Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Gorsko kolesarjenje: kako ženi pomagati premagati strah pred spusti ?

Citiraj
Oba z ženo kar rada kolesariva po hosti. Med tem ko navzgor večinoma ni problemov (razen, če jo hočem spraviti na 2200 višincev in 90 km v eni turi, ampak to se mi zdi povsem razumljivo), je vožnja navzdol po terenu (korenine, kamni, rolling stonesi, strmina in seveda kombinacija vsega naštetega) zanjo nadvse problematična. Problem je v tem, da je pred leti padla s kolesom na "gofljo" in si jo pošteno razbila, kar je botrovalo precej šivov in polomljenih zob, ki so botrovali veliko predčasni protezi. Seveda jo je danes primerno strah (mene bi blo tudi). Vseeno si želim, da bi kaj več skupaj odpeljala tudi navzdol (pa ne pričakujem ravno ekstremnih spustov, ampak čisto normalno vožnjo, ki jo lahko sam odpeljem s trdakom in dvignjenim sedežem). Tdui sicer ni ravno adrenalinski tip. No, nekaj ukrepov sem naredil:
- dobila je bistevno boljše kolo od mene (polnovzmetenec)
- kupila sva (to pa tudi meni paše) čeladi s snemljivim ščitnikom za zobe AKA nagobčnikom (casco viper mx, za gor voziš brez ščitnika, za dol pa s ščitnikom)
- zavedam se, da bo treba postopno od lažjega k težjemu
- in ne nazadnje, nič ne gre na silo
Vseeno, problem ni v njenem neznanju, razen v tem, da se "sistematično dela, da nima pojma", kar seveda nikakor ni res, saj je na terenih, ki jih je imela za varne pokazala popolnoma pravilno tehniko in je znala čisto lepo ujeti zdrse prednjega kolesa na slabem makadamu (ampak makadam je pač makadam) in če jo gledam, kako recimo vozi čez robnike, ravno tako naredi čisto prave gibe. Kako ji naj dopovem, da v resnici že vse zna in da se nima česa bati ? So še kakšne vaje, ki bi pomagale premagati strah in dobiti zaupanje vase ? Je morda problem premajhen interes ? Ima kdo kak dober trik ? Ali pa se naj raje pač sprijaznem in se dol vozim skupaj po cesti (bljaak)...
Na vrh Sledi ZS Objavi
Citiraj
Si jo vprašal, če si sploh želi takšnih spustov? Očitno si ti dosti bolj naspidiran, pa tudi tvegaš rad več. Mogoče sploh ni problem strah, ampak bi rada kaj drugega. Greš kdaj na kakšno turo po njeni izbiri? Tudi če je taka bolj za "penzionerje"?
Drugače pa lahko še probaš princip korenčka - naj jo na dnu čaka nagrada. Pusti domišljiji prosto pot....
Na vrh Sledi ZS Objavi
Citiraj
Definitivno izbirava skupaj in se res potrudim, da spusti niso zahtevni (večinoma vse zvozim tudi navzgor, morda s kakim vmesnim počitkom zaradi prevelike strmine in/ali slabe podlage, ki se za gor precej bolj pozna, saj moraš enostavno voziti kar se da hitro, da se ne ustaviš, ali pa sestopom - gor te korenine pač hitro vržejo iz ravnotežja). Ampak vseeno, če še tako pazim je kaj hitro pretežko (pa ni nič posebnega, res ne, ampak vseeno, če se ustrašiš pred oviro in se ustaviš, pač ne boš zvozil). Sploh me bega, ker nekatere drseče dele, ki se še meni zdijo kar zahtevni, čeprav niso ravno polni ovir, zvozi brez težav, pri prvi koreninici ali malo večjem kamenčku pa se ustavi, čeprav ni vse skupaj nič težje, kot zapeljati čez robnik (in definitivno lažje kot tisti drseči deli).
Glede korenčka, tudi to sem že poizkusil, pa ni šlo :(...
