Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Radiološka slikovna diagnostika pri bolečini v križu

Sodobna tehnologija za natančno diagnozo

Bolečina v križu sodi med najpogostejše indikacije za radiološke slikovne preiskave. Osnova učinkovitega zdravljenja je pravočasna in natančna diagnoza, ki je največkrat prav radiološka. Sodobna radiologija ponuja številne slikovne preiskovalne metode, ki bodisi posamično bodisi v smiselni kombinaciji zagotavljajo zgodnjo in natančno diagnozo vzroka bolečine ter oceno razvoja bolezni in učinkovitosti zdravljenja.

V klinični praksi so najpogosteje v rabi rentgensko slikanje, računalniška tomografija (CT) in slikanje z magnetno resonanco (MRI ali MRT – magnetnoresonančna tomografija). Vsaka od radioloških preiskav ima prednosti in pomanjkljivosti. Največ diagnostičnih podatkov ponujajo sodobnejše preiskovalne tehnike, kot sta CT in zlasti MRI, vendar ena sama preiskava ne omogoči postavitve diagnoze pri vseh obolenjih, ki so lahko vzrok bolečine v križu. Pogosto šele kombinacija več preiskav omogoči dokončno diagnozo. Izbira najustreznejše preiskave ali najustreznejše kombinacije preiskav je odvisna od kliničnih podatkov.

Rentgensko slikanje
Rentgensko slikanje, naj je klasično ali digitalno, je v klinični praksi pogosto prva radiološka slikovna preiskava. Osnove prednosti preiskave so dober prikaz kostnih delov hrbtenice, enostavnost in splošna dostopnost. Pri najpogostejšem vzroku bolečine v križu (degenerativne spremembe) pokaže vrsto različnih, praviloma poznih sekundarnih kostnih sprememb, ki so posledica degeneracije medvretenčne ploščice in malih sklepov. Nekatere od njih (na primer nazaj usmerjene robne kostne naplastitve, osteofiti) lahko utesnjujejo živčne korenine in povzročajo bolečino.

Rentgensko slikanje je pomembno tudi pri razlikovanju med različnimi bolezenskimi procesi, kot so degenerativni procesi, infekcijska in revmatična vnetja ali benigni in maligni tumorji. Poleg običajnega statičnega rentgenskega slikanja hrbtenice je v rabi tudi funkcionalno slikanje. Hrbtenico slikamo v različnih položajih, ki posnemajo običajne gibe, najpogosteje v položaju nagiba naprej in nazaj. Tako je možno dokazati patološko gibljivost med posameznimi vretenci, ki je posledica okvare medvretenčnih vezi.

Osnovna pomanjkljivost rentgenskega slikanja je slab prikaz mehkotkivnih anatomskih struktur, ki so najpogosteje bolezensko spremenjene, zlasti v zgodnji fazi bolezni, ko je zdravljenje najučinkovitejše. Zaradi učinka prekrivanja natančen prikaz zapletene anatomije posameznih kostnih elementov hrbtenice ni možen. Poleg tega so bolniki izpostavljeni škodljivemu rentgenskemu sevanju. Zato je rentgensko slikanje pomembna, vendar večinoma začetna orientacijska slikovna preiskava, ki v primeru resnejšega bolezenskega procesa zahteva nadaljevanje radiološke preiskave s CT in/ali MRI.

Računalniška tomografija (CT)
CT je sodobna rentgenska digitalna tomografska metoda. Tomografske preiskovalne metode (tudi magnetnoresonančna tomografija) prikazujejo anatomske strukture v seriji zaporednih tenkih rezov, s čimer omogočijo zelo natančno oceno zapleteno zgrajenih delov telesa, kot je hrbtenica.

Klinično izredno pomembna tehnološka nadgradnja CT je uvedba tako imenovane večrezinske (multidetektorske) računalniške tomografije, s katero je možna preslikava večjih delov telesa v zelo kratkem času, denimo celotne ledvene hrbtenice v nekaj sekundah. Po prehodu rentgenskih žarkov skozi telo računalnik na osnovi pridobljenih podatkov prikaže hrbtenico v seriji milimetrskih rezov v poljubnem prerezu (večinoma v treh navpičnih ravninah – dvodimenzionalna rekonstrukcija – 2D). Možna je tudi tridimenzionalna rekonstrukcija (3D), pa tudi različne oblike poznejše računalniške obdelave, ki so pomembne za izboljšanje diagnostičnih rezultatov.

