Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Lado Leskovar, pevec in ambasador Unicefa

Lado Leskovar
Lado Leskovar (Foto: Diana Anđelić)

Leskovarska mučkalica

Vedno priljubljeni pevec in ambasador Unicefa Lado Leskovar mora povsod, kamor gre, poskusiti lokalne jedi. Kač in hroščev resda še ni poskusil, vendar samo zato, ker še ni bil na Kitajskem, sicer bi jih zagotovo. Lado je velik uživač in pustolovec, tudi pri hrani, in je vedno pripravljen za kaj novega. »Če ljudje to jedo, že mora biti dobro,« pravi Lado, »saj smo ljudje vsi enaki, le okusi so različni.«
Kavla

»Včasih ni bilo veliko hrane in smo morali jesti tisto, kar je bilo. Niti koruznega kruha nismo smeli jesti svežega, ker so govorili, da ni dober za želodec. Sleparija, čista laž, saj je šlo le za to, da ga ne bi pojedli preveč. Značilna jed iz tistih časov je bila kavla, pripravljena iz kuhane kolerabe, tiste rumene, in krompirja, če pa so imeli ocvirke, so jed še zabelili. Marmelado so takrat prodajali v zabojčkih in takoj, ko sem kaj zaslužil, sem si je privoščil četrt kilograma. Bila je zelo trda. Spomnim se, da sem jo skril in si občasno odrezal košček. Morda bo tole zvenelo kot prigovarjanje, toda kljub temu sem zrasel v odraslega človeka.«

Ovnovska vitkost

Vse življenje je bil vitek, najbrž tudi zaradi svojega nebesnega znamenja, ognjenega ovna, za katerega je značilna neizčrpna energija. V zadnjem času je sicer pridobil kak kilogram, zlasti odkar je prenehal kaditi. »Šest let ne kadim, vendar sem 34 let kadil tudi po dve škatlici na dan. Spomnim se, da smo bili na Floridi pri prijateljih, sin Martin je imel pet let. Bilo je lepo, vreme toplo, gledal sem petletnega Martina in si rekel: če sem na stara leta 'pridelal' otroka, moram poskrbeti za to, da bom dolgo zdrav, da mu bom lahko pomagal v življenju,« pripoveduje Lado, ki je s svojim ravnanjem dokaz, da nikoli ni prepozno.

Natakar na prvega

Lado je veliko časa preživel v Beogradu, tam ima veliko prijateljev, s katerimi jih druži ljubezen do umetnosti, a tudi do hrane. Tako je v Srbski kavarni navada, da 1. januarja igralci in pevci strežejo hrano. Letos je bil natakar tudi Lado – tradicionalno čorbo v emajliranem lončku z rdečimi pikami postregel znameniti Jelisaveti Karadjordjević.

Dobro pozna tudi nekdanjo Sovjetsko zvezo, kjer je veliko in rad nastopal ter poskušal njihove tradicionalne jedi. V Kirgiziji je poskusil kebab, ki je v obliki čevapčiča, velik kot klobasa iz ovčjega mesa, v Gruziji pa cepljato, celega piščanca, ki ga udarijo po hrbtu, da se razkreči na pol, nato pa ga spečejo.

Juha in solata

Lado pravi, da je pri hrani izbirčen − ne ko gre za vrsto hrane, želi pa, da so sestavine kakovostne in dobro pripravljene. Moti ga, če solata ni čista, rad ima juho, za katero ve, da ni brez zelene. Zanj sta najpomembnejši juha in solata. Zelo rad ima začimbe, zlasti sredozemske in vzhodnjaške. Ko je z Unicefom obiskal Šrilanko, kjer jedo pretežno riž, ribe in morske sadeže, je bil navdušen nad bogastvom začimb.

Telečja lička

Meso ima rad, vendar se najmanj navdušuje nad ovčjim mesom, ker si je, kot pravi, razvadil okus s svinjino in govedino. »Toda če jagenjčka pravilno in dovolj dolgo pripravljajo, podobno kot divjačino, je lahko zelo okusen«. Druga posebnost so telečja lička, ki so »srhljivo dobra«.

Pekoče, pekoče …

Lado obožuje jed, imenovano leskovačka mučkalica, ki so jo zaradi te njegove ljubezni v znani ljubljanski gostilni preimenovali kar v leskovarsko mučkalico. Biti mora pošteno začinjena, saj ima zelo rad pekoč okus. »Preden se odpravimo tja, jih prej pokličem, saj mučkalica zahteva dolgotrajno pripravo. Tako dobim jed na mizo hkrati z drugimi.«

Ko gre za juhe, pravi, da ima najraje govejo, ki mora vsebovati obilo zelenjave, zlasti zelene, a tudi velik kos dobrega mesa, na primer bočnika. Lado je navadno tisti, ki očisti zelenjavo: korenček, tudi rumenega, ne samo oranžnega, zeleno, kolerabo, čebulo in por.

Za tisočaka

Zelenjavo z Martinom kupujeta pri kraljici tržnice, Mariji Ambrož, nemara tudi zato, ker vse, kar kupita, nanese tisočaka, ne glede na to, kaj in koliko kupi.

Solate ima najraje mešane, večinoma z nakodrano endivijo. Sicer  pa se mu dozdeva, da vse leto je regrat, ki je zanj najboljša solata, kar jih obstaja. Regrat pripravi s kuhanim krompirjem in trdo kuhanim jajcem, zabeli ga s popečeno slanino, s kisom pa ga začini, ko je še vroč. »Regrat je vso zimo pod snegom zbiral moči in je prva zelenjava, ki pokuka na plan in s seboj prinese vso energijo, ki ga pozimi obdržala pri življenju.

Nazadnje sem ga nabiral v Tacnu, skupaj z Eldo Viler.« Solata je tudi ena od jedi, ki jih je v Srbiji pogrešal, saj jo tam skorajda ne poznajo, kot tudi ne gob.

»Vedno so me zanimale novosti; tako sem se pred tremi leti za neko televizijo na Krvavcu učil deskati na snegu,« pravi Lado. Nemara se tudi v tem, seveda poleg dobrih genov in volje do življenja, skriva razlog, zakaj ima Lado kljub ljubezni do hrane še vedno vitko postavo in obilo sveže energije.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

lado leskovar , hladilnik slavnih

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.