z ITM med 30 in 40. Tudi pri bolnikih z ekstremno debelostjo je prva izbira pri zdravljenju metoda kombiniranja dietne terapije, aktivacijske terapije in psihološko podprtega zdravljenja.

Za uspešno izgubo teže je treba zmanjšati dnevni kalorični vnos za najmanj 500 kcal. Toda vsakdo, ki se ukvarja z zdravljenjem debelosti, ve, da so dolgoročni uspehi zdravljenja tesno povezani s spremembo življenjskega sloga, sem pa poleg zdrave prehrane štejemo še ustrezno povečano porabo kalorij s telesno dejavnostjo. Tu pri ekstremno čezmerno prehranjenih bolnikih nastopi ključna težava – njihova sposobnost za telesno dejavnost je največkrat zelo zmanjšana.

Pri ekstremni ali morbidni debelosti indeks telesne mase presega 40 kg/m2. Od debelosti 1. (ITM od 30 do 35) in 2. stopnje (ITM od 35 do 40) se razlikuje po tem, ker neprimerno bolj prizadene telesno in duševno zdravje, spremljajo jo veliko hujši zapleti, smrtnost pa je dvakrat večja kot pri enako stari zdravi populaciji in 1,4-krat večja kot pri osebah z ITM med 30 in 40.

Zapleti ekstremne debelosti
Tretjina bolnikov ima motnjo dihanja (zastoji dihanja med spanjem), ki je lahko smrtno nevarna, prepoznamo pa jo po glasnem smrčanju ter daljših ali krajših zastojih dihanja, ki bolnika navadno prebudijo v dihalni stiski in strahu. Bolniki se pogosto prebujajo z glavobolom, čez dan so zaspani in nerazpoloženi ter imajo motnje koncentracije.
Tretjina bolnikov ima astmo, depresijo ali sladkorno bolezen, več kot polovica jih ima zvišan krvni tlak, 40 odstotkov jih ima povečano količino maščob v krvi. Kar 60 odstotkov jih trpi za hudimi bolečinami v hrbtenici ter obrabo kolen, kolkov in gležnjev, 38 odstotkov pa pesti refluksna bolezen požiralnika.
Pri večini bolnikov z ekstremno debelostjo – ne glede na njihovo starost – ugotavljamo znatno zmanjšano kakovost življenja.


Američani so izračunali tudi zdravstvene stroške za bolnika s to obliko debelosti: letni stroški za takega bolnika so dvakrat večji kot za enako starega posameznika z normalnim ITM. V letu 2000 so ti stroški v ZDA znašali 11 milijard dolarjev.

Zdravljenje ekstremne debelosti
Tudi pri bolnikih z ekstremno debelostjo je prva izbira pri zdravljenju metoda kombiniranja dietne terapije, aktivacijske terapije in psihološko podprtega zdravljenja. 

Za uspešno izgubo teže je treba zmanjšati dnevni kalorični vnos za najmanj 500 kcal. Toda vsakdo, ki se ukvarja z zdravljenjem debelosti, ve, da so dolgoročni uspehi zdravljenja tesno povezani s spremembo življenjskega sloga, sem pa poleg zdrave prehrane štejemo še ustrezno povečano porabo kalorij s telesno dejavnostjo. Tu pri ekstremno čezmerno prehranjenih bolnikih nastopi ključna težava – njihova sposobnost za telesno dejavnost je največkrat zelo zmanjšana.

Takšen bolnik je nemalokrat slabo gibljiv, premika se lahko le ob opori ali ob pomoči palice ali bergel, včasih celo hojice. Pogosto ne zmore hoje po stopnicah ali daljšega stanja, posledica pa je skoraj popolna odsotnost vseh oblik gibanja: bolnik večino časa preleži ali presedi. Le redko zapusti bivališče, saj se zunaj doma ne počuti varnega. Treba je vedeti, da vsak korak teh bolnikov spremljajo oteženo dihanje in bolj ali manj hude bolečine v sklepih in hrbtenici, ki pogosto povzročajo depresijo. 

Tako je začarani krog sklenjen – pomanjkanje gibanja zmanjšuje porabo kalorij, nedejavnost, dolgčas, izolacija, osamljenost in depresija pa sprožijo povečano potrebo po hrani, včasih edini tolažbi in "veselju", ki bolniku sploh še ostane. 

Učinkovito zdravljenje te oblike debelosti mora potekati v centrih, v katerih je možno poleg drugih terapevtskih tehnik izvajati tudi individualno odmerjeno telesno dejavnost, ki jo je treba stopnjevati hkrati z zmanjševanjem teže. Tak bolnik bo postopoma vse bolj gibljiv, imel bo boljšo dihalno kondicijo, pridobil bo samostojnost in se znova socializiral, s čimer bo znatno bolj motiviran za izvajanje diete in hujšanje.

Članek se nadaljuje »


Simona Sanda

Simona Sanda uni. dipl. psih. spec. klinične psihologije

Postavi vprašanje

Gregor Kavčič

dr. Gregor Kavčič dr. med. spec. ortopedije

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki