Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

bulimija in kako jo premagati

Citiraj
Torej vem, da je to mogoče že obrabljena tema, ampak res ne vem več kam naj se obrnem. Bulimična sem že tri leta in to je pravzaprav edini minus v mojem življenju. Treniram in se redno ukvarjam s športom, ravnokar bom šla na univerzo in ta bolezen mi uničuje življenje in prihodnost. Izgubljam lase, slabo se počutim in hočem, da se to dokončno konča. Do sedaj mi je uspelo že mesecev brez bruhanja, nazadnje sem zdržala 1 teden. Pri psihiatru sem že bila, ampak je bil neizkušen in me ni jemal resno. Prosim, če mi kdorkoli svetuje psihiatra na Primorskem ali v Ljubljani, ki ga je vredno obiskati.
Če je kdo tu, ki je že premagal ta problem, prosim naj deli izkušnje z mano.
Na vrh Sledi ZS Objavi
Citiraj
Jaz ti svetujem dr. Karin Sernec ali dr. Nike Novak Vaca. Obe sta super psihiatrinji, se pa zna zgoditi, da te bo Sernec zavrnila, ker je zelo zasedena. Sta v Ljubljani in se resnično spoznata na motnje hranjena, imata že dolgoletne izkupnje pri zdravljenju tovrstnih bolezni ter se posvetita vsakemu pacientu. Poskusi pri njima. Vso srečo
Na vrh Sledi ZS Objavi
Citiraj
Najlepša hvala mravlja!
Na vrh Sledi ZS Objavi
Citiraj
Swarovski, mag. Karin Sernec je na portalu med Vivinimi strokovnjaki. Lahko ji osebno pošljete vprašanje in prosite za nasvet oz.. jo vprašate, če vas lahko sprejme na zdravljenje ali svetuje koga drugega http://www.viva.si/Strokovnjaki/Podrobnosti/52/Karin-Sernec
Njen odgovor boste prejela v Moj nabiralnik v vašem osebnem profilu.
Na vrh Sledi ZS Objavi
Citiraj
Hvala za ta nasvet, ampak to sem že storila in čakam na odgovor. Upam, da si bo vzela čas zame in odpisala, toda ne sanja se mi koliko časa je potrebno čakati.
Hvala še enkrat.
Na vrh Sledi ZS Objavi
Citiraj
Zdravo.

Glede na to, da si omenila, da bi morda rada slišala tudi nekoga, ki se je z motnjo že spopadel, sem se odločila, da ti povem mojo izkušnjo.

Tudi sama sem približno enake starosti kot ti, z bulimijo pa sem se soočila pred približno dvema dobrima letoma; približno 8 mesecev je trajalo, da sem ponovno zaživela zdravo in neobremenjeno (kolikor se pač da;) ) življenje.

Povedati moram, da se sama nisem obrnila na strokovnjaka, ker sem nekako čutila, da bi se najprej mogoče poskusila sama spopasti z bulimijo (in ker je delovalo, strokovna pomoč ni bila potrebna). Seveda je že ogromen plus pri tebi, da ugotavljaš uničevalnost navad, ki jih nosi s sabo ta motnja in da si se pripravljena spopasti z njimi. Če se ti zdi, da bi se rada pogovorila s katerim izmed strokovnjakov, ti to res priporočam.

Glede izbire bi ti morda svetovala le to, da ne pustiš zaprtih vrat psihoterapevtom psihologom - ti so v določenih smislih morda celo bolj pripravljeni na psihološko reševanje težave kot zgolj na telesno (seveda to ne velja za vse, ampak vsaj tako je moje stališče).

Sama sem si med časom reševanja motnje zapisovala moje misli in razmišljanje o tem, kaj me je privedlo do te situacije, v zvezek in mislim, da mi je to kar precej pomagalo. Uteho sem tudi našla na forumu bulimia.help, ki je eno večjih združenj posameznikov, ki so na poti okrevanja in delijo svoje izkušnje z ostalimi.

Bi pa morda dodala to, da ne glede na to, h kateremu strokovnjaku se boš obrnila po podporo, se ti bo prej ali slej postavilo vprašanje, kaj je tisto, kar ti bulimija olajšuje, da se še naprej odločaš za tovrstno vedenje. Je to morda lajšanje težkih čustvenih situacij (sama npr. sem, namesto da bi se kdaj od srca zjokala, raje zavila v stranišče), morda je to želja po popolnosti, po tem, da bi ugodila pričakovanjem drugih, da bi se ti končno zdelo, da si nekaj dosegla... V ozadju so včasih tudi dogodki iz preteklosti, s katerimi se nismo soočili in se poskušamo od njih oddaljiti s takšnim početjem...

Razlogov, zakaj je bulimija npr. postala za nekaj časa del mojega ravnanja, je bilo veliko. In predvsem se mi je bilo težko z njimi soočiti, si reči, da za določene stvari nisem bila jaz kriva ter da mi (bila sem tudi v bolestni želji, da bi imela xy število kg) številka na tehtnici ne bo prinesla sreče, saj ne bo nikoli dobra, nikoli dovolj nizka..

Res sem se natipkala, a rada bi le še nekaj dodala: ne glej na bulimijo kot na problem, bolezen. Priporočam ti, da jo vzameš kot način obnašanja, ki ga v določenih trenutkih uporabiš. In naj te ne bo sram dejstvo, da je takrat obnašanje tako, kot je. Vzemi raje reševanje stanja kot priložnost, da bolje spoznaš svoje strahove in negotovosti ter jim na tak način preprečiš, da bi ti kdajkoli drugič v življenju resnično spodnesle tla pod nogami.

Srečno; vem, da ti bo uspelo ;))
Lep pozdrav s Primorske
Na vrh Sledi ZS Objavi