Na vrh Sledi ZS Objavi
Citiraj
Morda začneta čisto počasi - jo pelješ na nekaj metrov korenin in od tam nadaljujeta počasi. Ali pa če jo na kakšen tak lahkoten spust pelje kdo drug ali pa da gre poskusit sama - misliš, da ima morda tremo pred tabo, ker si tako močno želiš, da bi se s teboj spuščala? Mislim, da je pomembno, da na kolesu uživa ... tako kot ti. Morda to pomeni, da se nikoli ne bo tako spuščala. Morda pa se bo.
Na vrh Sledi ZS Objavi
Citiraj
joj, Patrice jaz pa tvojo ženo čisto razumem, ker ima moj mož iste probleme z mano... Jaz bi se vozila samo po hribčkih in dolinicah (lahko tudi ure in ure) ko pa zagledam klanec ....me mine. Njemu pa je brezveze vse kar ni visoko. Jaz se resnično bojim, ko se peljem po hribu navzdol in res ne vidim v tem nobenega užitka!? Zdaj se on pač vozi sam ali s frendi ali sinom, jaz pa posebej. Ni ravno dobra rešitev ampak res se ne morem prisilit, tako da imaš ti s svojo ženo še srečne roke in bodi vesel, da ima toliko volje:)
Na vrh Sledi ZS Objavi
Citiraj
Ja, Leonida, mislim, da imaš kar prav, da bom se moral tukaj še malo skulirat. Ker jo včasih kar preveč opazujem in ji dajem "po mojem mnenju pravilne nasvete", ki pa jo res samo zmedejo. Sem ugotovil, ko sem jo opazoval izza grmovja, da me ni mogla videti in je kar več speljala :). Sicer pa se tudi sama trudi in je celo veselje za spuste dobila (vem da bo trajalo). Videl sem tudi, da če je zraven ženska družba, tudi več spelje (ah, če druge punce lahko pol lahko tudi jaz), seveda je pogoj, da jih nima za ekstremistke.
Anin, vem, da ni fajn met skoz gat v riti zaradi strahu imeti. To tudi men ni fajn. Ampak kake lepe single se pa le loti (namig: reči možu, da hočeš it na Slivnico in se spustiti po zahodnem grebenu po !! najlažji !! potki). Zagotavljam ti, da boš večino časa uživala (malo tricky delov je relativno malo). BTW, naj ti mož nabavi dobre gume za teren, ker s slabimi je res matr, pa tudi kolo naj bo vsaj približno na njegovi ravni (če hočeta speljati isto, mora tvoje bit boljše, konec koncev bo tudi on bolj užival, če bo malo težje).
Na vrh Sledi ZS Objavi
Citiraj
Uf, se moram vsem zahvaliti za odgovore. Včeraj sva poiskala lepo turco, kjer je moja najdražja preizkusila novo kolo (trajalo je nekaj časa zaradi poškodbe hrbta, tako da prej ni smela, kar je botrovalo kar nekaj slabe volje pri njej - ah, jo zelo dobro razumem). Po začetnem lovljenju se je zelo lepo sprijaznila z novim kolesom in končno začela res uživati na spustih. Predvsem pa je premagala precej strahov in prepeljala kar nekaj korenin in na koncu še kar zahtevno pasažo v en jarek sredi poti, kjer sem še sam kar imel malo pomislekov in sem prej pričakoval, da bo šla peš, ker se mi je zdelo prezahtevno). Ja strahu je sedaj precej manj in nadaljevala bova z lažjimi, a ne povsem gladkimi spusti, nekaj pa bova vozila tudi po ravnem po koreninah, da premaga strah pred njimi. Vsekakor ji moram čestitati za pogum in voljo, saj je dan prej speljala nekaj, čeprav jo je bilo zares strah. Je pa sedaj dobila veselje za vožnjo dol in mislim, da bova kar nekaj lepih turic lahko odpeljala, tako kot do sedaj navzgor, še bolj pa navzdol. Zaenkrat se sicer še "izgovarja", da je to zaradi kolesa, pa to sploh ni res, ker jo roke in noge danes pošteno bolijo, kar je le potrditev tega, da zna in zmore zvoziti, če je le strah ne premaga - kar pa itak velja za vse nas povprečne gorske kolesarje. Sem pa ponosen nanjo, kajti ni pogumen tisti, ki se ničesar ne boji, ampak tisti, ki premaga svoj strah in spelje zadevo ! Zato sva po turi z velikim užitkom najprej spila sveže točeno pivo, doma zvečer pa sva odprla steklenico šampanjca in še danes sva oba bila vesela. Hvala vsem še enkrat !
