Osveščena ženska bo poskrbela za zaščito

  • MJS
  • sobota, 08. september 2007
(Foto: Jupiterimages)

Intervju: prof. dr. Helena Meden Vrtovec, dr. med.

O vidikih ženskega reproduktivnega zdravja, skrbi zanj in splošni osveščenosti smo se pogovarjali s prof. dr. Heleno Meden Vrtovec, dr. med., specialistko ginekologije in porodništva, višjo svetnico in strokovno direktorico Ginekološke klinike Kliničnega centra v Ljubljani.

Skrb za žensko reproduktivno zdravje je v najtesnejši povezavi z dostopnostjo ginekologov. Kako dobra je po vaši oceni v Sloveniji?

Dostopnost ginekologov je po Sloveniji precej različna. V večjih mestih je koncentracija ginekologov gotovo zadovoljiva in jih je dovolj, v primerjavi z drugimi območji v državi celo preveč, zato ni razloga, da ženska ne bi mogla priti do ginekologa. Drugje, predvsem na podeželskih območjih severovzhodne Slovenije, pa žal ni tako. Pokritost območij z ginekologi in njihova dostopnost sta tako slaba, da bi tam vsekakor morali urediti mrežo ginekologov in v marsikaterem primeru tudi mrežo zdravnikov drugih specialističnih strok. Te mreže so najbolj kritične zlasti za tiste veje medicine, ki skrbijo za posebne skupine prebivalstva, predvsem za otroke in ženske v rodnem obdobju, torej za ginekologijo in porodništvo, pediatrijo in šolsko medicino. Z resnimi pogovori o tej temi smo začeli že pred sedmimi leti, še z nekdanjim ministrom za zdravje, a do zdaj ni bilo narejenega še nič. Upamo, da nam bo z zdajšnjim ministrom uspelo najti skupni jezik in rešitve.

Kje so vzroki za to, da je razporejenost ginekologov tako neenakomerna?

Razlaga je seveda dokaj preprosta. Vsi ginekologi želijo biti čim bližje Kliničnemu centru ali kaki drugi podobni specializirani ustanovi, da lahko bolnice ob vsakem zapletu v najhitrejšem času premestijo v oskrbo specialistov na sekundarni ali terciarni ravni. Drugi razlog je v tem, da želijo biti blizu vira znanja. Vzemimo za primer Klinični center v Ljubljani kot vrhunsko zdravstveno ustanovo v Sloveniji in Medicinsko fakulteto, ki je tik ob njem. Če delaš blizu teh ustanov, imaš vso možno strokovno podporo, lahko se posvetuješ s številnimi kolegi, v primeru zapletov lahko bolnico hitro prepelješ v terciarno ustanovo. Če delaš v oddaljenih predelih, ki so povrhu težko dostopni z avtomobilom in skrbiš, denimo, za rizično nosečnost ali imaš opraviti s krvavitvijo kot enim od najhujših zapletov v nosečnosti/med porodom, si za nosečnico oziroma porodnico medicinsko, etično in sodno odgovoren sam, odvisen si samo od sebe in svoje strokovne presoje, to breme pa je seveda neprimerno težje, kot če si del strokovnega tima v večjem centru. In naprej, predstavljajte si delo ob praznikih. V večjih mestih ginekologi na primarni ravni mirno zaprejo ambulante in svoje bolnice v primeru težav preusmerijo v bolnišnico k dežurnim ginekologom. Tako je veliko lažje delovati, saj imaš za sabo vso potrebno podporo. Tudi zato ginekologi, in nič drugače ni v drugih strokah, želijo delati v večjih mestih.

Kaj (ne)dostopnost ginekologa dolgoročno pomeni za reproduktivno zdravje žensk?

Dejstvo je, da so ženske, ki jim je ginekolog slabše dostopen, v nosečnosti slabše oskrbovane in nadzirane, pri njih tudi opažamo več zapletov med nosečnostjo in porodom. Slabša dostopnost vpliva tudi na zaščito pred neželeno nosečnostjo. Vsekakor na območjih, ki so dobro pokrita z ginekologi, ženska, ki hoče in si želi, absolutno lahko kadarkoli pride do ginekologa. Če gre za nujno stvar, sta v večjih mestih 24 ur na dan na voljo ginekološka in porodniška urgenca. Tako ni nobene možnosti, da ženska v večjih mestih ne bi prišla do ginekologa. Seveda se mora za obisk najprej odločiti sama. Če v večjem mestu ženska ne obiskuje ginekologa, je to prejkone posledica njene pasivnosti in pri takih ženskah je zagotovo več možnosti, da spregledamo večji proces, novotvorbo ali kaj drugega, čeprav je res, da smo prav na tem področju veliko dosegli s programom ZORA. V prihodnje bi resnično morali imeti tako urejeno mrežo ginekologov, da bi na višjo raven spravili tako skrb za nosečnost in z njo povezane težave kot skrb za kontracepcijo. Ta je vsem dovolj dostopna. Toda težava je v tem, da ženske NE pridejo po kontracepcijo. Imamo ženske, ki so po splavu. Enkrat človek še razume, dvakrat, trikrat ali večkrat pa ne. Zakaj se ne zaščitijo? Imajo različne izgovore, toda v resnici gre za neprimerno izobraženost, partnerjevo nesodelovanje, religiozne vzroke, neosveščenost ali celo brezbrižnost. Nekaj od tega mora biti, kajti nobena ženska ne bi kar v tri dni prekinjala nosečnosti, če teh razlogov ne bi bilo. So tudi ženske, ki zaščito absolutno zavračajo, največkrat iz verskih razlogov, ko pa pride do nezaželene nosečnosti, pozabijo na dogme in predsodke ter si dovolijo splav. Kontracepcija, to ne, varni dnevi, merjenje temperature, opazovanje cervikalne sluzi, to ja, normalna kontracepcija ne, splav pa spet ja. Pri mnogih gre za določeno mero dvoličnosti. Vloga partnerja je tukaj zagotovo pomembna, predvsem pa osveščenost in stopnja izobrazbe ženske.

Kako bi ocenili splošno osveščenost žensk?

Na splošno ženske menijo, da vedo dovolj, toda ko se z njimi pogovarjaš, vidiš, da je njihovo znanje preveč površno, da ga črpajo iz časopisov ali z pogovorov s prijateljicami. Dogaja se, da da pri površnem branju izvejo, da je posamezna oblika kontracepcije zanje škodljiva in da je ne smejo uporabljati. Dejstvo je, da je hormonska kontracepcija lahko v resnici kontraindicirana pri nekaterih boleznih ali stanjih, denimo pri trombozah, enako velja za nekatere oblike mehanske kontracepcije, denimo za maternični vložek, če ima ženska močne krvavitve in zato sklene, da zanjo kontracepcije pač ni. Drži, da zanjo ni primerna vsakršna oblika zaščite, ampak če bi šla h ginekologu, bi izvedela, da imamo danes tudi tak metrnični vložek, ki ne povzroča krvavitve in je primeren zanjo. To pa so finese, ki jih večina žensk ne pozna. Veliko žensk tudi ne ve, da so danes na voljo najrazličnejše koncentracije hormonov v kontracepcijskih tabletah, da se vse bolj uveljavlja kontracepcijski obliž, najrazličnejši vložki in podobno, tako da če je ženska motivirana, kontracepcijo lahko dobi. Ena od zelo primernih oblik zaščite, zlasti za pare, ki so reproduktivno pot že končali, je sterilizacija, za katero se, žal, odloča vse premalo parov, zlasti moških, ker ti hote, nehote ali podzavestno kljub podrobnim razlagam povezujejo sterilizacijo s prenehanjem spolne moči. Zato menijo, da ne bodo več kompetentni, kar seveda ne drži, saj tudi po prerezu semenovodov moški normalno doživi erekcijo in tudi ejakulacijo, sprememba je le v tem, da v tekočini, ki jo izbrizga, ni več semenčic.

