Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

fantov slab odnos do mene

Citiraj
...
Na vrh Sledi ZS Objavi
Citiraj
Zanimivo se mi zdi kako včasih ljudje mislimo da bomo ljubljeno osebo spremenili. Če smo se zaljubili v njo takšno kot je, ne v takšno kot jo bomo ga oblikovali. Ali pač? Potem spremembe niso potrebne. No ja, mogoče majhne, bodimo realni :) Sicer pa se bo ljubljena oseba verjetno že sama, brez potrebnih besed začela spreminjati. Če ji je toliko do osebe in vidi da drugo osebo nekaj moti. Da se v razmerju razvijata oba. Ne pa en, drugi pa je tiho. ojoj

Omenil bi kar se mi zdi zanimivo v tvojem pisanju. Se pa vnaprej opravičujem če bom tvoje besede napačno izvzel iz konteksta.

In sicer pišeš da pravi: "obljubljal je,da se bo spremenil", po drugi strani pa proti koncu pišeš: "da je kao tako vzgojen in da se ne more spremenit". Kako torej? Pravi da se bo ali da se ne bo spremenil?

Verjetno nihče ob sebi ne želi človeka kot je: "pri katerem bom morala biti tiho", ali pa: "Prav bojim se ga kaj vprašati ali pa mu kaj reči...ker mu je vse takoj preveč"? Ali je potreben komentar? Prosim. Verjetno že sama čutiš odgovor na tvoje vprašanje: "kako naj razumem to njegovo vedenje?". Tina, se mi zdi da ta odgovor ne želiš slišati.

Hudo mi je bilo ko sem prebral da se Ti počutiš grozno. Mislim da nisi ti tista ki bi se naj počutila grozno.

Kaj svetujem? Mislim da ti srce in razum pravita kaj :/

pa veliko sreče, poguma in veselja
čao
Na vrh Sledi ZS Objavi Uredil Anubis dne ponedeljek, 05. avgust 2013 ob 12:54
Citiraj
Mislila sem napisati to in ono..o odnosih med ljudmi, o medsebojnem spoštovanju, o splošnem bontonu...pa ne bom izgubljala besed,kot ti izgubljaš čas z nekom, " ki je pač tako vzgojen"....Ti mu lepo pojasni,da pa ti NISI tako vzgojena,da boš v nedogled to prenašala...če se je težko odločit, si morda zamisli sliko vajinega otročka, kako stoji pred očetom, ga tisočkrat vpraša kaj(ker otroci so "zakajčki" )in očka vedno nervozen in živčen nima potrpljenja zanj, ker je "tako vzgojen"...nikar ne vzgojita skupaj še enega takšnega(vzgojne vzorce radi ponavljamo)...da ne bo nekdo nekoč spet enako pisal nekemu dekletu ali fantu..VSO srečo in spoštuj sebe,da te bodo tudi drugi.NIHČE si ne zasluži,da bi kdo z njim nespoštljivo ravnal,najmanj v imenu ljubezni.
Na vrh Sledi ZS Objavi
Citiraj
Vem da ni lahko, nasprotno. Mislim pa, da bi bilo vsekakor potrebno nekaj narediti. Niti nisem napisal da bi bilo najbolje iti novim ciljem naproti, bilo bi pa najlažje.

Mogoče se nisem najbolje izrazil, hotel sem napisati da mislim, da tebi nebi bilo potrebno da ti je sploh hudo ali celo grozno. Iz tvojega pisma lahko razberem le da si krasna punca. Zakaj potem hudo? Seveda se lahko motim, jaz samo izražam svoje mnenje. Saj si po to prišla. Po mnenje. Poskušam ne soditi, lahko pa da me v neki ihti zanese.

Verjetno bi se tvoj dragi res lahko odvadil, vendar pišeš da svoje obnašanje opravičuje. Kar verjetno pomeni da o tem, da bi se spremenil niti ne razmišlja. Saj ima izgovor. Tudi ko ljudje nimajo izgovorov, se ne spremenijo kar tako. Težko da. Ponavadi potrebujejo vsaj razlog. Tvoj, mislim da ga nima? Da mu ga ne daješ.

Govoriš o dveh letih kot da so življenje. Mislim da ne. Življenje s takšnim moškim te šele čaka, če se boš tako odločila. Treba je pač imeti pogum in se zavedati da se novo poglavje lahko prične šele ko se eno zapre. Ne govorim o zapreti kot oditi. Pač spremeniti. Odločno. Ker, "whatever", ti nisi karkoli, ampak si enkratna. Tvoje "ime" pove veliko o tebi, kakšna si, ali bolje, kaj misliš o sebi. In ker si tudi pomembna, nikakor nisi "whatever". Mogoče je pač samo vzdevek. Mogoče.