Na vrh Sledi ZS Objavi
Citiraj
Patrice, mislim, da si si že sam postavil odgovor: postopnost. Siljenje še nikoli nikomur ni pomagalo, pa tudi tvoji ženi ne bo. In če bo imela občutek, da spoštuješ njen strah in tudi odpor do strmin (nenazadnje ima slabe spomine na padec in predčasno izgubo zob), se bo tudi ona raje trudila premagovati strah in odpor.
Na vrh Sledi ZS Objavi
Citiraj
Super Patrice! Čestitaj svoji ženi za pogum. Res sta dobra, da se takole spuščata. Lahko rečem samo - bravo, da ji gre tako dobro in da je že vsaj malo strahu pustila za sabo in upam, da bo še bolje, ampak ne rabi biti precej več boljš :)
Na vrh Sledi ZS Objavi
Citiraj
Hvala obema za odgovor. Ja, vem, in meni je glavno, da je bil led prebit. Saj vem, da kdaj pa kdaj še vedno ne bo šlo, kar se, roko na srce, dogaja tudi meni. Važno pa je bilo veselje do vožnje, bav bav je šel kar nekam spat in predvsem, zadovoljstvo po turi, o kateri še danes govoriva. BTW, sva si že zadala nove izzive, bo šlo, kolikor bo, imam tudi vaje malo zamišljene, da olajšam vse skupaj, čeprav, mislim, da rabi predvsem pozornost na svoje prstke na bremzi in bo vse ok. In pa seveda, veliko vaje, kajti psihične in fizične kondicije ne dobiš kar v enem dnevu (fizična je bila kar problem zaradi določenih poz in neskončnega števila mini sklec, ki jih moraš narediti, da abosrbiraš udarce). Se pa na kolesu res dobro počuti in ja, je res igrivo, magično kolo, ki bo še mene, zapriseženega trdakarja prepričalo, da si kupim fullya (kar ga bom, ker me že leta opominjajo, da moram šprarat sklepe).
P.S., dragi zagreti fantje, če hočete kolesariti s svojimi najdražjimi, naj ima vaša najdražje fullya in vi trdaka (sej trdak pritiče moškemu, mar ne ;))
Na vrh Sledi ZS Objavi
Citiraj
Uf, danes je bil lep dan, ki sva ga izkoristila za krajši skok na kmetijo Mehaček nad Polhovim gradcem. Sonček je bil nenavadno čudovit, vreme toplo, skorajda poletno vroče, tako da ni dosti manjkalo, pa bi se na kmetiji ob brezvetrju in sončku sprehajala v kratkih rokavih - v podloženi vetrovki mi je bilo popolnoma preveroče in sem se zadovoljil s tanko majico z dolgimi rokavi, pa še mi je bilo rahlo vroče. Na žalost pa razmere dol grede niso bile tako ugodne - na določenih mestih je bilo blatno in drsljivo, spet drugje je tanka plast snega ali ledu, iz katerih so prav nemarno štrleli drseči kamni pripravila zahtevno podlago, ki zahteva izjemno previdnost. Moja najdražja se je pogumno spopadla z zahtevno podlago - na žalost skorajda malo preveč in je v kritičnem trenutku podzavestno stisnila zavore - kritična napaka, ki je botrovala prvemu padcu (se zgodi). Na srečo je vse skupaj minilo brez poškodb in navkljub padcu je še poizkušala naprej - a zavora v glavi je naredila svoje in se je pametno odločila, da nadaljuje peš do ceste in potem po cesti dol - s čimer se več kot strinjam. No, bova več poizkušala v lepših, manj drsljivih razmerah, ta čas pa bova nabirala kondicijo. Vsekakor pa, vsa čast za pogum :)
Na vrh Sledi ZS Objavi