Se ženske pogosteje odločajo za sterilizacijo?

Pri ženskah po 40. letu, ki ne nameravajo več imeti otrok, se odstotek sterilizacij veča. Naj še povem, da je bila sterilizacija včasih dokončen postopek, zdaj pa ni tako, ker lahko ženska zanosi s postopkom IVF ali pa ji naredijo povraten kirurški poseg in se vzpostavi vnovična prehodnost jajcevodov, kar je z zdajšnjimi kirurškimi tehnikami možno. Tukaj ni nobenih ovir in nič ni dokončnega. Poseg je preprost, kratek, varen, ne pušča posledic ne pri ženskah ne pri moških in je več kot primeren za vse, ki so odločeni, da ne bodo imeli več otrok.

Ali opažate kakšne korelacije med starostjo in osveščenostjo? So mlajše ženske bolje poučene?

Opažamo, da se srednješolke zelo zanimajo za kontracepcijo in se o tem tudi pogovarjajo, vendar so premalo poučene o tem, kako se zanosi. Mislijo, da pri petingu ali pri prekinjenem odnosu ne more priti do zanositve. Večina mladostnikov ne ve, da se nekaj semenske tekočine izloči že med odnosom, ne le pri izlivu. Ženske po 20. in 35. letu so najbolj osveščene in se najbolj zanimajo za to, ker so v najbolj intenzivnem reproduktivnem obdobju. Po 35. letu znanje in osveščenost spet upadeta; družina je številčno popolna in potem si nekatere mislijo, da so prestare, druge se bojijo tablet, tretje se bojijo obročka, četrte injekcij. .Popusti zanimanje in s tem tudi znanje. Mladostnice pa vedo premalo o fiziologiji; to jim je dolžna dati šola ali starši. Včasih je obstajala zdravstvena vzgoja, kjer pa so se učili, kako se otrok rodi, o čistoči, vse premalo pa o zaščiti in spolni vzgoji. Težko je bilo dobiti predavatelje. Ko smo bili študentje, so nas pošiljali po šolah in na koncu smo dobili listke z vprašanji: zanimanje za seks je bilo zelo veliko. Srednje šole bi res morale na tem področju narediti več. Naša klinika že nekaj dela skupaj z Zavodom za šolstvo. Nekaj let je premalo, da bi to prišlo v generacije. Miniti bo moralo vsaj deset let trdega dela, da bodo generacije spoznale, kako se zanosi, kaj pomeni spolno življenje, kakšne so možnosti zanositve in njeno preprečevanje.

Kakšen odnos do kontracepcije in načrtovanja družine imajo ženske, ki redno zahajajo v ginekološke ordinacije?

V zadnjih desetih letih opažamo izreden premik pri načrtovanju družine. Sedanja generacija bodočih staršev postaja vse bolj odgovorna do nosečnosti in načrtovanja družine, kar nas nadvse veseli. Vse več je namreč načrtnih nosečnosti, ki so zelo zaželene. Ženske se že pred zanositvijo prej poučijo o nosečnoti, veliko brskajo po internetu, pozanimajo se o poteku nosečnosti in o porodu, večinoma že pred zanositvijo jemljejo folno kislino, pozorne so do svojega zdravja. Gre za izjemno drugačen odnos, za odgovorno starševstvo in pozitiven odnos do sebe, ki ga izražajo z velikim veseljem. Še pred petnajstimi leti je bilo to povsem drugače. Še celo, če je šlo za umetno oploditev, ženske nosečnosti niso doživljale s takim veseljem, niso je spremljale tako ljubeče. Razlika je opazna tudi pri njihovih partnerjih. Včasih so ženske prihajale v porodne sobe same, danes so partnerji v porodni sobi navzoči v 80 odstotkih, prihajajo tudi na UZ, skratka, prevzemajo dejavno vlogo pri starševstvu. Gre za delitev vlog in odgovorno starševstvo. Mentaliteta se je v zadnjem desetletju tako zelo spremenila, da je kar težko verjeti.