Pišem ti kot otrok podobnega očeta. In mame, ki je bila tiho. Danes sem sicer že odšel in recimo odrasu, in če pogledam nazaj, sem obema hvaležen za marsikaj. Ampak marsikaj, bi pa lahko bilo tudi drugače. Očeta skoraj nisem imel, ker je bilo najbolje da sem tudi sam bil tiho, da je bil mir. To sem se zgodaj naučil od mame. Mamo pa kljub hvaležnosti da je marsikaj potrpela in pretrpela, danes ne spoštujem prav dosti, prav zato ker je bila tiho. Ne govorim o tem da bi ga morala kar postavila pred vrata. Morala bi pač nekaj narediti, karkoli, nikakor pa biti tiho. Neko odločno zahtevo da se spremeni. Zase in potem tudi za družino. Potem zato, ker mislim da morata starša prvo sama imeti urejen odnos, če hočeta imeti tudi urejeno družino. Zaradi odtujenost ki je nastala, zaradi vse te tišine, pa svoji družini v otroštvu žal ne more reči da je bila urejena. Bila je odtujena.

Seveda se lahko posloviš od vprašanja, vendar se vprašanje ne bo od tebe. Življenje žal ni tako enostavno ali če hočeš, lahko.

Ti si na začetku nečesa, za kar mislim da se boš mogoče še dolgo spraševala. Dlje kot se boš spraševala, težje bo vprašanje in odločitev. Zato se nisem mogel, niti želel, se zadržati in ne napisati ti svojega mnenja, da pazi kako naprej. Ker ti želim dobro. Oprosti, če sem bil pri tem preveč direkten. Mogoče bi pa bilo bolje, da bi bil spet tiho.
Na vrh Sledi ZS Objavi
Citiraj
[quote"Anubis je napisal/a:
Zanimivo se mi zdi kako včasih ljudje mislimo da bomo ljubljeno osebo spremenili. Če smo se zaljubili v njo takšno kot je, ne v takšno kot jo bomo ga oblikovali. Ali pač? Potem spremembe niso potrebne. No ja, mogoče majhne, bodimo realni :) Sicer pa se bo ljubljena oseba verjetno že sama, brez potrebnih besed začela spreminjati. Če ji je toliko do osebe in vidi da drugo osebo nekaj moti. Da se v razmerju razvijata oba. Ne pa en, drugi pa je tiho. ojoj

Omenil bi kar se mi zdi zanimivo v tvojem pisanju. Se pa vnaprej opravičujem če bom tvoje besede napačno izvzel iz konteksta.

In sicer pišeš da pravi: "obljubljal je,da se bo spremenil", po drugi strani pa proti koncu pišeš: "da je kao tako vzgojen in da se ne more spremenit". Kako torej? Pravi da se bo ali da se ne bo spremenil?

Verjetno nihče ob sebi ne želi človeka kot je: "pri katerem bom morala biti tiho", ali pa: "Prav bojim se ga kaj vprašati ali pa mu kaj reči...ker mu je vse takoj preveč"? Ali je potreben komentar? Prosim. Verjetno že sama čutiš odgovor na tvoje vprašanje: "kako naj razumem to njegovo vedenje?". Tina, se mi zdi da ta odgovor ne želiš slišati.

Hudo mi je bilo ko sem prebral da se Ti počutiš grozno. Mislim da nisi ti tista ki bi se naj počutila grozno.

Kaj svetujem? Mislim da ti srce in razum pravita kaj :/

pa veliko sreče, poguma in veselja
čao


Pozdravljeni spoštovani Anubis!
Moram vam priznati, da ste zelo pravilno ocenil in dal dober odgovor, medtem pa bi osebno samo še dodal:
Psihološko gledano menim, da se bo njihova problematika z leti vse bolj večala in bo zaradi tega vse bolj neznosna in končni rezultat takšne ljubezenske skupnosti vodi le v dramatično stanje in obup, ker se na splošno pri ljudeh, slabi karakterji s starostjo le povečujejo predvsem zato, ker je to vezano na osnovi živčnega stanja, katero pa se pri vseh ljudeh s starostjo slabša, saj je vsem znano, da starejši ljudje so vse bolj živčni in se stežka prilagajajo novimi situacijami!

Če se bo Tina uspela ločiti od njihove veze, to za sigurno ne bo enostavno, ker takšen kot je on, zaradi svoje sebičnosti tega ne bo mogel prenesti, kar zna biti zelo tvegano!
A če bo čakala in trpela morda celo 10 ali še let, bo situacija še bolj dramatična!

Kaj v takšni situaciji narediti, da bo »volk sit in koza cela« pa osebno ne znam svetovati!
Pozdrav!
Konrad
Na vrh Sledi ZS Objavi
Citiraj
Pričakuješ da boš dobila napotek kako spremeniti fanta v nekaj kaj ni. Vendar verjetno veš, da bo to težko. Sploh pa gre takšno razmišljanje v nasprotje s tistim da je ljubezen sprejemanje, ne spreminjanje. Zato ne moreš biti presenečena če nas bo večina tukaj namigovala na kaj drugega. Žal.

Težko si predstavljam da bi bil zaljubljen v osebo zaradi česa drugega kot zaradi tega ker sem z to osebo srečen, ker me osrečuje. In zato, oprosti, ampak malo težko je verjeti da si srečna v ljubezni ko praviš: »...Imam ga rada, ...«, če pa pišeš da niso redki dnevi ko se sporečeta. Seveda upam da se motim, samo ugibam. Sej ne da si napisala da si srečna, vendar ljubezen bi naj bila sreča. Realno gledano ni vsaki dan vedno ena velika sreča, ampak, vendarle, sam si jo predstavljam kot nekakšna čustveno, psihično in osebna potrditev in izpopolnitev. Ko srce govori srcu, verjetno ni potrebno da bi kdo lazu za drugim.

Mogoče si zamisli neko situacijo...če bi ti milijon evrov padlo z neba in bi materializem nebi več bil problem, ali bi si še naprej urejala dom pri njegovih ali bi šla in si ga s tem fantom uredila kje drugje? Ali pa si ga celo nebi urejala več z njim? Če si odgovoriš na to vprašanje boš verjetno imela odgovor na dlani, kaj želiš... Včasih se niti ne zavedamo kakšne vse posledice nosi naše materialno stanje za naše življenje. Zato me čudi da ljudje niso bolj občutljivi za to vprašanje. Sicer je to že čisto druga tema, ampak verjetno se bi lahko strinjala da človeka sili v kompromise ki jih zelo verjetno nebi počel. Vendar prav tukaj tiči past, ki se ji je, mislim da potrebno upreti. Ampak lahko je govoriti.

Pa tista da: »...kako sem izbirčna«, normalno da si izbirčna. In pa: »....če bom taka, me itak noben ne bo imeu...«. Če je to vse kar je na »meniju«...potem je ta pot mogoče boljša. Je pa težja. Življenje je najtežje če je človek sam.

Verjamem da je zelo težko biti sam pred takšno odločitvijo, ko te ne podpirajo ljudje od katerih bi upravičeno pričakovala prav podporo. Imam občutek da si sama v svojem boju za boljši odnos. Mogoče za začetek poiščeš druge ljudi ki bi ti bili pripravljeni kako se osamosvojiti. Sem pa precej prepričan da je veliko ljudi (ne samo punc) v podobni dilemi kot ti, nikakor nisi sama kot pišeš: "Že celo življenje sem obdana z ljudmi, ki me vedno znova razočarajo in lahko rečem, da sem sama na svetu". Je življenje res tako hudo, ni bilo ljudi ki bi te spravili tudi v smeh? Grozno. Ali pa da se ti zdi: "kot da sem edini tak primerek takega očeta na svetu". Milim da lahko z veliko verjetnostjo rečem da žal ne. Ob tem sem se spomnil tiste šale, ki govori o tem da v bolnišnici za psihične primere piše: "Veliko vas je tu notri, še več nas je pa zunaj". Hočem povedati da ti vsaj razmišljaš o teh zadevah, večina si iz različnih razlogov to verjetno niti ne dopusti. Da se človek poglablja vase in v kvaliteto svojega življenja, za to je potreben pogum. Niso se vsi pripravljeni soočiti se z resnico. Včasih imam občutek da je za nekatere ljudi vsak izgovor dober. Mogoče bi še nekdo rekel bogokletno, ker želiš od staršev več kot dobiš. Sam sem bil nekaj časa v takšni fazi da se celo nisem zavedal da čutim krivdo zaradi tega ker bi želel od staršev več, oziroma nekaj kar mi niso dali. Sem se pa sprijaznil, vzel zadevo kot nekakšno lekcijo in šel naprej. Vsaj tako poskušam gledati na stvar. Koliko mi je uspelo bo pokazal čas :) Mislim na tvoj stavek: "...ker sem preveč občutljiva...". Sam gledam na to lastnost bolj pozitivno. Mislim da je kvaliteta, ki jo je potrebno skrbno deliti. Imaš vso pravico do tega in ljudje ki te imajo radi to ne bodo izpostavljali kot napako ampak kvečjemu te opozorili da si predobra za ta svet, ki zna biti vse prevečkrat krut in surov. Verjamem da, če bi bilo več takšnih občutljivih ljudi na svetu, bi bil svet lepši. Vendar so ljudje otopeli... Kakor koli že, da ne bom predolg in spet zašel... Verjetno jih je veliko pred podobno odločitvijo. V tem pa že zdaj nisi sama na tem širnem svetu.
Na vrh Sledi ZS Objavi Uredil Anubis dne petek, 16. avgust 2013 ob 00:59