Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

ljubezen vs. prijateljstvo

Citiraj
Pozdravljeni!

Zaljubila sem se v svojega prijatelja. Ta je s svojim dekletom že 4 leta, skoraj ves čas pa prijateljujeva midva. V tem času je nisem nikdar spoznala, kljub temu, da sem dala več pobud. Vmes se nekaj časa tudi nisva družila, ker so bila moja čustva preveč globoka in ker je prišlo do dogodka, v katerem se je najin odnos še dodatno zapletel (in vino veritas in je z njegove strani priletelo par besed, da tudi on ni ravnodušen do mene). Po naključju sva se spet začela družit in čutim spet to kemijo med nama.

Nikakor ga ne morem pripraviti do pogovora, kaj je med nama in kaj bo z nama. Če se pogovarjava pred interneta ali telefona celo dobim neke odgovore, a v živo iz njega ne pride nič razen spletka enih besed, z nobeno razlago in veliko neverbalne komunikacije, ki potrdi to kemijo v zraku.

Seveda, da je z moje strani med nama veliko več kakor le prijateljstvo, vendar nisem ena tistih, ki bi lahko šla prek trupla (njegove punce) v to zgodbo... Zato me zanima, kako ga pripraviti do pogovora ali je to le eden tistih, ki si na ta način napihuje lasten ego in ima mene za to truplo?

Hvala!
Na vrh Sledi ZS Objavi
Citiraj
Na tvojem mestu, bi ga pustila pri miru, čeprav vem, da je težko...
4 leta so dolga doba, če bi mu bilo resnično kaj do tebe, bi bila skupaj. Tako pa mu je pač všeč nekaj kemije v zraku...in samo to..
Na vrh Sledi ZS Objavi
Citiraj
Najbrž ni lahko vse to doživljati, ampak jaz se tudi strinjam z Ireno in bi ga tudi raje pustila na miru oz. ostala prijateljica. Mogoče ga res ne pusti čisto hladnega, če ve, da je všeč še kateri in mu je to všeč, to pa po eni strani kaže, da tudi on ne ve čisto, kaj bi si želel v odnosu in da morda ni vse ok v njunem odnosu ... in se zato nujno postavlja vprašanje, kako bi bilo, če bi bila npr. vidva skupaj.
Na vrh Sledi ZS Objavi
Citiraj
Težko je, ker sem zaljubljena vanj, ker se z njim odlično ujamem in ker si po tem kar od njega dobim želim še več... Zavedam se, da je to lahko utopično in da je predstava o tem lahko slajša kot bi bila potem realnost, ampak enkrat sem si že dovolila odit od te možnosti, pa sem se potem dve leti spraševala, kaj pa če in tudi ko me je vmes klical sem ga zavračala, potem pa po naključju spet prideva spet skupaj in kot bi mignil, so vsa čustva, ki sem jih imela takrat spet priplavala na plano...

Nočem prizadeti nje, čeprav je sploh ne poznam, ampak tudi nočem biti prizadeta. In ne vem, na kakšen način naj mu sploh pridem blizu... Ne vem niti, ali imajo ta dejanja kakšno globjo podlago, kot le občutek ugajanja z njegove strani?

Na vprašanje, če jo ima rad odgovori, da pa že, zakaj je z njo pa pojasni, da je prestar, da bi se šel spet te igrice ljubezni... In vem, da so vse njegove pritožbe lahko zelo nekonstruktivne, vseeno obstajajo, da je tečna, da se stalno prepirata itd...

In zaljubeljeno stanje, ti najbolj zamegli presojo... meni jo je...
Na vrh Sledi ZS Objavi
Citiraj
princeska, kot sama vidiš, zaljubljenost ni nekaj absolutno dobrega, na srečo pa nikoli ne traja predolgo, najdlje eno leto, seveda če se odnosa "konzumira". platonska zaljubljenost lahko traja dlje, vendar pa si verjetno bolj želimo ljubezni, ki se močno razlikuje od zaljubljenosti in je v nekaterih primerih njeno pravo nasprotje. to zelo lepo opisuje knjiga zorana milivojevića Formule ljubezni, ki ti jo toplo priporočam...
tvoja situacija je vse prej kot enostavna, sploh zato, ker se ne moreš z njim odkrito pogovoriti, tvojo presojo situacije pa, kot si rekla, meglijo čustva...v ljubezni je med drugim zelo pomembna iskrenost in odkritost - je on povsem iskren do tebe glede svojih čustev? misliš, da je iskren do svoje punce?
če le imaš možnost, se posvetuj s kakšnim izkušenim psihoterapevtom, ki ti lahko pomaga najti najboljše odgovore oziroma tako pot iz situacije, da bi bili vsi, predvsem pa ti, čim manj prizadeti
vsekakor ti želim veliko poguma, sreče in žarkov pozitivne energije
Na vrh Sledi ZS Objavi
Citiraj
Če je tvoj prijatelj potem verjetno že veš ali napihuje ego ali ne. Vsekakor pa
mu godi ko vidi da mu nekdo "dvori". Sej to je normalno. Pišeš tudi da se z
njim odlično ujameš, vendar če ti da na tako osebno temo kot je ljubezen
odgovor v smislu : "da je prestar, da bi se šel spet te igrice ljubezni" potem
je to malce ignorantsko, se ti ne zdi. Jaz bi bil užaljen. Oprosti. Kako bi se
lahko potem odlično ujela.
Da te muči vprašanje "kaj pa če" tudi razumem da zna biti težko, ampak to se
lahko dogaja z marsikom ki ga srečamo v življenju, pa mine. Če ga srečujemo,
kot ti pa seveda ne mine kar tako.
Sam sem bil v podobni situaciji. Vendar je punca bila samska ko sem ji razkril.
Je rekla da name gleda kot na prijatelja in sva to še zdaj. Več let potem. Med
tem je že zamenjala kakega tipa pa se med nama ni ničesar zgodilo. Malo me še
samo stisne ko reče kakšno o svojem tipu, kaj jo moti in tako, na sploh ko
omeni kak problem ki ga ima z njim. Pa si mislim pri sebi da bi jaz bil
boljši :) Seveda njej tega ne omenim. Ampak, zares je realnost drugačna kot je
v glavi. S tem se verjetno strinjaš. Sem pa sprejel njeno prijateljstvo ker mi
je pomembno.
Kot tipu se mi zdi čisto ok, da si mu omenila. Ampak za kaj več bi pa vsaj mene
motilo če bi silila, še posebej če sem tako ali drugače že rekel ne. Sorry.
Pa srečno
Na vrh Sledi ZS Objavi
Citiraj
Sunsu, ravno včeraj sem končala s Formulami :) odlična knjiga, pa vseeno ne da vseh pojasnil ;)

In da, lahko govoriva ure in ure in predebatirava vse teme, svetovne probleme, rešujeva krize v vesolju, ampak ko se tema dotakne naju.............................. In če o tej temi govoriva ko se ne vidiva, si imava veliko za povedat, vsaj toliko kolikor nama ovire dovolijo, ampak ravno to, da oba veva za te ovire je najina največja ovira, da potem v živo teh tem sploh ne načenjava. In to v meni sproži dvom, ali si sploh kaj želi od mene in če kaj, ali pa se zaveda resnosti situacije in da če bodo besede enkrat zunaj, bodo tam in jih ne bova mogla zbrisat, pa naju je strah posledic...
In z vsakim osebnim vprašanjem iz mojega življenja se mi zdi, kot da tipa, koliko sem trdna in resna in primerna... kot da me ocenjuje... ne znam razložit. Kadarkoli pa obrneva vlogi in ga jaz vprašam kaj osebnega o njej, pogovor zaplava v take neznane vode, da niti sama ne vem kdaj in kako se je to zgodilo.

Tudi jaz ga v živo nisem nikoli soočila z dejstvom, da sem prvič šla zaradi teh čustev in da bom drugič šla iz istega razloga... In to ni subjektivno, ampak vibracije, ki jih sam oddaja okolici so, da je naveličan življenja, da mu je to v breme, ampak je na nek način (ki mi ni niti približno jasen) vklenjen v ta začaran krog... Temu bi se po domače reklo, da nima jajc, da bi karkoli spremenil...

Težko je gledat na to stvar če si čustveno vpleten, ker vsaka kritika sproži dvom o čustveni vpletenosti...
Na vrh Sledi ZS Objavi