So tudi zdaj ženske še vedno prepričane, da se jim ne more »zgoditi« ponovna nosečnost, dokler polno dojijo?

Vsaki mladi mami ginekolog na prvem pregledu po porodu pove, da načeloma ne more zanositi, če polno doji šest mesecev, vendar to ni zanesljiva metoda kontracepcije. Še vedno pa jih veliko misli, da tudi potem ne bodo zanosile. Vsaki ženski zato na tem pregledu priporočimo redno uporabo kondoma. Za ženski organizem je namreč silno neugodno, da zanosi že v prvem letu po porodu. Prepogoste nosečnosti lahko čez leta povzročijo vrstno neprijetnih posledic, kot so spust mehurja ali maternice, uhajanje urina, izpad maternice & Optimalni razmiki med posameznimi nosečnostmi so vsaj dve leti.

Po katerih metodah zaščite ženske najraje posegajo?

Mlade v reproduktivnem obdobju vsekakor prisegajo na tablete, pozneje pa se veliko odločajo za maternični vložek. Ženskam pred porodom ga ne priporočamo, ker je to tujek v telesu. Načeloma ne povzroča težav, toda v skrajnih primerih lahko povzroči vnetje maternične sluznice ali krvavitev in ženska, ki ni rodila, mora imeti maternico brezhibno. Zato je najbolj primerna hormonska kontracepcija, ki jo ukinemo nekaj  mesecev pred načrtovano nosečnostjo, v vmesnem času pa uporablja kondome; mislim, da je to najbolj optimalna uporaba. Prav mladim priporočamo tablete in kondome, da se navadijo rednega jemanja kontracepcije ter so obenem zaščitene pred spolno prenosljivimi boleznimi ter zanesljivo zaščiteni pred neželeno nosečnostjo. Najstniško nosečnost namreč spremlja velika stopnja smrtnosti in obolevnosti.

Na tržišču se pojavljajo vedno nove oblike kontracepcije, ki stavijo na vse manj neželenih učinkov in vse večjo praktičnost. So ženske novostim naklonjene?

So, predvsem mlajše generacije. Ko je na tržišče prišel kontracepcijski obliž, ki ga je treba menjati enkrat na teden, so ženske zanj pokazale velik interes, ki pa je rahlo upadel, ko so ugotovile, da ga je treba plačati. Še vedno je priljubljen pri mladih ženskah, ki stavijo predvsem na praktičnost. Je pa pri novostih veliko odvisno tudi od ginekologa, h kateremu ženska hodi. Če ta spremlja vse novosti in jim je naklonjen, bo ženskam raje svetoval te oblike kontracepcije. Seveda vsi ginekologi novosti niti ne poznajo najbolje. Če pa ustrezno predstavijo ves spekter kontracepcije, ki je zdaj na voljo, si lahko ženska glede na svojo starost, zdravstveno stanje in življenjski slog sama izbere zaščito, ki ji je najbolj pisana na kožo in je prilagojena njenim željam.

V kolikšni meri plačljivost vpliva na zaščito?

Mislim, da ne. Prav je, da je tako, kot je, čeprav menim, da bo ženska, ki je motivirana, da se zaščiti, dala tudi tiste slabe tri tisočake, kolikor stane obliž, denimo. Če pogledamo, koliko stane frizer, a si ga brez zadržkov privoščimo vsak mesec, včasih tudi večkrat, to res ne bi smel biti vzrok, da se ne bi odločile za obliž, če že govorimo o njem. Če dajemo denar za toliko življenjsko nepomembnih in prav nič nujnih stvari, ne vidim razloga, da ga za stvari, ki so tako nujne, kot je ustrezna in kakovostna zaščita, ne bi dali. Menim, da bi vsaka osveščena ženska tudi v primeru, da bi morla sama plačati za katero koli obliko zaščite, to tudi storila. A ni tak greh, da si je ne, večji greh je, da veliko žensk ne porskrbi niti za brezplačno kontracepcijo. To se seveda pozna tudi na številu splavov, ki je pri nas še vedno zelo visoko. Želimo si, da bi to število padalo bolj, kot pada število porodov. Pri nas je razmerje med porodi in splavi še vedno dva proti ena, pri Skandinavcih, denimo, pa je to razmerje pet proti ena.