Osnovna prednost CT je odličen prikaz kostnih delov hrbtenice (boljši kot z MRI) brez učinka prekrivanja, zato jo večinoma uporabljamo za oceno bolezenskih sprememb, pri katerih je primarno prizadeta kost (na primer težje poškodovana hrbtenica). Preiskava je enostavna in splošno dostopna.

Kljub dejstvu, da je prikaz mehkotkivnih struktur hrbtenice veliko boljši kot pri rentgenskem slikanju, je osnovna pomanjkljivost CT-preiskave pri bolečini v križu razmeroma slab prikaz omenjenih struktur. Preiskava je rentgenska, bolniki so izpostavljeni rentgenskim žarkom. Kljub omejitvam je CT še vedno izredno pomembna diagnostična metoda pri iskanju vzrokov za bolečine v križu, ki lahko natančneje opredeli nekatere bolezenske procese, zlasti v kombinaciji z MRI.

Slikanje z magnetno resonanco (MRI)
Uvedba slikovne magnetne resonance v klinično prakso sodi med najpomembnejše prispevke v izboljšanju klinične diagnostike pri skoraj vseh bolezenskih procesih. To velja tudi za bolečino v križu, pri kateri zdaj pomeni najpomembnejšo radiološko slikovno metodo.

MRI ne deluje na osnovi rentgenskih žarkov in je neškodljiva. Osnova nastanka slike je registracija šibkih radiovalov, ki jih oddajajo vodikovi atomi v telesu, večinoma kot sestavina vode (pri številnih patoloških procesih se vsebnost vodikovih atomov v telesu poveča ali zmanjša). Osnovna prednost preiskave je odličen prikaz mehkotkivnih struktur hrbtenice.

To je edina slikovna radiološka metoda, ki omogoča sočasen prikaz vseh anatomskih struktur hrbtenice, kot so kostni elementi, medvretenčna ploščica, mali sklepi, vezi, mišice. Vsaka od teh struktur je lahko bolezensko spremenjena in je primarni ali sekundarni vzrok bolečine v križu. MRI kot tomografska metoda prikazuje anatomske strukture v seriji zaporednih tankih rezov in v poljubni ravnini. Magnetnoresonančna slika je anatomska.

Različne slikovne MRI-tehnike odražajo osnovne bolezenske procese v tkivih (nabiranje tekočine, krvavitve, prekrvavljenost, tkiva, nabiranje maščevja). Pri številnih (vendar ne vseh) boleznih, ki so vzrok bolečine v križu, MRI omogoča zgodnjo in pogosto specifično diagnozo (natančno vzročno diagnozo). Možna je diagnoza začetne degeneracije medvretenčne ploščice in najpomembnejšega zapleta degenerativnega procesa, diskusa hernije.

Omogoča tudi natančen topografski prikaz odnosa hernije in živčnih korenin, to pa so podatki, pomembni za načrtovanje operativnega zdravljenja. Na osnovi MRI je možno diagnosticirati infekcijsko vnetje vretenc in medvretenčnih ploščic že v zgodnji fazi, ko še ni prišlo do izrazitejše destrukcije vretenca in posledičnega pritiska na hrbtenjačo ali živčne korenine.

MRI je najobčutljivejša metoda za diagnozo redkih primarnih in razmeroma pogostih sekundarnih novorašč in prikaz njihove razširjenosti. Ta preiskava je pomembna tudi pri ocenjevanju uspešnosti različnih oblik zdravljenja. Med redke pomanjkljivosti sodi dejstvo, da zahteva mirovanje bolnika med preiskavo, da prisotnost elektronskih ali feromagnetnih objektov v telesu onemogoča preiskavo ali omejuje diagnostični rezultat in da klavstrofobični bolniki ne prenašajo preiskave v razmeroma ozkem delu tomografa.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

bolečina , diagnostika , ct , računalniška tomografija , magnetna resonanca , križ , hrbtenica , radiologija , rentgen , mri , mrt , magnetnoresonančna tomografija

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.