Bi lahko naredili opis ženske, ki naredi splav?

Težko je reči. Vsaka ženska je zgodba zase. Največ je takšnih, ki so že zaključile z obdobjem reproduktivnosti in bodisi niso več motivirane ali zainteresirane za zaščito in jo preprosto opustijo. Vlogo igra tudi partnerjeva nezainteresiranost. Mnoge povedo, da so partnerji uporabljali kondom, a ne vedno; nekatere povejo, da so menile, da so za zanositev že prestare; tretje imajo spolne odnose tako redko, da se jim je zdelo nemogoče, da bi lahko zanosile. Mnoge pravijo, da se jim za tistih nekaj odnosov ne zdi smiselno vsak dan jemati tablete. Tukaj se nujno dotaknemo tudi urgentne kontracepcije. Ta se pri nas zelo redko uporablja, če že, jo uporabljajo mlade, starejše nikoli. Pretežno gre za nekakšno nezainteresiranost za spolno življenje, pri čemer sta tudi kultura in znanje o tem premajhna. Po 35. letu je seksualna kultura razmeroma nizka, pari se z njo ne ukvarjajo več, vse postane rutina, novosti ni več. Priznajmo si: 80 odstotkov parov živi nekako tako: družina, avto, dom, vikend, šola, medtem ko je interes za spolnost in s tem tudi kontracepcijo vse nižji. Tiste ženske, ki živijo intenzivno spolno življenje, vedno poskrbijo za zaščito, saj je tudi v predmenopavznem obdobju možnost zanositve povsem stvarna. Vedno jim razložim, naj ne mislijo, da tik pred menopavzo zanositev ni več možna.

Kaj svetujete ženskam v tem obdobju, saj tablete niso več priporočljive

Lahko jemljejo tablete, če so zdrave.

Kaj pa kadilke?

Kadilke lahko uporabljajo kontracepcijske injekcije ali maternični vložek, več kot primerna zaščita zanje je tudi sterilizacija. Vse, ki so zdrave in so nekadilke, lahko do menopavze uporabljajo tablete ali obliže, potem naredimo premor, da vidimo, ali gre za menopavzo ali še ne, potem pa, če ženska želi, lahko neposredno nadaljuje s hormonskim nadomestnim zdravljenjem. Tukaj ni nobenih ovir.

Kakšna je vloga moških? Kako se je njihova pripravljenost skozi leta spreminjala?

Različno. Povprečen slovenski par je zdaj drugačen, kot je bil pred dvajsetimi leti. Prej je bila vsa skrb za zaščito na ženski. Ona je bila tista, ki je zanosila, zato je bila tudi skrb za zaščito na njej. Če sem jim svetovala, naj se zaščiti tudi mož, je marsikatera odgovorila, da od moža ne želi biti odvisna, ker je preveč neodgovoren. Moški so se zelo negativno obnašali do kontracepcije in sterilizacije. Zdaj pa se, hkrati z odgovornejšim starševstvom, spreminja tudi odnos do zaščite. Ta postaja zrelejši, odgovornejši in enakopravnejši. Pari zdaj funkcionirajo drugače.

Nastja Lazar

Nastja Lazar dr. med. spec. dermatovenerologije

Zarja Đotišini

Zarja Đotišini indijska astrologija

Bogdan Ambrožič

dr. Bogdan Ambrožič dr. med. spec. ortopedije

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki